Raziskovanje neznanega otoka

Ravno sem dokončal nek projekt in kot vedno polna glava vsega. Malo se je potrebno dati na off, malo zabavat, pa duši odpret ventile. In tako potegnem cerado s starega čolna, malo vzdrževanja, saj veste mal šmira, pa olja, pa vonj po nitru in bencinu prežene grde misli. Da ne ostane sam pri mašinci, je potrebno še sebe malo v red spraviti, malo fitnesa, da povrnem moči in dobim malo elana in gas pa hupa na odprto morje.

Potujem no plujem tako malo med znanimi otoki, malo drinka s prijatelji, kakšna karta, dolgčas. Odločim se za spremembo kurza, malo globlje na odprto morje. Nič, dolgčas, nič zanimivega se že odločim, da se vrnem domov, ko se v kotičku očesa pojavi senca. Pogledam karte, na njih nobene oznake, firbec me matra pa se približam. Otok. Opa nekaj novega ni na kartah, bo potrebno raziskati.

Zaustavim se malo pred otokom na varni razdalji, da si ga malo ogledam. Kake 1,75-1,78 milje v dolžino, nizek kot tanka linija a horizontu od leve proti desni. Na desni se iz morja dviga okrogla gmota ki tekoče prehaja v glavni del. Nekje na zg. četrtini se dvigata mala hribčka, enaka kot dvojčka. Pod njima se razteza ravnica, katera se zaključuje v vznožju dveh gora. Med gorama ki tvorita črko ”V” se nahaja naravni pristan, ki ščiti potnika pred vsemi neurju, in mu daje zavetje. Ob vznožju gora, kjer se ”V” začne odpirati se nahaja zgoščen gozdiček, s tanko linijo na prvi pogled posušena struga potočka, katera ga razdvaja.

Približam se še malo, otok je v bistvu brez zelenja, samo na valjastem delu na začetku je videti dolgo valovito travo, rahlo temno rumenkaste barve, katera prekriva skoraj celo področje z obeh strani in sega do polovice dvojčkov. Na sredini je videti majhen izrastek takoj pod dvema jezercema, ki se svetlikata in odsevata v zeleno modri barvi. Pod izrastkom je področje rdečkastega mahu, kateri obkroža vhod v votlino zvokov. Poimenoval sem jo tako, ker je občasno z vetrom slišati rahlo ječanje, ki prihaja iz notranjosti. Kot je znano je, velika verjetnost, da se na neznanem otoku nahaja votlina zakladov. In tako se odločim, da se malo spočijem, naužijem lepot in morda v pohajkovanju po otoku najdem kakšen zaklad.

MORAŠ PREBRATI  Enkrat se bo moralo zgodit!

Kot je v navadi v veter zakličem:” Hej prelepi otok, ali se lahko mornar malo odpočije na obali, napolni moči in napije vode?” Iz votline zvokov veter prinese odgovor:”Pridi mornar, spočij se na obali, naužij se sonca, naberi plodov, dobrodošel!!”

Usmerim se proti valjastemu delu in vržem sidro in se pričnem počasi vpenjati zapletajoč se v dolgo travo. Na vrhu zastanem ob jezercih, pogledam v zelene globine in se pijan od lepote počasi sprehodim do maha. Spočijem se na mehkem rdečkastem mahu in se razgledujem po okolici. Spustim se po mehkem sedlu do vznožja dvojčkov, in se povzpnem na prvega. Na vrhu se skoraj zaletim v svetilnik, ki se dviga točno na sredini. Povzpnem se in prižgem luč. Luč mi osvetli ostali del otoka, v mraku, ki se spušča se odpravim še na drugi hribček, ker ravno tako prižgem luč. Nekajkrat tečem od vrha enega do drugega, pazim, da luč ne ugasne. Občutek imam, da sta svetilnika z vsakim obiskom večja, bolj žareča. Ko se prepričam, da ne ugasneta v nočne vetru se spustim do ravnice. Že malo žejen iščem vodo. V bližini gozdička na nasprotni strani vidim majhno ovalno obliko, kot obala jezerca, tečem čez ravnico in se zaustavim ob jezercu, a je prazno. Odločim se, da se povzpnem na goro. Strma je, drsi, z nohti in rokami si pomagam in počasi prispem na vrh. Opazim linijo – potok, voda. Hitro se spustim do vznožja, prebijam se skozi nizko grmičevje vznožja, iščem izvir, začetek struge potočka. Spotaknem se ob malo korenino na začetku struge, komaj se ujamem, z rokami se lovim in držim za korenino, ki štrli iz zemlje in kaže smer. Zemlja v okolici je vlažna, jaz pa imam občutek kot, da se otok premika. Z vsakim nihajem na korenini, se otok giblje, spustim se direktno v strugo. Tanek potoček se vije po njej, sklonim se, pijem, vodo poskušam zajeti z rokami. Uležem se na obalo in pijem direktno iz struge, božanski okus vode, naravne, ne da se primerjati s tisto v mestu. Spuščam se po strugi, iščem izvir. Nekajkrat se sprehodim po njej, otok se vedno bolj ziblje, potok je vedno večji, končno najdem vhod.

MORAŠ PREBRATI  Bi kdo blog69 majčko?

Od Venerinega hribčka, skozi dolino užitkov, do votline zakladov je pot, pot imenovana: ”Pot v raj”.

Do sedaj prikrita vrata vhoda v votlino zakladov, se v gibanju in tresenju otoka, malo odpro. Primem se za krila vrat in jih razprem. Val zajezen z vrati me potegne do vznožja. Potoček se spreminja v reko. Odhitim po čoln, in ga usmerim proti vratom. Borim se z reko in valovi, ki prihajajo naproti. Dodam gas in zdrsnem mimo odprtih vrat v notranjost struge. Slišim klice siren, ki me vabijo v notranjost, reka me odriva proti vhodu. Dodam plin, kot da stojim na mestu, vendarle počasi moč motorja premaguje valove, ki nastajajo v gibanju otoka. Kot da se je zbudil vulkan, otok se trese, ječi, dviga in pada. Globlje ko sem notranjosti, večji so valovi. Vsake toliko temo razjasnijo male eksplozije vulkana, in razsvetlijo notranjost kot kresničke. Približujem se najgloblji točki votline, val je velik, ne dopušča vhoda v dvorano kjer se vidi gladka gladina mirnega jezerca. Dodam gas, motor zatuli v polnih obratih, bori se z valom. Na komadni plošči se prižgejo vse lučke, rdeče, opozorilo maksimalne obremenitve. Čoln se dvigne in za trenutek zastane, sloni na valu in ga rine, pleza po njemu. Otok se dvigne, čoln poskoči in preskoči vrh vala. V istem trenutku motor zatuli v maksimalnih obratih in eksplodira. Skoraj nezavesten komaj sledim dogajanju, otok skoči kot da se bo iztrgal iz morja in pade nazaj. V trenutku vse obmiruje, čoln plava po mirnem jezeru, po stenah votline in gladini jezerca je razmazano razlito olje eksplodiranega motorja. Prebudim se, tišino prekinja ječanje otoka, počasi z rokami veslam proti izhodu, želim si sonca. Sirene me kličejo, obešajo se na boke čolna vlečejo me nazaj v notranjost. Z zadnjimi močmi zdrsnem mimo vrat, uležem se na obalo, grejem se na soncu in pijem iz potočka, ki izginja v notranjost. Lovim vsako kapljico, pijem in si vrezujem nepozabni okus v memorijo.

MORAŠ PREBRATI  Galerija: Napoleonova pomlad

Uležem se ob vznožje gora, prižgem cigareto in s priprtimi očmi opazujem sončni zahod.

Timeonmayhand

Rating: 2.2. From 9 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

2 Comments

  • Labodka says:

    Time hojla,
    všečna zgodbica. Za podoživljanje globje erotike ob tej zgodbici pač posameznik potrebuje ” branje med vrsticami z ero domišljijo ;)”. Niceeee….more, please 😉

    No votes yet.
    Please wait...
  • Timeonmayhand says:

    Ha ha, Očitno takšen način pisanja ne pije vode.
    No vseeno bi bilo zanimivo prebrati kak komentar. Ne samo na to ampak tudi na ostale zgodbe. Ne da silim koga v nekaj kar mu ni a vsaj meni so komentarji neko vodilo za nova pisanja. Mene kritika ne moti. Ocene so sicer nek pokazatelj, a odgovora zakaj pač ne dajo, s tem tudi ni občutka ali sem ujel point strani ali ne. Manjka odgovor na vprašanje kaj moti / je vzrok kakršni koli oceni.
    Pač taki smo, če ne vemo da grešimo, grešimo naprej z mislijo da smo najboljši.

    The truth of the matter is that you always know the right thing to do. The hard art is doing it.

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *