Po dolgi tišini je rekla, da jo zebe. Nadela si je tisto zdolgočaseno faco nase in ja … za trenutek me je minilo do nje. Pička je znala zakomplicirat vsak trenutek, če ga ni zakomplicirala, ga je pa zrelativizirala na tisto nekaj, ko ji nekaj nekako sploh ne paše. Ona je pač kraljična in princeska, vsi, vključno njen stari, so ji vedno lezli v rit, se je pač privadila. Kdo se ne bi. Še meni prija pozornost. Včasih … No, res ob določenih trenutkih in od določene osebe. Mah isti sem kot Brigita, zato je pa ne maram, podobna mi je. Le da ona dobi, jaz pa ne. Jaz moram pa njo prositi. Jaz moram pa čakat, da komet ISON zasveti ravno prav rahlo na nebu in si izposojat teleskop, jo furat sredi noči na hrib, ogrevat, napijat, da lahko dobim tistega lupčka. Jebemti je dober in sladák! Preveč dela je z njo. Nimam šihta in nimam časa za takšne bedarija. Njej je to ljubezen, meni pa matra. Mene ona matra. Mene muči, kar reče. Ko ona spi, jaz analiziram razpoke na najbolj prometnih cestah v Sloveniji.
Zaprl sem okno. Jo grobo zagrabil in usekal po riti kot malega neprediprava. Rekel sem ji še, da me nervira.
Ti si nor! To boli. Ti si navadn bolnik!
Čist prov ti je. Samo drkaš, razumeš. Pred tabo bi moral že vsaj pet bab nasekat pa jih nisem. In bom tebe. Jebat ga. Tu si se znašla. Prefukal bom to tvojo slastno rit tako ali drugače. Al boš dawa al boš plawa.
Tale debata je bila primer moje nesposobnosti držati se resnosti ob resnem trenutku. Um me je povedel v dvorno norčavost, da se ji je spet vse zdela igra. Tista njena kurčeva igra. Spet zmaguje.
Pol bom pa dala!
Smejala se je. In strahoma gledala, kaj jo še čaka. Ravno dovolj se me je bala, vedela je, da mi je občasna iracionalnost ljuba stvar.
Ne, lubica, prefukal te bom.
Daj no Pušlček, si pa mal pogumn, ti se še pajkov bojiš.
Pa sem jo še enkrat spekel po riti, da je imela že čisto rdečkasto. In me je tamala nazaj. Direktno na gobec, lep šamar ni kaj.
A te rajca tole?
Ti nisi normaln.
A sem jaz kriv, da imaš vlažno tamalo?
Nimam!
Bomo preverli.
Začela sva tekat po sobi, se lovit, jaz sem se bolj spotikal, ona pa je z rdečjo ritjo preskakovala ovire kot prava afriška gazelca, s to rdečo ritjo je bila sicer bolj podobna pavijanu.* Zgrabim jo in pribijem na steno.
Naj ti bo. Uslišal bom tvoje želje. Dala boš.
Dobila ga je direktno v rit. Bolj sva se tolkla prej in grabila, bolj je mene zraven grabilo še v kurcu. Saj ni šlo narahlo, sem pa dobro poslinil in podmazal. Njene noge so bile skupaj, moje ob njenih, tičič pa srečno v njej. Roke sem ji še privil za križem in trmaril. Pustil sem jo, da je javkala. Pustil sem jo, da je prosila, pustil sem jo, da me je obsojala. Predvsem sem pustil sebi, da sem se izlil vanjo.
Naj vam v opravičilo za svojo kratkost ponižno na kolenih poližem pičko.
Vitez, izvolite.
Princeska, hvala.
Po lizu je odšla. Spet sem ostal sam. Spet sem postal, česar nisem maral. Čeprav je ljubezen nora, je vendarle ena najbolj pravnih zadev in deluje po principih določenih pravil, ki so nam (verjetno moškim bolj) neznana ali pač samo neumevna. Ljubezen je pekel, je mučenje in zloraba. Ljubezen je zločin brez primere. Ljubezen je hrepenenje, ki ubije telo in da mislim pot, pot v neskončno zatohlost zavedanja lastne ranljivosti. Občutek nesmrtnosti zaradi konstantne hoje po robu preživetja; preživetja ega ali pač telesa. Ljubezen je boj med zlim in dobrim, ljubezen je boj. In jaz sem spet izgubil. Ej, lupčki moji s tegale blogca, a ima tole še smisel, vas povprašam.
* Za lažjo predstavo prizora pripenjam tole fotografijo. Njena pojava je bila skorajda identična (vključno z jeznoužaljenim pogledom).
Oceni prispevek
Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂
Povprečna ocena 1 / 5. Število glasov: 1
Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!
Related posts
17 Comments
Comments are closed.
Zadnje objave
Poslušaj med branjem…
Kategorije zgobic
Objavi svojo sliko
Z oddajo slike se strinjate s splošnimi pogoji.
”Love is all right for those who can handle the psychic overload. It’s like trying to carry a full garbage can on your back over a rushing river of piss. ”
(Bukowski)
Pušlc, tole, kar ti opisuješ, ni ljubezen. Vsaj ne takšna, kot si jo predstavljam jaz, kjer sta si partnerja v enakovrednem položaju in kjer nihče nima pofukanega občutka, da mora za kaj prositi, da česa ne sme in kjer lahko samo SI. Sprejet z vsemi svojimi čudaštvi navkljub, hrepenenji in bitjem. To, kar opisuješ je boj za preživetje individuma v odnosu, ki pa nima veze z ljubeznijo temveč me bolj spominja na odvisnost. Nemogoče se je sicer odločiti, v koga se zaljubiš, lahko pa se, koga boš ljubil.
Zatorej dragi Pušlc menim, da ljubezen (govorim o čisti obliki, mogoče že kar idealizaciji le te) ni ne pekel, ne mučenje in ne zloraba (kar se neizbežno zgodi takrat, ko nekdo v odnosu prevlada in zaduši vse ostale ter samo jemlje), temveč je nedvomno višji cilj realizacije samega sebe.
Pušlc. Upam, da boš kdaj občutil o čem govorim (in tudi jaz). Vse, kar sem prebrala od tebe mi govori, da imaš veliko za ponudit.
Povzetek: Odnos, v katerem se je potrebno truditi, ni vreden truda!
7of9
Ljubezen kot višji cilj? Realizacija samega sebe? Hmnja…
Nekateri smo pač taki, da v nas besnijo raznovrstne zveri. In poglavitna lastnost zveri je, da so vedno, vedno! lačne. Najhujša zver je ego. Sicer krotka in ponižna, ko je dobro in kvalitetno hranjena. Sestradana pa je smrtno nevarna. In potem so tu še druge. Za cel trop jih je. In ljubezen? Se razvije, ali pa ne. Odvisno od tega, kako dobro nekdo hrani vse te beštije. Ok, nekdo ima pač drugačne potrebe, prioritete. Hiša in vikend na morju. Dobra hrana. Občutek varnosti. Potreba da jih vsake toliko dobiš po betici. Kaj je plehko in kaj je pristno? Je plehka ljubezen, ki se razvije iz potrebe po finančni varnosti? Ali je plehka moja, ki se razvije iz potrebe, da nekdo futra cel fucking ZOO!?
Vse to duhovno sranje o višjih ciljih je en mlahav kurac. Dejstvo je, da bodo vedno bitke, vojne med dvema, en drugega bosta grabila za vrat, se dušila, si kazala zobe in si jih občasno tudi zasadila, si povzročala rane, agonije, se spravljala na rob blaznosti in hotela vedno več in več. Dokler ne bo za enega prenaporno. Ljubezen? Ko z levo roko hendlaš vso to sranje. Recimo. Po moje.
In vsa čast tistemu, ki se je sposoben odločiti, koga bo ljubil. Tako življenje je potem fakin pravljica 😉
MoodyBlues: Glede na to, da mi je tvoje pisanje všeč, se pa v razmišljanju, mišljenju in (sklepam da posledično dejanjih) precej razhajava.
Ko premislim stvari, na globoko požrem, kar mi zakuha ego in mu obrnem hrbet, tako svojemu kot tujemu. Zveri naj se hranijo same s sabo ali pa z žrtvenimi jagenjčki, če jim že tako paše. Moja idealizacija ljubezni prav tako nima veze z nobeno hišico na morju, denarjem in občutkom varnosti….
In da ne bo pomote, tudi samega seksa ne enačim z ljubeznijo (vsekakor pa bi moral človek, ki bil v odnosu z mano, dohajati moje apetite v spolnosti).
Če zaključim, sama potrebe po bitkah (razen v spalnici ha ha ha) nimam. Mirno grem svojo pot dalje in se niti ne oziram ne nazaj. Ljudje smo si različni, mogoče pa na svoji “poti naprej”, najdem tudi koga, ki bo zmožen hoditi ne pred mano in ne za mano temveč ob meni. Ker bova oba, kot praviš, živela v isti pravljici ;).
7of9, moje poslanstvo vsekakor ni da ugajam 😉
Sem pač egoistična prasica, ki veliko zahteva in verjetno malo manj da.
In moje zveri so pač moje zveri. Čohljam jih pod brado, jim gladim dlako, in oh! jebat ga! nihče ne more reči da me ljubi, če ne sprejme mojih zveri. Enostavno me je imeti rad, ko jih zaprem v kletko in skrijem pred svetom. Ko pa je spustim na plano…je pa druga zgodba.
In ja, različni smo si. Jaz egu nikoli ne obrnem hrbta. Mrtvohladno mu srepim v oči, dokler ne poklekne, če je treba.
Hrbet pa skrbo pazim 😉
Tudi moje poslanstvo ni ugajati drugim, se pa fokusiram na “ugajati sebi”. Nisem egoistična prasica, ne jemljem, ravno nasprotno (ker sem energetsko bogato opremljena), veliko dajem.
Sicer ne vem, o kateri “zveri” je zdaj govora, vendar pa zase lahko rečem, da je moja pot skozi življenje več kot nemirna. Osvobajajoč pa je občutek, da ko se ustavim in se zazrem vase, še vedno točno vem (vsemu dandanašnjemu šitu navkljub) kdo sem, kaj pričakujem, kaj je tisto, zaradi česa grem naprej in vem, da tega ne bom našla v nobeni vojni (med spoloma ali katerikoli drugi), temveč edinole v sprejemanju najprej mojih in kasneje demonov “pomembnega drugega”.
Dovolj bo za danes.
Pušlc, oprosti, če sem zašla s tematike. Mogoče bi bilo zato na mestu (če v svojem razmišljanju nadaljujem), da vzamem nazaj, ko sem ti rekla, da ti želim to, kar sama pojmujem “ljubezen”. Saj ob upoštevanju različnosti(MoodyBlues)to željo lahko namenim edinole sama sebi in ker zatorej ni v naprej določeno, da kar iščem jaz, iščeš tudi ti, lahko zaželim le “srečo” ko stopaš po poti, po kateri si (ja, MB), verjamem da, sam izbereš.
Seven of nine, nič me ne moti, kar nadaljujta debato, lepo sta se razgovorila (zato se piše po blogih in ne v knjigah, ki premorejo le enosmerno komunikacijo). Ljubezen je vse. Moja videnja ljubezni pa so v besedilih na tem blogu večinoma zelo raztrgana in enostranska. Malo zaradi efekta pri zgodbah, malo pa afekta ko pišem. Pri vaju obeh najdem tisto s čimer se strinjam. In še vedno upam, da dobim to, kar mi ti želiš 😉 Je pa tako, takšna ljubezen mora obstajati večino časa partnerstva, ne pa vedno. Verjetno bi se še ti naveličala. Prepiri morajo biti, ne smejo te pa izčrpat.
7of9, jaz tudi ne jemljem 😉
Zahtevam. Mora se mi dat.
😉
Gre pač za različen pristop do življenja, nekateri več dajejo, drugi jemljejo, takih in drugačnih mora bit, kajti svet je pisan in zanimiv.Če bi izbirala, bi bila z osebo kot je 7 of 9, sama pa bi bila raje egoistka MoodyBlues, k sreči sem nekje vmes med romantiko in strastjo egota….
Ampak dragi moji vsa ta teoretiziranja, grem raje zapeljat novega Adama……
Vsak bi verjetno bil raje z nekom kot je 7of9, can’t argue with that.
Predvsem je dobro vedeti da naše dojemanje samega sebe ni enako dojemanju opazujočega. Vsak izhaja iz sebe in se nekako najbolje pozna in pozna tudi vse svoje skrite ali pa vidne pomanjkljivosti, a ravno te se bodo nekomu zdele blazno privlačne.
Če bi me kdo na slab dan pobaral naj se opišem, bi o sebi streljal take, da bi se zdelo prav neverjetno, da nisem še vedno nedolžen, ali pa v kakem zaprtem delu umobolnice.
Na dober dan bi te iste lastnosti poimenoval drugače in bi bil bržkone oris slišati kakor da opisujem grškega polboga.
Ravno tako kot se za vsako, ki se mi je kdajkoli nasadila na kurac, ali pa se je uboga reva celo zaljubila vame, vprašam kje za vraga je imela pamet in kaj hudiča je na meni videla, se pak po drugi strani strani za vsako, ki ni podlegla taistim čarom, vprašujem zakaj zlodja ne!?
Ne nečimrnost ne pretirana samokritčnost nista fajn …
To da se nekdo okliče za ‘energetsko polnega’ je njegov pogled nase. Nekdo drug bi to morda označil kot ošabnost in prevzetnost.
Da si nekdo reče da je ‘egostična prasica’ se zna komu zdeti kot odločnost, da se pač ne pusti nikomur zajebavat.
Pogosto pa je tako, da se o sebi najbolj motimo. Mislimo, da se z razgaljanjem kažemo taki kot smo, v resnici pa le slepimo tisto/ega, ki i ga radi omrežili. Redko si lahko tisti, ki v resnici si. Z redkimi ljudmi, se ne rabiš niti malo pretvarjati. Redki so trenutki, ko ne razmišljaš, kako te oni vidi.
Takega človeka zlepa ne spustiš iz rok. A poglej ga zlomka!
S tem, ko se te osebe, ki ti je draga, ki ti je mila, ki ti pomeni svet, oklepaš in jo tiščiš k sebi, jo prestrašiš in jo izgubiš.
Reality rears it’s ugly head.
Kajti še redkejši so primeri, ko se ‘ljubezen’ zgodi dvema osebama hkrati, v enaki meri, ob pravšnjem času.
Prasica, ki jo moraš voditi na bližnji hrib opazovat zvezde, jo opijat za lubčka in z njo igrat igro je le plen, ki si ga želiš. Ker se ti ne pusti.
Tista, ki jo ljubiš, je ‘prasica’ le kadar jo fukaš, takrat vidi zvezde tudi brez teleskopa, igra, ki se jo gresta, je pa post koitalni črni peter, ker monopoly predolgo traja in se raje znova pofukata.
To seveda če je ljubezen vzajemna. Pa žal ni. Če imata srečo, en ljubi malce več kot drugi, drugi malo manj, čez kak teden se to obrne, vmes so dvomi, strahovi, pogovori, …
Če imaš smolo, pa ni nujno, da je tisti s katerim najpogosteje fukaš, tudi tisti, ki ga ljubiš. Ali pa celo ljubiš nekoga, s katerim ne boš nikoli fukal.
Zato zna biti ljubezen trpka. Boleča. Nebodigatreba.
*če si se zagledal v skoraj identično deklino, kot je I.R. Baboon potem ni hudič, da ne bomo kmalu brali novega srce parajočega triptiha. Tokrat morda s srečnim koncem.
Boner, nice! 🙂
Boner dobro povedano. S tabo se ne strinjam le v eni točki, ampak to verjetno ni pomembno, ker lahko govorim le zase, načeloma pa imaš mogoče celo prav. Namreč, ko praviš da z razgaljanjem slepimo tistega, ki ga želimo omrežiti….nikoli se nisem razgaljala, ker bi želela koga slepiti, še manj omrežiti. Pač pa zaradi občutka, lažnega, da to dejansko lahko naredim. Zakaj lažnega? Ker se vedno izkaže, da je to za vsakogar preprosto too much to handle. Tako da, če že slepim koga, ga ravno z nerazgaljanjem, kar gre veliko bolj smooth skozi. Sicer je spoznanje, da te ima nekdo rad ravno zato, ker nima pojma kdo pravzaprav si, grenko, pa je kljub vsemu manj boleče in manj frustrirajoče od dejstva, ki si ga že sam navedel – osebo prestrašiš in odženeš.
Če mi še kdo kdaj reče ”Be yourself!!”, mu mirno, zviška in s kančkom prezira zasikam you can go fuck yourself. In the arse!
dragi moji, veliko pišete, očitno imate nekateri preveč časa in ste postali kar preveč dušebrižniški za blog69…lahko vam je za zgled majči, ki je jedrnata kot le kaj in tudi jedra, he, he…
ne rečem, da kaj od napisanega nima literarne vrednosti, vendar malo poenostavljate odnose moški, ženska, ki so vedno precej bolj kompleksni in individualni, da bi o tem lahko na veliko posploševali…
sej ste s svojim načinom življenja vsak zase pokazali, kako vam gre, čeprav ovrednotiti življenje, ekstazo, sekstazo posameznika ni enostavna stvar, v vsakem od nas je hudič in angel obenem, vsak zase mora razmisliti, kj bi rad bil, kaj bi rad počel, če si že domišljamo, da smo svoje sreče, nesreče kovači…
je nek bog, ki srečo nam kroji, pa naj si kujemo jo kakorkoli..
še bolj mi je všeč…
rada bi izživela samo tisto kar je v meni in sploh ne vem, zakaj je to tako prekleto težko, a ne, MoodyBlues….ali 7 of 9, dve prvoklasni bejbi z bloga 69, vsaka zase Eva, ki….
bodite v miru……..na fuk ne pozabite, je zelo zdravilen…
Eva: Moj odg Pušlcu na zadnji odstavek zadnjega dela triptiha je bil podan iz enega samega razloga. Prav zabolelo me je, da bi obupal nad ljubeznijo in nad iskanjem partnerice, ki mu ali pa mu bo ustrezala. Ljubezen je vse. Na mogoče naroden način sem mu želela povedati, da mi je full fajn, da se nasmejem, ko berem, da se v nekaterih delih celo poistovetim (predvsem v količini spolne sle, oralnem zadovoljevanju ter občudovanju nasprotnega spola) in da še ni nič izgubljenega.
Spuščati se v raznorazne debate preko blogov ali forumov načeloma nimam interesa (še manj pa časa), posebej pa ne, ker vsak iz napisanega razbere tisto, kar želi razbrati. Retorika nikakor ni moje močno področje, od nekdaj znam stvari bolje pokazati kot pa povedati :).
In še resne debate :). Draga moja, a ti res misliš, da uspem kdaj pozabiti na seks, fuk….ha ha ha. Še v sanjah mi prihaja, če v budnem stanju zgrešim…
p.s. daj si duška, sej je ja veseli december
Radi se mejte,
7 of 9
Bilo je kakih 400 let nazaj , ko je mož z verjetno “preveč časa” zapisal… Cogito ergo sum (Mislim torej obstajam). Mogoče bi morali za moderne čase misel spremeniti v …..Mislim, torej imam preveč časa 😉
p.s. in preden se nagači volka za zgornjo izjavo naj spomnim, da je bil še pred “Mislim torej obstajam” poznan rek “Tudi če se motim, obstajam”!! 😉 😉
GrayWolf, nekateri imamo pa to ‘out of this time’ sposobnost, da mislimo, tudi kadar nimamo časa 😉
Ne jemlje dodatne energije, ne zahteva posebne pozornosti in se, fucking unbelievable!!! zgodi spontano, samo od sebe 🙂