Rada bi, da me pofukata kot dva utrujena rimska vojščaka, utrujena po bitki, da se izživljata nad mano kakor vama je volja.

Kako ti ne bi ustregel draga! V tem najinem peskovniku, kot imenuješ oazo seksualnosti, ki je intimni otok osebne svobode v svetu sodobne določnosti in konvencij, v tem najinem peskovniku sva od kristalov mivke tako opita, da se porajajo nove in nove, domišljijske in dejanske igre.

Tale bo občutljiva, hitro se lahko prevesi preko tistega roba, ko otroče v peskovniku zajoka, ne grem se več, in steče v varno zavetje maminega naročja. Tu mame ni, varstvo prevzemam nase. Verjetno ni potrebno, bistveno bolj divje in neukročene narave si, kot si domišljam. Pa vseeno zrežiram tako, da začneva sama. Fukava in vzburiva telo in domišljijo. Veva, da se nama bo ob točno določeni uri pridružil Rimljan. Ne poznaš ga, zaupaš moji izbiri. Težavna naloga. Ni lahko najti moškega, ki bo v resnici dojel pravila igre in ki bo na najini valovni dolžini. Rimljana poznam iz neke druge bitke. Pravi bo. Samo po sms mu posredujem tvojo željo. Pripišem kdaj in kje. Brez odlašanja, a tudi brez pohotne vzhičenosti je za. Pravi, prekaljeni rimski vojščak.

Sediš na meni in se nasajaš na moj kurac. Držim te za široke, žensko zaobljene boke. Pizdo imaš gladko obrito. Rimljan stoji ob tebi in te s svojim dolgim in debelim kurcem fuka v usta. Počasi, zanesljivo in globoko. Občasno zahlastaš za zrakom. Predhodno sem ti prevezal oči. Črna svila. Očesni kontakt bi napeljeval na seznanjanje in govorjenje, tega pa nisem želel. Hotel sem direktno orgijo po bitki. Nato ga sesaš dalje. Čutim te napolnjeno, tako fizično kot v želji po podrejenosti in nemoči.

Klečiš na postelji. Sedim pred teboj, držim te za lase in te z usti nabijam na tiča. Grobo, da se dušiš. Izza očesne preveze ti pritečejo solze, od same sile in fizičnega neugodja. Rimljan kleči za teboj in te fuka od zadaj. Ali ta pička zna fafati, vpraša. Slabo, zapopadem igro. Prasica, potrudi se, sikne Rimljan in te začne šeškati po napetih ritnicah s svojo težko, atletsko dlanjo. Fafaš še bolj intenzivno, v želji da bi dež pekočih udarcev ponehal. Igra je na tistem robu, ko je zares in zato ker je zares, je prava igra.

Rimljan za teboj začne trzati v orgastičnih krčih. Suva te od zadaj, da se s sapnikom zaletavaš v moj glavič. V istem hipu ti izbrizgam v grlo in napetost v glavi se zmehča v omamno vročo magmo.

Z Rimljanom srebava vino, ti nama strežeš. Potem dava kozarec tebi. V glavnem molčimo. Res sta prasca, rečeš. Vem, si mislim, točno to si hotela. Res si hotela čez, odvrnem in te pobožam. Hvala, odgovoriš glasno in hkrati s pogledom.

Zunaj umazano in razcapano vojaštvo neorganizirano poseda po skupinah. Žvečijo meso ravnokar pečenega vola, nekateri si obvezujejo manjše rane. Vino v mehih kroži od ust do ust. Po tleh je razmetano orožje, kopja in ščiti. V obcestnem jarku psi trgajo človeško truplo. Barbar je, naše so pospravili.

Z Rimljanom se razideva iskat vsak svojo enoto. Počasi. Nikamor se nama ne mudi.

Coffee Anan

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!