»Bolj rahlo«, sem ji rekel. Naglo je popustila, prenaglo; videl sem, da je ubogljiva in sama sebe negotova. Dobila je tisti lepi plodilni izraz v obraz, ko postanejo oči nekoliko pijane, kalne, z globinskim ognjem, ko se ustnice napno in se lahko usločijo kakor v muki in se izza ustnic zasvetijo zobje, ki bi ugriznili. V bledici so videti lica rdeča, ob nos pa ležeta dve črti, kakor od utrujenosti, ko se lasje zmršijo na poseben način, ko oseba izgubi poteze svoje fotografije in dobi praizraz čakajoče samice.
Vir: Menuet Za Kitaro (Vitomilj Zupan)
