“Živjo, Katarina,” rečem ob močnem stisku roke.

S samozavestnim pogledom mi zreš v oči. “Matej,” odgovoriš in se nasmehneš.

Napotiva se v gozdiček in med utiranjem poti klepetava o vsakodnevnih stvareh. Tak, lahek klepet. Hodiva že kar nekaj časa, potk se izogneva. Pri skoku čez potoček mi daš prednost in stopiš za mano.  V zraku med nama je čutiti napetost. Oba veva kaj sledi, samo vprašanje časa je, kdo in kdaj bo naredil prvi korak. Že sama misel nate, me je odkar sva si pisala vzburjala, zdaj, ko pa sva skupaj, se z veliko truda poskušam kontrolirati. Moje telo je polno adrenalina, živčni končiči napeti. Vsak lahen piš iz tvoje smeri mi povzroča kurjo polt.

Še v pogovoru stopiš za mano in  mi brez opozorila zaviješ roko na hrbet, da zaboli. Zagrabiš me za lase, potegneš glavo nazaj in me s strastnim poljubom na rahlo ugrizneš v vrat. Hitra reakcija me preseneti in ker se mi ne zdi primeren prostor, se  hočem izviti iz tvojega prijema in oditi naprej.

Postaneš vedno bolj resen, nasilen.

Z grozečim glasom mi šepneš na uho: “Nikamor ne boš šla, zdaj si v mojem svetu. ”

Oblije me val strahu in poželenja. Ne poznam te in ne vem česa si vse sposoben. Hladna barva glasu mi odzvanja v glavi. Pomislim, kaj boš pa zdaj naredila. Zdaj gre zares. Začutim, da se ne boš ustavil v nobenem primeru. Želim si te, kot si nisem želela še nikogar pred teboj in ravno toliko se te bojim. V tebi začutim surovo, nekompromisno moč moškega, ki je ujel svoj plen in si bo z njim  ne glede na vse, tudi postregel.

Še vedno stojiš za mano. Nagneš se proti ušesu, ukažeš: “Sleci spodnjice!”

Ker se obotavljam, roko še bolj zaviješ.

Kriknem od bolečine. “Ava, ne, boli.”

“Točno tako kurbica, če ne boš ubogala, te bo bolelo, razumeš? ”

Ostanem ujeta. Počasi se nagnem navzdol, da se osvobodim spodnjic. Čutim napeto grožnjo tvojega telesa. Ko se sklonim, se prižmeš še bližnje k meni, da med ritnicami začutim trdega kurca. Zatresem se ob misli, kako nemočna sem. Ne vem več, če si za prvič res želim tako. Omahujem.

“Ne, nočem da si me na silo vzameš”  proseče dahnem.

Preslišiš me in v odgovor porineš naprej na vse štiri.

“Kaj je zdaj pičkica mala, želela si me, si pozabila? Sama si me prosila za to, se spomniš? Prasička, ne jokaj zdaj in me ne prepričuj, ker me samo še bolj vzburjaš in te bom raztrgal.”

Moje telo se odziva ravno nasprotno. Pička je mokra in v pričakovanju. Tresem se od vzburjenja. Nočem, da vidiš, kako zelo zelo si želim, da me kljub mojemu strahu grobo in brez vsakršnega sočutja pofukaš. V meni se borita dve sili. Ponižanje in strast.

Pred tabo sem na vseh štirih. Čisto tiho spremljam tvoja navodila. Svet mi izgine izpred oči. Si samo še TI. Trznem, ko mi z odločnim prijemom dvigneš krilo čez rit. Na moje veliko presenečenje, namesto trdega kurca začutim tvoj vroč jezik na ritnici. Nato ju razpreš in se zakoplješ v lizanje anusa. Oblije me, prvič občutim kaj takšnega. Moj strah se počasi razblinja in ga nadomešča vedno večja želja po tebi, intruderju. Naenkrat potisneš dva prsta v pičkico.

“O, vidim, da ti je všeč… Ha ha ha, saj sem vedel, da boš moja prasička. Hočeš me.”

Zaslišim odpenjanje hlač. Zastokam. S prsi se krčevito oprimem trave, ritko nagnem navzgor.

“Si pripravljena?”

Z enim samim sunkom, se zarineš do jajc. Vzame mi sapo. po gozdu se razlega nabijanje kože ob kožo. Členke imam že čisto bele, tako se držim….

“O ja, kubrica, zdaj ga imaš, čutiš kako je trd zaradi tebe? … Zdaj prenesi kar si hotela.”

Po nekajminutnem fukanju ga vzameš ven in rečeš.

“Poklekni”.

Brez besed ubogam.

“Odpri usta.”

Primeš me za lase in se zarineš globoko do grla. S čvrstim prijemom narekuješ ritem.

“Jaaaa!” spoščeno vzklikneš. “Vleci ga.”

Čutim, da se bližaš koncu. Z zadnjim potikom zaključiš globoko v ustih. Pogledaš navzodl in z olajšanjem daš še zadnji ukaz: “Pogoltni!”

 

7of9

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 4.9 / 5. Število glasov: 7

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!