Subjekt ZXH13890 (II.)

Medtem, ko je govoril, je ugotovil, da je gel začel delovati, kajti ud mu je otrdel in to ne samo do primernosti za uporabo, njegova trdota je bila namreč veličastna. To je bil tudi poglavitni izmed razlogov, da so ga izbrali za trenerja, kajti večina je imela precejšnje težave z vzpostavljanjem in ohranjanjem trdote, on sam pa ni nikoli zatajil. To, in pa izredno zadovoljstvo njegovih odjemalk, ga je popeljalo med trenerje, ko so ga v marketu počasi začeli izpodrivati novi, sveži subjekti.

Med govorom je opazoval subjekt pred sabo, ves čas je strmela v tla in ko je dvignila pogled, se mu je zazrla naravnost v oči.

Za trenutek se je zmedel, povsem ga je presenetilo, niti ni točno vedel kaj.

Zdela se mu je…nekako čudna.

Rahlo zardela v lica, oči so je vlažno lesketale in njeno dihanje je bilo presunkovito. Pomislil je, da je nekaj narobe z njo, nekakšna okvara, napaka, zdelo se mu je nemogoče, da so to spregledali in zavedel se je, da ne ve, kako naj ravna. Na kaj takega ni bil pripravljen, še manj usposobljen, kajti subjekti so bili vedno brezhibni, nikomur niti na misel ni padlo, da bi lahko bilo drugače.

Odločen, da z urjenjem ne bo nadaljeval, pravzaprav ga niti začel ne bo, je naredil korak, da bi se obrnil in odšel proti krmilniku, kjer bi spisal poročilo o dogodku. A preden je uspel napraviti korak do konca, je stegnila roko in ga prijela za ud.

Nežno, komajda se ga je dotikala s prsti, njeno dihanje se je še pospešilo in ves čas ga je gledala, nekako plaho, proseče, s tistimi velikimi, rjavimi očmi in kot bi ga nevidna sila prikovala ob tla in mu onemogočila premikanje, ni zmogel narediti tistega koraka, samo stal je, kot vkopan in strmel vanjo.

Medtem, ko je doživljal pravo zmedo občutkov – natanko je vedel, kako bi moral ravnati, a istočasno se je v njem porodila neka nerazumljiva želja, da nadaljuje , je ona z roko drsela po njegovem udu, od začetka malce negotovo, potem vedno bolj suvereno, povečevala prijem, ga nato popuščala, njeno početje je bilo tehnično skoraj dovršeno. Ves čas si je grizla spodnjo ustnico in kot hipnotizirana spremljala svoje početje, nato si je z drugo roko popravila lase za uho in ga pogladila po stegnu.

Zdrznil se je pod njenim dotikom, ona pa se je nagnila naprej in vzela ud v usta. Najprej konico uda, objela jo je z ustnicami in jo obliznila z jezikom, nato ga je jemala vedno več, drsela je po njem s toplimi vlažnimi ustnicami, ga božala po stegnu in mu gnetla moda, zraven stokala in vzdihovala, kar ga je navdajalo skorajda s strahom, občutki, ki jih je ob tem doživljal, pa so bili neopisljivi, kaj takega namreč ni doživel nikoli.

Obhajala ga je neka posebna napetost, zaradi katere se mu je meglilo pred očmi, skušal je ostati zbran, priseben, pa ni šlo, vse, kar si je pravzaprav želel, je bilo to, da bi se prepustil, se prenehal bojevati z razumom, pa tudi tega ni zmogel. Od preobilice občutenj so se mu začela šibiti kolena, odrinil jo je proč od sebe in se sesedel poleg nje na posteljo.

Ona pa ga je porinila vznak, se povzpela nadenj, ga prijela za ud in ga usmerila v svoje mednožje. Z enim samim sunkom se je nasadila nanj in zastokala. Presenetila ga je vlažnost njene nožnice, prepričan je bil, da ni uporabil gela zanjo in prešinilo ga je, da to pa je že doživel, pri vzvišenih. Določene njegove odjemalke, le nekaj njih, nikakor ne vse, so imele lastnost, da so se same navlažile in mu nikoli ni bilo potrebno uporabiti gela. A vendar je bila to sposobnost vzvišenih in ne subjektov, kar je samo še povečevalo zmedo v njegovi glavi.

Z dlanmi se je uprla ob njegove prsi, se spuščala in dvigovala, krožila z boki, vedno hitreje in vedno bolj sunkovito, njegovi občutki so postajali neznosni, ni zmogel več razmišljati o ničemer, osedotočal se je le še na svoj ud in na vlažno, stiskajoče drsenje, ki ga je spravljalo ob pamet. V naslednjem trenutku jo je zagrabil za boke, pomislil je, da jo mora sneti s sebe, kajti z njim se dogaja nekaj groznega, bal se je ,da mu bo odpovedalo srce, pa se je zavedel, da jo v resnici le še bolj vleče nase.

Suval je vanjo in ji zarinil prste v ritnici, ko se mu je telo zvilo v nekakšnem odrešilnem krču, zdelo se mu je, da se je razpočila vsaka celica v njegovem telesu, ni se več zavedal ne dogajanja, ne okolice, ne nje, kot bi vse v njem odpovedalo.

Zadnje, kar se je spomnil, ko je začel prihajati k sebi, je bila ona, kako je omahnila čezenj in tisti njen izraz na obrazu, skorajda kot poblaznel.

Tudi tega se je spomnil, dogajalo se je vzvišenim, ampak one so doživljale užitek in takrat je bilo njihovo obnašanje povsem nekontrolirano.

In ko je tako ležal pod njo in rahlo drgetal od pravkar doživetega, se mu je v glavo prikradla misel.

Vprašal se je, je morebiti to to? Je bil to, kar je ravnokar doživel, užitek? Je doživljala užitek tudi ona?

Zdelo se mu je nemogoče, užitek je bil izključno za vzvišene, nihče od nižjih, subjektov, trenerjev in ostalih, ki so skrbeli, da je njihov svet funkcioniral brezhibno, kot je, ni nikoli doživel užitka. To je bilo nemogoče!

Misel je poskušal zavreči, a se je vztrajno vračala in vrtala luknje dvoma v vse, kar je do sedaj imel za nespremenljiva dejstva.

 

MORAŠ PREBRATI  Galerija: Kraljice noči

(se nadaljuje)


MoodyBlues

Rating: 4.6. From 17 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *