Pušlčev triptih (zwei)

Zbudim se brez nje, hrepeneč in vedno bolj zatrapan. Brigita je ušla in še opazil nisem. Spal sem kot kakšen mrož. Ko sem srečen zgledam kot te brkate živali, ki se z migajočim salom premikajo po kamenju na plaži. Tak sem, ko uživam. Mrožast. Seveda je ušla, ko sem bil pa srečen, ko sem se zaljubil, še predno je rekla, to ni dobro, kar delava. Tako je to. Saj si govoriš, da je neumno, da ne smeš, a točno to se ti vedno zgodi. Njo pa itak nato samo odbijaš. Bolj se zaveda, da ti godi, dlje stran gre. Pa če ti bo še tako nabijala, kako si ji všeč.

 

Redundantno te je zjebala dragi Pušlc, preveč je je bilo. Zdaj si ga pa meči spet nanjo toliko časa, da ne pride mimo nova muza. Kako boš zdržal? A boš? Točno si vedel, da delaš mentalni samomor, zdaj pa imaš.

 

Pogovarjal sem se z ogledalom, ki niti ni bil moj, z odsevom, ki mi je bil tuj. V hiši, ki je bila še manj moja, sem v spomin klical žensko, ki sploh ni hotela biti moja. Jebemti život. Te zadnje nenehne pijanice so me že delno izčrpale, proslavljal sem življenja drugih, ko sem svojega že skoraj zapijal. Še dobro, da sem nažgan srečen – zapijati žalost, mi gre enostavno na živce. V vsem miselnem vrvežu je posvetil telefon. Brigita je poslala sporočilo. Žalost pa ni usahnila.

 

Sori. Čudno mi je bilo ležati s tabo. Prijetno je bilo … Preveč.

 

Ta pička se dela norca. Pa to ni nikakršno sporočilo, bentim in norim. Rečem si, da ne bom odpisal. Da bom zaključil to zgodbo, da jo bom izbrisal iz spomina, iz življenja, iz besed in z blogov. Rekel sem, da bom vse pustil zadaj, tudi ni pravično do tiste naslednje, da se takole podrkavam. Nekateri ljudje ti enostavno jemljejo energijo. Nekateri ljudje enostavno požrejo svojo in morajo še tujo. Takšni redko kaj vrnejo, ne morejo, ne znajo. Večinoma se mi zdijo egoistični požeruhi in revšaste pizde, a včasih mi je jasno, da so v bistvu precej ubogi. Lažje jo je nekomu nekaj dati, kot pa biti totalno brez. Včasih pa živijo le od tega, da ustvarjajo sliko, v kateri želijo biti videni, prostora za kaj drugega pa ne ostane več. Po navadi ti ženske govorijo čiste neresnice, ki jim boš vedno verjel. Drugače niti ne moreš, če jim ne boš, od tebe ne ostane nič več. Le še lupina. Ko se poslužiš resnice, nisi več, kar si bil. Ne rinite v resnico. Oznaka moški, dec, jebač je potem le še tujka iz besednjaka vrtčevskih časov, ko si pupam dvigoval majčke in so se ti zasmejale. Nisi še sicer vedel, za kaj gre, niti ni bilo kaj videti, bilo je pa fajn.

MORAŠ PREBRATI  Moja prasička

 

V vrtcu sem bil jebač, v osnovni šoli sem imel tiste res tačedne, nanje sem še danes ponosen. V srednji sem se izgubil v neki ljubezni, ki me je pobila, ko je ušla, še danes ne vem, zakaj točno sem bil tako prizadet, dobesedno prizadet (v pomenu, ki je rahlo oporočen). Preostali čas sem tam bolj slabo izkoristil svojo blesavo kobejnovsko tragikomično podobo, ki so si jo bejbe (to seveda izveš, ko je že vse mimo) zapomnile. Itak. Če nisi bil športnik, si moral biti pa malo pesnika pa je šlo! Samo moral si se znat prodat in verjeti vase. Nič čakat, da te bojo naskočile, kot so fuzbalerje pa rokometaše. Za tak naskok moraš biti seksi, lepo grajen, postaven, sem pa prej sivo povprečje. Kamor so šli športniki na maturanca, tja so šli vsi razredi z večjim odstotkom žensk. Demokracija deluje! Treba je bilo, kakšni kaj namigniti, ji kaj reči in pristopiti. Pa je šlo kar gladko naprej. Bolj si glup, bolj jih firbec, kdo si v resnici. Najstnice so posebna sorta ljudi. Neumne, nadute, ljubke in tečne so. O ženskah s faksa pa kdaj drugič.

 

Brigitki sem seveda odpisal. Mrož mrožast. Ni bila več najstnica, zato je bilo nemogoče vedeti, kaj napraviti, da bova še lezla skupaj kdaj v postelji. Napisal sem ji, meni značilno, nergav odgovor, da naj se potrudi in poskuša spraviti skupaj še večji idiotizem. Preveč prijetno?! Opomnil sem jo še, da mi je s tem samo povedala, da se skuša nalašč upreti mojim čarom, kar sem razumel kot narodno izdajo in ji povedal, da jo bom za kazen še enkrat pofukal. Nato sem čakal na odgovor, ki ga ni bilo, od ženske, ki ni bila moja … (Že obdelano.) Seveda je bila jezna. Ker baje jaz nisem dojel. Točno zdaj jo imam pred sabo, ona pa govori in govori, da se iz vsega norca delam. Pička sploh ne ve, koliko sem se že presekiral za naju. Medtem ko so njo šlatarili po klubčičih, sem jaz pisal na blog, da si jo je, bog daj, kakšna podrgnila in si ga kakšen zraven žvajznil. Ona pa me jebe zaradi kančka humorja, ta me v takih trenutkih še edini vleče v pozitivno videnje sveta. Ampak njej pač ni smešno. Ona ne ve, ni ji jasno in to jo ubija. Ubija njeno srce, da ne ve, kam bi me zapakirala. Sicer sama to malo lepše razlaga, kot prevajam vam, a pomen je isti. Ne ve, kaj bi z mano. Ko bi ti, ki bereš, videl/videla ta obrazek, ki ždi pred mano. Lasje gladki, na levi zataknjeni za uho, na desni visijo čez, nekje sredi ram se vihajo po hrbtu in bežijo za moj pogled. Pogled čisto temnih oči poveša navzdol, če upoštevam tiste knjige o telesnem jeziku, se povprašuje po svojih občutkih. Kot da mi to kaj pomaga, to mi je vendar jasno. Kurje župe. Jaz sem videti utrujeno, ona pa precej spočito. Če so ženske slabe volje, spijo. Blagor njim.

MORAŠ PREBRATI  Soba 308

 

Zunaj je temno. Sama sva pri meni. Brez vseh. Ko me sprašuje, kaj mislim, jo zagrabim. Poljubim. Z dlanjo sežem čez napete prsi, ki se potijo od pretiranih misli. Dihi so kratki, plitvi. Beži. Umika se in mi govori, da sem spet zajebal. A lahko verjameš? Spet. Mala je neumorna in nepremagljiva, je nedosegljiv cilj in muzasta poguba. Med poljubi začutim iskrenost, ki me mede. Zakaj bi se ženska delala hladno, če dreveni. Zakaj bi tiščala skupaj noge, če čutim, da jo napada slast, da se sokovi zlivajo po mehkobni tkanini. Če jih čutim. Če vonjam trpko sladkost njene potrebe. Vsak moj dotik jo premami. Ona pa trdi, da to ni dobro. Da ne ve, da ne razume, da ne smem, da naj bom tiho. Mi lahko razložiš ti prosim.

 

Prosim te, ti bodi tiho. Nehaj. Nehaj me povpraševati po neznankah. Nehaj s tem. Vse občutke, ki jih doživljava, boš zjebala. Bodi tiho, res.

 

Zmerjam jo in položim kazalec na razgrete ustnice. S prstom ji pritisnem nanje in jo poljubim še enkrat. Verjemite mi, da je bil slasten. Uničila me je, še najbolj s svojim čvekanjem. Odpiram ji zadrgo in gumb. Tiho je, gleda me zmedeno, jezno in predano. Gleda me z očitki, kot bi bil kriv vseh moških neumnosti, ki jih je doživela. S prstom drsim po robu hlačk in jo z dlanjo božam po trebuhu. Svojo glavo naslonim na njeno ramo. Poslušam dihe. Vsake toliko jo pogledam in ugriznem v ušesno mečico. Naj čuti moje krive dihe, si mislim. Naj sliši, da je že v meni. Silim z roko pod svetle, barvite, gladke spodnjice in čakam na mehkobo, na sočnost. Čakam, da ji s prsti pogladim čez mucko, čez njeno nagajivko, ki mi ne da miru, ki me kliče, prosi in želi. Naj sama še tako teoritizira, njena tamala ve, da sem ji všeč. Prodrem vanjo. Sokovi se prelivajo in bučijo. Ugriznem jo za vrat, ona me zagrabi, stisne k sebi. Njeni dolgi lasje so povsod. Rajcam jo. Rahlo krožim s celo dlanjo, vstavljam prst, dva. Slečem ji hlače. Kakšna dobra rit, rečem, šavsnem njen levi hlebček. Slečem ji majčko. Poljubljam jo po prsih, trebuhu, stegnih. Se prisesam med noge. Počasi z jezikom prepotujem z leve na desno. S trebuha na luknjico. Pomagam si z rokami. Jeziček na gumbek, prste tiščim v njo in nato navzdol. Čuti. Povsod me čuti. Primem jo še za roko, ker vidim, da išče nekoga, da bi ga prijela. Skušam ji tako dopovedat, da sem tu za njo in z njo. Mislim, da ne razmišlja. Uživa. Ko jo začne vleči skupaj, se dvignem, stisnem se za svojega kurca in ji ga nastavim na tamalo, navlažim ga. Pogledam jo, ga počasi vstavljam. Prodiram centimeter po centimetru, ker vem, da mi bo kmalu spet ušla. Pijem iz nje energijo, da bom zdržal še kakšen mesec, postajam še sam egoistični požeruh, iz mazohista se spreminjam v sadista, ko nabijam hitreje in globlje. Brez odpustka, brez besed, brez slabe vesti. Fukava. Res, fukava, kot se spodobi. Nasajam jo nase. Iz mevžastega ljubimca se spreminjam v kontrolfrika z zahtevo po še. Uleže se na trebuh, noge stisne skupaj, jaz jih objamem s svojimi in ji ga zarinem. Ne more mi ubežati. Ujel sem jo pod svoje telo in se tiščal k razvneti koži. Potapljal sem se v temnih laseh in razmišljal, kako je topla, kako je mehka. Kako je noro dobra tudi znotraj. Tiščal sem ji roke k postelji. Poljubljal po licih. Glava se mi je povešala, vse moči sem usmeril v ritem bokov. V stiskanje pesti in napetost hrbta. Zgrabil sem jo ognjevito za vrat in rahlo spustil. Sopla je. Vsa stisnjena in prilepljena drug na drugega sva bila, ko nama je prišlo. Njeni spazmi so aktivirali še mene. Spustil sem seme in čakal. Prihajal k sebi, se vračal v realo in se spraševal, kdaj bo zopet izginila, rekla, da mora iti, da nekaj ni v redu. Kdaj jo bom s svojim poželjivim in zaljubljenim pogledom spet odgnal.

MORAŠ PREBRATI  Rimska elegija

 

Brez besed se je prevalila. Prižgala cigareto kar v postelji. Čeprav ne bi smel, sem si ga prižgal še sam. Ko sva skadila, me je poljubila, šel sem po sladoled in dve žlici. Gola sva ga jedla tam na pregretih odejah. Odprla okno in zadihala. Nič nisva rekla. Nič nisva mislila.

 

Včasih je nič največ. Praznina pa domačnejša od zavedanja urejene bodočnosti in njenega konca. Saj življenje, bit in materija že v sami esenci tendirajo h koncu. Zato je včasih nič boljši – lahko traja.

 

Rating: 4.8. From 33 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

8 Comments

  • Gumpec says:

    No tole je pa tko fajn napisano, da skor ni za vsak dan. Absolutno mojstrski izdelek.

    No votes yet.
    Please wait...
  • Guru says:

    Vrhunsko! Bil v identični situaciji (pa verjetn ne edini med bralci) in ko se lahko poistovetiš je še tolk boljš brat =)

    No votes yet.
    Please wait...
  • Pušlc says:

    Hvala za komplimente, vedno prijetno prebrat 😉

    No votes yet.
    Please wait...
  • Mic says:

    <3

    No votes yet.
    Please wait...
  • peli says:

    Uau. Ej, mravljinci po hrbtu… Neverjetno dobro ubesedeni občutki. Vsaka čast!

    No votes yet.
    Please wait...
  • MP says:

    Solzico bi skoraj potocil… Bravo bravo….

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Sicer je Kaja v bistvu že vse povedala, pa vendar naj se ve….pravi užitek te je brati!!! In vsakič znova, ko grem skozi text najdem nekaj novega, kar mi da misliti. Je še kaj več, kar ti lahko ponudi avtor z svojim pisanjem??

    No votes yet.
    Please wait...
  • kaja says:

    Pušlc, tokrat pa smrtno resno, brez kančka šale in namigov na mojo, tvojega, njeno ali njegovega: vrhunsko!
    Absolutni presežek!

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *