On, kurba (9. del) 

Bel strop sobe, v katerega je zrl nepremično zadnji dve uri, se je počasi spreminjal v sivo. Svetloba nedeljskega dne se je umikala noči, ki se je neopazno priplazila iz vzhoda. Poslednje sence so izginjale skupaj s sončnimi žarki, ki so se kot v posmeh deževni nedelji prebili skozi gosto kopreno oblakov. Maks ni opazil igre svetlobe. Bil je daleč v svojih mislih. Ležal je na starem razmajanem kavču, katerega bi lahko le največji optimist imenoval postelja. Že dolgo nazaj dotrajane blazine so nudile komaj kaj zaščite pred kovinskimi prečniki in žičnato mrežo, ki je bila zaradi svoje raztegnjenosti bolj podobna ribiški mreži, kot nečim, kjer bi človek spočil svoje utrujeno telo. A vse to ga ni motilo. V bistvu mu je bilo popolnoma vseeno. Z rokama je segel ob telo in zagrabi bankovce, ki so še vedno ležali tako, kot so padli iz ovojnice. Šelestenje med njegovimi prsti je prekinilo gluho tišino sobe. Še ne dolgo tega bi praktično moril za denar, ki mu je sedaj polzel skozi prste in padal okoli njega na blazino. Toda zdaj so bili občutki povsem nasprotni. Namesto sreče in zadovoljstva je občutil krivdo in prezir do samega sebe. Niti misel, da tokrat denarja ni zaslužil s fukom, temveč s pomočjo Tari, ni pomagala. Misli so mu begale skozi minula dva dneva. Nekaj, kar bi moralo biti le rutinski izlet, spremstvo, varstvo, karkoli že, je prišlo skozi debele zidove, ki si jih je postavil okoli sebe. Obramba pred zunanjim svetom in razočaranji, ki jih ta prinaša, se je sesuvala v prah. Vsakič, ko je zaprl oči, sta se mu prikazala dva zelena Tarina diamanta, ob katerih je imel občutek, da nič ne more ostati skrito. Vedel je, da je imel le srečo v hotelski sobi, ko ni vztrajala z vprašanji. Sicer pa le kaj naj bi ji povedal? Da je klinični gambler? Moška kurba? Zguba? To niso ravno besede, ki bi jih ženska rada slišala. Srečni konci obstajajo le v hollywoodskih filmih. In on jih je sovražil.

Stene stanovanja so ga začele pritiskati in dušiti. Potreboval je zrak, moral je iti ven, kamorkoli, le stran od svojih misli, stran od slike smaragdne Soče in še bolj smaragdnih Tarinih oči. Kljub utrujenosti, ki jo je občutil v vsaki mišici telesa, se je prisilil in odšel pod tuš. Skoraj dvajset minut je stal pod vročim curkom vode. Iz sebe je izpiral njo. Vsaj upal je tako. Iz omare je vzel enega izmed elegantnih kompletov, ki ga je dobil v Mojčinem butiku. Pogled v ogledalo mu je vrnil nekaj zadovoljstva na obraz. Pobral je raztresene bankovce iz kavča, ter jih pospravil v notranji žep suknjiča. Poiskal je ključe avtomobila, še zadnjič pogledal po majhnem stanovanju, nato pa odšel proti parkirišču.

Svež zrak, prijetnega majskega večera, mu je v trenutku, ko je stopil skozi vhodna vrata stolpnice, osvežil glavo in prepodil sive misli. Usedel se je v avto in odpeljal le nekaj sto metrov stran proti centru mesta. Topel večer je privabil na plano številne sprehajalce. Mesto je oživelo v večernem utripu. Mladi so posedali na bližnjem trgu, mlade družine so se počasi vračale iz sprehodov proti domu. Parkiral je pred dobro znan napis casino, se usedel na odprto teraso in naročil pivo. Opazoval je mlade pare, ki so se zaljubljeno držali za roke, eni objeti, drugi ne. Par s tremi otroki, najmanjši še v vozičku, je prišel po pločniku in se glasno prepiral. Iz vozička je prihajal glasen jok, medtem ko je oče držal druga dva otroka trdno za roke, da se mu ne izmuzneta na prometno cesto. Mama, kljub mladim letom z mnogo preveč kilogrami, je nejevoljno porivala voziček, ob tem pa nekaj glasno in več kot očitno slabe volje dopovedovala očetu. Ta je vdan v usodo korakal proti domu. Maks se je le za trenutek vprašal ali je to tisto, kar si želi, a še preden je zaključil misel, se je nasmehnil sam sebi, prijel vrček piva in nazdravil:

»Na svobodo!«

V istem trenutku mu je par rok prekril oči. Od presenečenja bi skoraj izpustil vrček s pivom. Dlani so bile tople in mehke. Bili sta ženski roki. Že naslednji trenutek mu je v nosnice prodrl sladek vonj parfuma, ki ga ni poznal. Niti sanjalo se mu ni, kdo bi ga lahko takole presenetil, a vedel je, da ni Tara. Njen vonj je bil drugačen, bolj nežen, nevsiljiv. Maks je vedel, da je bolje biti tiho, kot v takem trenutku izgovoriti napačno žensko ime. Tik ob ušesu je začutil toplo sapo, nato pa besede:

»Morje, sonce, obljube, obljube!«

Znova je začel kopati po svojem spominu, a še vedno brez uspeha. Glas mu je bil znan, a očitno si ga je lastnica trudila zakriti.

»Kaj pa Ibiza, bi to pomagalo?«

Maks se je glasno nasmejal.

»Tina!«

»Čas je že bil, Maks! Bi povabil utrujeno damo na eno pijačo?« ga je brez olepševanja neposredno vprašala.

Še preden je uspel odgovoriti, že je stopila okoli mize in prisedla nasproti njega. Dolge, od solarija očitno porjavele noge, je diskretno prekrižala, ter si popravila rob kratke bele obleke. Širok črn pas in tesno oprijeti zgornji del, sta poudarjala njene obline. Modrčka ni nosila. A ob dveh tako čvrstih in lepo oblikovanih joškicah bi to bil pravi greh. Drugače valovite lase si je natančno spela v čop vrh glave, kar je ostrim potezam njenega obraza dajalo še dodatno strogost. Diskreten make-up ni pokvaril celotne podobe in Maks se ni niti trudil skriti svojega zvedavega pogleda, ki se je povsem odkrito sprehajal po njej. Namesto zaigrane zadrege, ki jo ženske rade uporabljajo v podobnih položajih, je iz prekrižane noge koketno snela črne sandale z vrtoglavo peto ob tem pa narejeno potožila:

»Kaj vse moramo dekleta pretrpeti za lepoto!«

Maks se je le komaj opazno nasmehnil. Vedel je, da je vse skupaj le igra. Verjetno bi moral pohvaliti njen okus za čevlje, ki je vsekakor bil odličen, a je trmasto molčal. Tina je še nekaj časa masirala razboleno stopalo, nato pa brez opozorila nogo porinila v njegovo naročje.

»Plačam pijačo za kratko masažo!« ob tem pa s prsti na nogi kot v spodbudo pomigala.

Če ga je ob njunem zadnjem srečanju rešil Sarin klic, pa tokrat ni bil ravno prepričan, če si želi rešitve. Pogled na njeno dolgo, lepo oblikovano nogo, ki je počivala v njegovem naročju, je bila povsem dovolj. Z eno roko jo je prijel okoli gležnja, s palcem druge pa začel počasi gnesti njeno stopalo. Že po nekaj trenutkih je tiho zastokala, nagnila glavo nazaj in več kot očitno uživala ob njegovih dotikih. Kot povsem nehote je samo za nekaj centimetrov premaknila drugo nogo, ob tem pa ji je kratka obleka zlezla še nekoliko višje, dovolj, da se je Maksu odprl pogled na njeno mednožje. Povsem brez sramu mu je podarila pogled na njeno muco. Presenečen ob tem, da ni nosila hlačk, je za trenutek prenehal z masažo. Dvignila je glavo in njuna pogleda sta se srečala.

»Presenečen?«

»Da si pozabila hlačke ali da prvič gledam muco sredi Kranja?« ji je vrnil vprašanje.

»Rada sem brez hlačk in všeč mi je, da sem vsaj v nečem prva pri tebi!«

Maks je brez besed nadaljeval z masažo. Z roko je počasi zdrsel nižje po njeni nogi in s svojo veliko dlanjo objel njeno mečno mišico. Nekajkrat je trdno stisnil, nato pa se nagnil naprej, tako da se je njeno stopalo stisnilo ob njegov napeti trebuh, sam pa je nadaljeval pot ob notranjosti njenega stegna. Tinine oči so bile še vedno nepremično zapičene vanj. Za trenutek je dvignil pogled, da bi karkoli razbral iz njenega obraza, a z ničimer ni izdala svojih občutkov. Že je hotel z roko kreniti pod rob obleke, ko je izmaknila nogo iz njegovega naročja, ter jih znova prekrižala.

»Ni slabo, Maks! Le kraj ni pravi.«

»Kraj ali pomanjkanje poguma?« ji ni ostal dolžan.

Ni mu odgovorila, le njene oči so se za trenutek jezno zasvetile.

»Si imel namen iti v igralnico?« je sledilo njeno vprašanje, kot da se ni nič zgodilo.

»Ne!«

»Ni denarja?« ga je zbodla.

»Ni mi do tele vaše luknje danes!«

»Veš, tale luknja meni daje vsakdanji kruh!« ob tem pa se glasno nasmejala.

»Če potrebuješ kruh, te lahko zapeljem do dežurne trgovine in kupim kakšen hlebec. Danes pa me vaša beznica ne bo videla!«

Tina je začutila, da je šla tokrat predaleč. Iz nje je govorila pritajena jeza ob njegovih predhodnih zavrnitvah. Vedela je, da mora spremeniti taktiko, sicer se ji bo znova izmuznil. Znova je začela pogovor, tokrat s povsem drugim tonom glasu.

»Igraš poker, Maks?«

»Seveda ga igram, ampak ravnokar sem ti povedal, da danes ne grem v vašo hišo, sploh pa ne maram igrati na avtomate. Saj veš kako je, tam vedno zmaga le vaša pekarna!«

»Kdo pa govori o avtomatih? Jaz sem za danes že končala. Bi te zanimala partija pokra v živo?«

»O čem govoriš Tina? V Kranjsko Goro se mi iskreno povedano ne ljubi vozit. Ta vikend sem naredil že več kot dovolj kilometrov. Za kje bližje pa ne bi vedel.«

»Dober kilometer imava do tja, če greva peš skozi mesto, malo več, če se peljeva z avtomobilom.«

»Potem veš pa več kot jaz!« so sledile Maksove začudene besede.

»Ko sem te prej vprašala glede denarja, nisem želela biti nesramna. A nobenega smisla ni, da te vabim na igranje, če nisi dovolj finančno močan. V ta poker room lahko vstopiš le s priporočilom in seveda, da igraš. In samo vstop za mizo je tisoč evrov, zgornje meje ni!«

»In kako si ti prišla v tako izbrano družbo? Dvomim, da ti v tvoji službi režejo tako debele rezine kruha!« ob tem pa jo znova spomnil na predhodni pogovor.

»Prav sklepaš. Občasno me pokličejo, da sem delivka kart. Že pred časoma sem opravila dodatni izpit, ko so v igralnici imeli načrt narediti pravi poker room. Iz vsega skupaj ni bilo nič, meni pa kakšen evro dodatka vedno pride prav. V bistvu sem plačana iz napitnin, ki jih dajejo igralci. Pa saj veš, kako gre to. Kratko krilo, globok dekolte, širok nasmeh. In ker se tu ne igra za drobiž, sem vsakič posebej navdušena, ko me pokličejo. Ne glede na to, da klientela ni ravno po mojem izboru.«

Maks se je naredil dolg požirek piva ob tem pa premišljeval o njenih pravkar izrečenih besedah. Dobro se je zavedal ogromne razlike igranja pokra pred računalniškim zaslonom, ob nevidnih nasprotnikih in pa igre v živo. In s slednjim ni imel nobenih izkušenj. Seveda si je želel poskusiti, njegova kockarska žilica je kar kričala po tem, pamet pa mu je pravila ravno nasprotno. Iz njegovih misli ga je z vprašanjem znova priklicala Tina:

»Greva?«

»Kdaj začnejo?«

»Odprli so že, igra pa se začne načeloma ob dvaindvajsetih!«

»Praviš, da je no-limit? Kaj pa odstop? Lahko končam igro, kadar želim?«

»Seveda lahko, a potem boš verjetno prvi v zgodovini kluba. No, vsaj kar sem jaz delila karte tam, še nikogar nisem videla, oditi sredi igre. Ali je imel prazne žepe ali pa je bil zmagovalec tistega večera! Sicer pa Maks, kdaj si ti na nazadnje odšel sredi večera?«

Pogled, ki ga je namenil ob njenem zadnjem stavku, je bil vse prej kot prijazen.

»Mi želiš kaj povedati Tina?«

»Ne Maks, nisem pametna, če to misliš. Oba pa veva, tako ti kot jaz, da je umetnost znati nehati igrati in ne igra sama. Jaz sem to neštetokrat videla, ti velikokrat preizkusil. Ne jemlji vsake moje besede tako osebno. Nič osebnega ni. Ne mislim pa paziti ali razmišljati o vsaki svoji besedi, če ne bo slučajno padla na kašno tvojo odprto rano. Ok?«

Čeprav nič kaj rad, pa je vseeno moral priznati, da ima prav. Več kot očitno je vedela, o čem govori in mogoče res ni njena krivda, če so njene besede kot sol na njegove stare rane.

»Greva ali bi prej kaj popila?«

Na njenem obrazu je zaigral širok nasmeh. Očitno zadovoljna z njegovo odločitvijo, si je hitro zapela prej sneti sandal, Maks pa je ob prazen vrček pripravil tri kovance. Vstal je ter ji ponudil roko. Presenečena nad njegovim kavalirstvom jo je sprejela in se dvignila na dolge noge, ki so se ob visokih petah zdele še daljše, kot v resnici.

»Torej greva na sprehod?« je sledilo njeno vprašanje.

»Če želiš lahko, a še malo prej sem poslušal nekaj o trpljenju in visokih petah. Bi dama imela kaj proti, če se kljub vsemu zapeljeva na igro pokra?« ob tem pa pritisnil na daljinca v žepu suknjiča, da so luči parkiranega audija ob značilnem zvoku odklepanja dvakrat pomežiknile. Tina ni mogla skriti presenečenja:

»Tvoja igrača?«

»Ne, pred pol ure sem ga ukradel. Če naju ustavijo, reči, da me ne poznaš, da si samo avtostopar!«

»Kako smo pametni Maks! Bom vseeno tvegala, nekaj policistov je naših rednih strank, se bomo že kaj dogovorili.«

Usedla sta se v avto in Maks je počasi odpeljal iz parkirišča. Mladih družin ni bilo več, mesto so prevzele skupinice mladih, ki so posedale okoli glavnega trga in kar tekmovale, katera bo glasnejša. Kratka vožnja ju je peljala ob obrobju starega mestnega jedra, proti Planini, velikem spalnem naselju. V času gospodarskega razcveta Kranja, ko so številne tovarne rasle kot gobe po dežju, se je iz prvih nekaj blokov tik ob starem mestnem jedru, razraslo v strnjeno naselje. Namesto prej rodovitnih polj, posejanih s koruzo in krompirjem, so zdaj rasle betonske škatle, pustih socialističnih pročelij, kateri edini namen je bil, spraviti čim več potencialne delovne sile, na čim manjšo kvadraturo. Kranj, nekoč mesto s cvetočo industrijo je bil pravi magnet za ljudi iz vseh koncev in krajev bivše Jugoslavije. Tako je nastal pravi geto, pester lonec različnih narodnosti in kultur, ki je nekoč prijetno brbotal v svoji mladostni energiji, optimizmu in raznolikosti. A časi so se spremenili. Številne tovarne so se zaprle, ljudje postarali, mladi pa ostali brez prihodnosti. In nekoč prijetno brbotanje je postajalo le še težko obvladljivo vrenje brezupja, mamil in nasilja. Maks je še predobro poznal geto. Nekoč je bil del njegove mladosti, ki pa si ga je danes, če se je le dalo, na daleč izognil.

»Kam zavijem, Tina?« jo je vprašal na križišču ob robu naselja.

»Pojdi levo, do šole, nato zavij desno in kar na garaže med bloki. Zapelji na zgornjo etažo!«

»Ob tej uri bo vse zasedeno!« ji je odvrnil, dobro vedoč kakšen problem je dobiti prosto parkirno mesto med strnjenimi bloki.

»Ti samo pelji. Vedno je prostor!«

Začudeno jo je pogledal. Očitno ve več kot on. Že čez dobro minuto je zavil med dve vrsti visokih blokov, med katerimi je bilo stisnjena velika garažna hiša. Zapeljal je do konca ulice, nato pa se vzpel na zgornjo odkrito etažo. Vrsta avtomobilov na obeh straneh ga ni navdajala z optimizmom, da bo dobil prosto parkirno mesto.

»Zapelji do konca!«

Brez ugovarjanja je odpeljal do najbolj oddaljenega dela garaže. Tik pred zadnjo steno so se na obeh straneh odprli prazni prostori. Že je hotel zapeljati v enega izmed njih, ko je iz bližnje družbe mladih fantov proti njemu stopil eden izmed njih in se postavil pred avtomobil. Z gibom roke je nakazal, da je prostor zaseden. Tina se je le nasmejala.

»Počakaj, bom uredila!

Tina je izstopila. Takoj ko jo je mladenič zagledal, se mu je obraz razlezel v širok nasmeh. V trenutku se je umaknil in Maksu pokazal, naj parkira. Tina je še nekaj časa govorila z mladeničem, dokler se jima Maks ni pridružil. Hladen pozdrav in ocenjujoči pogledi so mu dali vedeti, kdo je tu glavni. Neprijeten položaj je prekinila Tina z bankovcem, ki ga je stisnila v roke mladeniču.

»Je že kaj gostov?« ga je povprašala.

»Nekaj že, a je še zgodaj, saj veš!«

»No popazi malo na belega lepotca!« so bile besede Tine, ob tem pa je namignila na Maksov avto.

»Seveda Tina, zate vse. Čeprav bi platišča prav z lahkoto spravil v promet!« ob tem pa se sklonil ter kot z velikim zanimanjem ogledoval kolesa audija.

»Ne provociraj, Mirko in ne straši mi prijatelja!« ob tem pa plosknila po njegovi napeti zadnjici.

Maks je vse skupaj le molče opazoval, dokler ga ni Tina prijela pod roko in usmerila proti stopnišču, ki je peljalo v notranjost garaž. Ko sta se spustila v pritličje, se je Maks avtomatično obrnil proti izhodu, a ga je Tina ustavila:

»Kam pa greš?«

»Predvidevam, da greva v kakšen lokal?«

»Saj greva v lokal, ampak ne takšnega, kot ti misliš. Poker room je tukaj. V klet greva!«

Za zadnje besede je bila deležna le začudenega pogleda. Maksu ni bilo nič jasno. Razen številnih garaž tu ni bilo ničesar. Ko sta stopila proti zadnjim stopnicam, ki so vodile v temno klet garaž, so se luči na hodniku samodejno prižgale. Visoko v kotu hodnika je Maks opazil okroglo kupolo, katere notranjost je očitno skrivala majhno kamero. Grobe betonske stopnice so ju peljale v najnižjo etažo. Zrak je bil tukaj mnogo hladnejši kot zunaj, tako da se ga je Tina še tesneje oklenila. Luči so se v kleti znova prižgale in stopila sta stran od dveh vrst garaž, še globlje v notranjost stavbe. Po dobrih dvajsetih metrih sta se ustavila pred debelimi železnimi vrati, ki so bila široko odprta, namesto njih pa so vhod zapirala manjša vrata iz masivnega lesa. Tik nad vrati je znova zagledal kamero, ki je nadzorovala vhod.

»Zaklonišče?« je začudeno vprašal Maks.

»Domiselno, mar ne?«

Odklepanje vrat je odmevalo v praznem hodniku. Na vhodu se je pojavil visok, povsem na gladko obrit mož, ki kljub elegantnemu suknjiču ni mogel skriti svojih kipečih mišic. Maksu je bilo ob pogledu nanj takoj jasno, da je hišni varnostnik.

»Zdravo Tihi!« ga je pozdravila Tina in ga poljubila na lice, a možakar ni niti trenil, ter še vedno nezaupljivo ocenjeval Maksa. Tina je začutila napetost in hitro nadaljevala:

»Maks je moj prijatelj, jamčim zanj. Prišla sva na kakšno partijo!«

Da bi Maks razbil napetost, je stopil korak naprej in nezaupljivi oviri med vrati podal roko. Namesto vljudnega pozdrava pa je sledil le gib, s katerim mu je Tihi privzdignil roke in ga na hitro pretipal. Očitno niso želeli nikakršnih presenečenj. Zadovoljen, da ni našel ničesar, je Tihi končno stopil na stran in pokazal, naj vstopita.

Prostor, nekoč zaklonišče, so novi lastniki preuredili v več kot spodobno igralnico. Prej gole betonske stene so bile sedaj pokrite z lesenim opažem, tla pa pokrita z ladijskim podom. Na eni izmed sten je visel ogromen ekran, kjer so se vrteli zadnji rezultati športnih dogodkov. Poleg manjšega točilnega pulta v enem izmed kotov sobe, kjer je stalo mlado in simpatično dekle, sta bili postavljeni dve mizi, polni različnih prigrizkov. Nekaj samostojnih foteljev in velik črn usnjen kavč sta zaključevala okolico prostora. Sredi sobe, pa je pod nekaj močnimi reflektorji usmerjenimi naravnost v zeleno površino stala poker miza. Ni bila polna, trenutno so igrali le štirje igralci. Tina je pomahala mladi delivki kart. Ob pogledu nanjo se je Maks spomnil, da jo je že videl v igralnici, kjer Tina redno dela. Očitno sodelavki. Tina je potegnila Maksa proti točilnemu pultu in brez vprašanja naročila pijačo za oba.

»Pijača in hrana se plača vnaprej. Sto evrov je, popiješ in poješ lahko kolikor hočeš. Za igralno mizo seveda ne smeš jesti, pijačo in cigarete pa imaš na pomožni mizi. Vstop v igro je tisoč evrov, dekle za mizo ti zamenja v žetone. Kasnejši dokup je neomejen. Zgornjega limita ni, zato previdno. Tu boš zelo težko igralce z višino stave pregnal iz igre. Nekateri so finančno zelo močni. In še nekaj Maks. To ni internet, upam, da nisi občutljiv. Veliko je provokacij, včasih gredo besede zelo daleč, zato je tukaj Tihi. Mnogokrat pa je v sosednji sobi, kjer je pisarna, tudi kakšen izmed šefov. Torej le mirno. Upam, da vsaj približno tako dobro igraš poker, kot masiraš. Sicer te bodo pojedli za malico!«

»Hvala za nasvet. Če ni problema, bom najprej nekaj malega pojedel in si malo ogledal igralce na daleč, potem pa se vam pridružim. Pa nikar ne pričakuj, da ti bom denar, ki ti ga poberem, konec večera vrnil!« ob tem pa se je široko nasmejal.

»No le pazi, da ne boš odplačeval dolgov v naturalijah!« mu ni ostala dolžna.

Ob tem stavku se je Maksov obraz komaj opazno spremenil. Hitro se je obvladal in si znova nadel širok nasmeh. Le za trenutek je pomisli, kako se Tini niti ne sanja, kako blizu resnice je bila s svojo malo provokacijo.

»Grem, poljub za srečo?« ob tem pa mu je nastavila lice.

Namesto poljuba na lice jo je Maks prijel za brado in obrnil proti sebi. Z eno roko tik nad zadnjico in z drugo preko hrbta jo je nagnil globoko nazaj in poljubil naravnost na sočne ustnice. Ni se upirala. Presenečenje je bilo trenutno. Ko jo je znova postavil pokonci,ga je le začudeno gledala.

»Kaj je bilo pa to?«

»Poljub za srečo!«

»A dej no dej, tebe je pa sama sreča Maks!«

»No ja, mogoče bi se temu lahko tudi reklo zavaravanje protivnika!«

»Baraba si Maks, pa saj to veš, mar ne? No kmalu se mi pridruži!« ob tem pa se je obrnila in odhitela proti mizi.

Gledal je zanjo, ko je odhajala in si znova moral priznati, da ima čudovito postavo. Gibala se je z mehkimi, elegantnimi gibi, ki so izžarevali samozavest. Ob misli, da se mu več kot očitno ponuja, se je nasmehnil, nato pa odšel proti mizama z dobrotami in si pripravil poln krožnik. Na kavču je počasi tešil lakoto, ob tem pa spremljal rezultate tekem na velikem ekranu. Pogovor za poker mizo je bil glasen, a ga zaradi glasbe, ki je prihajala iz skritih zvočnikov, ni mogel razločiti. Ko je končal, je stopil do točilnega pulta, plačal, kot mu je prej naročila Tina, vzel kozarec soka, nato pa počasi odšel proti poker mizi.

»Tina, tvoja punca je prišla! Ji boš dovolila igrati?« ga je namesto pozdrava pričakal glasen vzklik.

Pripomba je prišla od majhnega, okoli štirideset let starega igralca, katerega lase so spominjali na stare filme. Kljub temu, da so bile že žalostno redki, ga to ni oviralo, da na njih ni nanesel velikanske količine želeja, ter jih počesal strogo nazaj. Majhne oči, bolj podobne mišjim so krasile nesimetrični obraz, ki ga je krasila globoka brazgotina, po celotni levi strani. Tanke ustnice so le s težavo prikrivale rumene zobe, očiten rezultat dolgoletnega intenzivnega kajenja. Neverjetno debela zlata verižica okoli mesnatega vratu je le še dodatno zaokroževala celotno podobo v popolno antipatičnost. Tik za njegovim hrbtom je stalo dekle, v najboljšem primeru staro dvajset let, z velikimi modrimi očmi in platinasto obarvanimi lasmi, segajočimi vse do njenega pasu daleč zadaj. V prekratki in preveč oprijeti obleki je stala za njim in kljub čudovitim očem v njih Maks ni videl ničesar drugega kot le s težavo zakrit strah.

»Dober večer gospodje in dame seveda! Se lahko pridružim?«

Tihemu pozdravu drugih treh igralcev in nasmehu Tine je znova sledila provokacija polizanca:

»Samo izvoli, nove ribe so vedno dobrodošle!«

Maks se je le nasmehnil in prisedel. Misel, da ga ima za ribo, ga je veselila. Ponižujoč izraz je bil namenjen začetnikom, igralcem, ki naj bi bili lahek plen izkušenim igralcem. V tistem trenutku se je odločil, da bo sprejel ponujeno igro. Na mizo je položil dvesto evrov in zahteval žetone. Mlada delivka kart ga je nekoliko presenečeno pogledala, nato pa mu vljudno razložila, da je minimum za vstop na mizo tisoč evrov. Maks je zaigral osuplost, nato pa se kar nekaj časa delal, kako išče denar po žepih suknjiča.

»Tina, posodi denar punci, da bomo še danes lahko nadaljevali!« je znova priletelo od polizanca, ob tem pa se je glasno smejal lastni šali.

Tina je le začudeno gledala v Maksa, kaj se gre. Ni komentirala, le tiho je odkimavala z glavo ob tem pa preštevala svoj skromen kupček žetonov. Končno se je igra znova začela. Maks je igral počasi, ob tem pa večkrat pustil, da ga je delivka kart opozorila na nadaljevanje igre ali na premalo položenih žetonov. Dajal je vtis popolnega začetnika.

Ni dolgo trajalo, da je Tina izgubila zadnji žeton. Kljub temu, da ni igrala slabo, pa nocoj ni imela sreče s kartami. Polizanec jo je z visokimi vložki prisilil v tveganje, nekajkrat se mu je umaknila, a začutil je, da je znesek s katerim igra omejen. Vsako igro v katero je vstopila z namenom, da igra, je neusmiljeno višal, dokler ni bila prisiljena odigrati vseh žetonov v eni sami igri. Vse do zadnje karte je držala zmago, a river ji je odnesel vse. Besna in brez besed je odrinila stol in odšla proti točilnemu pultu.

»Končno moška igra!« so bile besede polizanca.

Maks še vedno brez pravih kart ni niti vstopil v resno igro. Le nejevoljno zmajevanje z glavo in nervozna igra z žetoni je bilo vse, kar so do sedaj nasprotniki videli iz njegove strani. On pa je za vsem tem pozorno opazoval vsak gib polizanca. Vrhunske igralce je skoraj nemogoče prebrati, a njegov nasprotnik ni bil nič drugega kot prepotenten nadutež. Počasi mu je nastavljal past, v katero bo stopil kot pujs v klavnico. Maks je postal pozoren na zobotrebec, ki ga je polizanec vrtel v ustih ves čas igre. Spremljal je igre preostalih dveh igralcev za mizo in v nekem trenutku mu je postalo jasno, kdaj polizanec blefira in kdaj ne. Povsem nedolžna igra lesenega zobotrebca ga je izdala. Vsakič, ko je imel odlične karte, je lesena paličica izginila v njegovih ustih. Ko je blefiral, jo je odložil na mizo, kot da želi poudariti resnost igre. Maks je počakal še nekaj iger, da preveri, ali njegova teorija drži, medtem pa sta drug za drugim od mize odpadla še zadnje dva igralca. Ko sta ostala sama, se je polizanec znova oglasi:

»Še kakšen resen igralec ali zaključimo za danes?« ob tem pa se narejeno oziral mimo Maksa po prostoru.

Maks se je le nasmehnil ter počakal naslednje karte. Par sedmic in igro je prepustil nasprotniku. Ta je brez premišljevanja povišal stavo. Edini način, da Maks sodeluje, je bil all-in. Gledal je zobotrebec, ki ga je polizanec položil na mizo. Blefira, je pomislil. A tudi Maksove karte niso pomenile ničesar. Znova se je umaknil, vrgel karte v znak predaje proti delivki nato pa prosil za dodatne žetone. Na mizo je položil preostalih štiri tisoč evrov, ter prevzel kup žetonov.

»Oooooo bova igrala?« so sledile besede polizanca,«Tina, tvoja punca je našla jajca!«

Maks se je vzdržal komentarja, ter pokazal delivki, naj podeli karte. Tokrat sta ga čakala dva asa. Polizanec je brez premišljevanja višal stavo za tisoč evrov. Izdajalski zobotrebec mu je počasi izginil v ustih. To je torej to, je pomislil Maks. Izenačil je stavo in počakal na naslednje tri karte,flop. Sedem, devet in srčev kralj. Polizanec je prvič nekoliko počakal, nato pa znova povišal stavo, tokrat le za petsto evrov. Maks je brez premišljevanja enačil stavo. Turn je dal še eno sedmico. Oba sta le zamahnila z roko in počakala na river. Na mizi se je prikazal srčev as. Maks je le hitro naredil check, polizanec pa po daljšem premisleku na sredino mize porinil vse svoje žetone.

»All-in!« ob tem pa ob sebe potegnil svojo mlado spremljevalko in jo zagrabil za rit, nato pa poslal po nov kozarec pijače.

Maks je počasi ocenjeval svoje možnosti. Edina kombinacija, ki bi ga premagala, sta dve sedmici, ki bi tvorili poker in premagali njegov full-house. Za trenutek se je umiril, izklopil okolico in prisluhnil svojim občutkom, nato pa mirno porinil vse svoje žetone proti sredini mize. Polizančev obraz se je razširil v širok nasmeh. Brez premisleka je na sredino mize vrgel svoje karte. Dva kralja, full-house. Že je iztegnil svoje mesnate prste proti žetonom, ko je zaslišal ledeni Maksov glas:

»Počasi, počasi, full-house z asi!« karti pa vrgel naravnost pred šokiranega polizanca.

Trenutek tišine, nato pa ploha kletvic. Past se je zaprla in plenu to nikakor ni bilo všeč. Mlada plavolaska je medtem obstala s kozarcem v roki sredi sobe, kot da se boji približati pobesnelemu polizancu. Pogledal je proti njej in zakričal:

»Bom še dolgo čakal na jebeno pijačo, glupa kurba ukrajinska?«

Ob njegovih besedah je prestrašeno dekle skoraj izpustila kozarec. Hitro je stopila do polizanca in mu še za odtenek bolj prestrašena podala pijačo. Maks se ni mogel več zadržati:

»Se tako dela z damo?«

»Kakšno damo? Od kdaj so kurbe dame?« je besno proti njemu siknil polizanec.

Že je hotel Maks nekaj dodati, ko je začutil roke na svojih ramenih. Tina je prekinila napet položaj:

»Prišli smo igrat. Torej igrajta fanta ali pa končajmo za danes!«

»Tvojemu fantu je očitno všeč moja kurba, preveč všeč! Mogoče bi jo rad imel? Pa poglejmo, koliko ga je v hlačah!«

Ob tem je potegnil dodaten šop bankovcev in ga položil na mizo. Nekaj manj kot pet tisoč evrov je naštela delivka in pripravila žetone.

» Ne potrebujem žetonov!« jo je zavrnil polizanec, »Pet tisoč v denarju in ona! Deset tisoč evrov sem jo plačal! Ena igra za vse, all –in, zmagovalec vzame vse. In glede na to, da imaš ti samo okoli deset tisoč na mizi, jaz pa vlagam tudi njo, bomo stavo še popestrili. Če zmagaš ti, dobiš vse, če zmagam jaz, dobim denar in tvoje dekle za en fuk! Dvomim sicer, da je vredna toliko, ampak hočem jo, Tino!«

Maksu je dokončno zavrelo. Počasi se je dvignil iz stola in se komaj zadržal, da polizanca ni podrl s prvim udarcem. Zbral je še zadnje atome potrpljenja in spregovoril:

»Kot prvo Tina ni moje dekle in jaz ne odločam o njej in če tudi bi, je ti nikoli ne bi dobil. In kot drugo ne mislim igrati za tvoje dekle. To je bolno, človek je, ne stvar!«

»Ne nakladaj! Če nimaš jajc, povej tako, ne pa zdaj nekaj moralizirati!« mu ni ostal dolžan polizanec.

»Maks, pridi z mano!« ga je Tina le s težavo potegnila od mize.

»Pet minut nama dajte, da se pogovoriva!« ob tem pa gledala polizanca, ki se je široko režal.

Skoraj zvlekla ga za vogal, nato pa skozi vrata, ki so označevala ženski wc in zaklenila vrata za njima. Še preden je lahko Maks začel stavek, se je obrnila proti njemu, ob tem pa ga silovito potisnila v zaklenjena vrata. Objela ga je okoli vratu in strastno poljubila. Svoje telo je prižela tesno ob njega, tako da je skozi tanko blago poletne obleke, čutil vsako njeno oblino.

»Igraj, Maks!« so bile besede, ki so priletele iz nje takoj, ko so se njune ustnice ločile.

»Nora si, ne bom igral zate, to ni normalno. In ubogo dekle, saj je človek hudiča!«

»Ravno zato moraš igrati, jebeš denar, jebeš en fuk z njim, to bom že preživela. Hočem, da ga premagaš in mu vzameš denar in dekle. Hočem, da ponižaš prasca. Zdaj, tukaj, takoj!!«

»Nobene garancije nimam. Samo ena igra je, tu ni znanje, ni taktika, samo sreča je, gola sreča!«

»Ne moreš izgubiti, ne boš izgubil. Pojdi nazaj za mizo in mu izbriši tisti ogabni nasmeh iz obraza! Naredi to zame, zase in predvsem zanjo!«

»Res si nora Tina!«

»Sploh ne Maks, nekaj drugega sem!«

Maks jo je začudeno pogledal. Prijela ga je za roko, ter jo s hitrim gibom porinila pod rob svoje obleke. Njegovi prsti so bili v trenutku preliti z njenimi sokovi, ki so dobesedno lili iz njene muce. Brez odvečnih besed je odpela zadrgo na njegovih hlačah in zagrabila njegovega prebujajočega kurca. Potegnila ga je iz hlač in ob pogledu nanj s širokim nasmehom le tiho dejala:

»Včasih se vztrajnost poplača!«

Še vedno držeč Maksovega kurca, je naredila dva koraka nazaj, zaprla pokrov straniščne školjke in se brez razmišljanja usedla na mrzlo površino. Znova ga je potegnila še nekoliko bližje, z eno roko objela njegova jajca, z drugo pa počasi zdrsela po vsej njegovi dolžini. Le nekaj gibov je bilo potrebnih, da se je Maksov junak predstavil v vsej svoji velikosti. Tinin jeziček se ga je prvič dotaknil na samem vrhu napete glavice. Nežen, a nadvse dražljiv dotik, ob katerem so se Maksu zašibila kolena, da je široko razširil roke in se uprl na stene stranišča. Porinila je kurca visoko na njegov trebuh nato pa z enim samim dolgim hodom, polizala vse od korena do vrha glavice, kjer se je za trenutek ustavila, dokler ni pogledal navzdol proti njej in ujel njen pogled. To je bil znak, da ga je počasi, centimeter za centimetrom začela požirati, ob tem pa mu nepremično zrla v oči. Prišla je do polovice, ko so se ji oči zasolzile in morala se je umakniti. Globok izdih, nato pa znova njena topla usta, podprta z nagajivim jezičkom, s katerim se je trudila po njegovem spodnjem koncu. Maks je zamižal, nagnil glavo nazaj in le užival. Kombinacija njenih spretnih prstov in čutnih ust so mu povzročali mravljince ugodja, ki jih je čutil vse od konca hrbtenice pa do malih možganov. Popolnoma se je prepustil, preprosto užival je.

Tina je pospešila ritem. Pozorno je poslušala njegovo dihanje, ki se je počasi stopnjevalo. Pod prsti je začutila rahlo drhtenje. Že naslednji trenutek se je ustavila, ga izpustila iz toplega objema njenih ust in ga odločno odrinila.

»Predolgo sem čakala na tole. Ne boš se mi kar tako izmuznil. Pa tudi, če slučajno izgubiš partijo, hočem, da onega prasca počaka tvoj pozdrav v meni!«

Že naslednji trenutek se je obrnila, naslonila roke na steno, ob tem pa vabljivo izbočila svojo ritko. Maks ni čakal dodatnega povabila. Brez besed je privzdignil njeno kratko krilo, naslonil kot kamen trdega kurca na njeno sočno muco in počasi začel prodirati vanjo. Globok vzdih je ušel iz Tininih ust. Šla mu je nasproti. Spretno je zavrtela boke, da bi dobila najboljši položaj, ter ga dobila celega. Njegovi boki so se srečali z njeno napeto ritko. Maks je iztegnil roke, ter jo trdo prijel za ramena. Želel je preprečiti vsako izmikanje, a njej, kaj takega ni padlo na pamet. Počasi se je odmaknila, nato pa z vso silo znova nataknila nanj. Maks ji ni ostal dolžan. S trdimi, skoraj grobimi gibi ji je prihajal nasproti. To ni bilo ljubljenje, nobene romantike, le čisti fuk. Tisti prvinski, na pol živalski, zapisan v naših genih. Nabijal jo je in ona je hotela še. Roke so mu zdrsnile iz ramen, na njen dolgi, sloki vrat. Potegnil si jo je bližje, oklenil prste okoli njenega vratu, Tina pa je kot mačka usločila hrbet. Zagrabila ga je za zapestja, ter še dodatno stisnila njegov že tako močan prijem. Ritmični udarci njegovih bokov ob njeno lepo oblikovano zadnjico so napolnili majhen prostor in se odbijali od sten, oblečenih v ceneno belo keramiko. Topla in mokra notranjost njene muce ga je počasi, a zagotovo peljala proti orgazmu. Čutil je, da se mu nezadržno bliža. Še nekaj sunkovitih gibov, nato pa eksplozija sokov, ki so zalili njeno notranjost. Silovita plima, ki jo je občutila globoko v sebi, je tudi Tino porinilo preko zadnje manjkajoče točke njenega orgazma. V trdem oklepu Maksovih prstov okoli njenega vratu je komaj slišno kriknila, telo pa se je še zadnjič usločilo, ter obstalo v nevidnem krču. Še vedno trdo nasajena na kurcu, je le počasi krožila z boki, kot bi vpijala še zadnje kaplje užitka. Maks je izpustil njen vrat, nato pa se počasi umaknil. Gledal je Tino, kako je lovila sapo, dokler se končno ni zravnala in se obrnila proti njemu.

»Zdaj pa pojdi tja in končaj, kar si prej začel!«

Pogledal jo je v oči, a razen odločnosti ni našel ničesar drugega. Hiter poljub in že sta se vrnila v prostor, kjer je ob mizi čakal polizanec in praznil svoj kozarec.

»No končno! Tole je bil pa dolg sestanek. Sta iskala pogum ali mogoče izgovor?« ju je pozdravil na svoj tipični zajedljivi način.

Tokrat Maks ni ostal tiho:

»Če bi tako dobro igral, kot gobcaš, bi bil svetovni prvak v pokru, tako pa….« ob tem pa končal stavek.

»Tako pa kaj?« ni odnehal polizanec.

»Tako si pa samo nakladač, ki misli, da zna igrati poker!«

Ob zadnjih besedah se je napetost v sobi dvignila še za dodatnih sto odstotkov. Varnostnik je to začutil in se približal mizi. Prekrižal je roke na prsih, ter kot v opozorilo obstal za delivko kart.

»Dovolj govorjenja!« je zarenčal polizanec,« Na mizi je nekaj več kot petnajst tisoč evrov. Ker je večina tvoje, jaz vlagam v stavo tole lepotičko. Če zmagaš, je denar in ona tvoja, če zmagam jaz poberem denar in Tina je nocoj moja! Sprejmeš ali ne?«

»Bova igrala ali boš cel večer govoril?« je zarenčal Maks.

Dekle za poker mizo je odprla nov paket kart, jih razporedila po mizi, nato pa temeljito premešala. Kot bi čakala še zadnjo potrditev, je za trenutek počakala, nato pa s tihim glasom naznanila:

»Ena igra, all-in, odprte karte!«

Še zadnjič je premešala karte, nato pa pred Maksa in polizanca položila prvi dve karti, tokrat odpri, saj zaradi ene same igre odpade vsako taktiziranje.

Karina šestica in pikova dvojka sta se odprli pred Maksom. Polizančev obraz se je raztegnil v širok nasmeh ob pogledu na srčevo damo in pikovega kralja. Že v samem startu je pridobil veliko prednost. Delivka je potrkala po mizi, umaknila prvo karto, nato pa odprla naslednje tri na sredino mize. Flop je pokazal kara deset, križevega kralja in kara as. V Maksovi glavi so se vrtele možne kombinacije, a možnosti za zmago so bile minimalne. Še pred zadnjima dvema kartama je imel polizanec par kraljev, dobro možnost tudi za lestvico in še nekaj drugih kombinacij. Maks ni imel nič. Nekaj dolgih trenutkov je trajalo, preden se je na mizi pokazala karta v turnu. Kara osem se je pridružila predhodnim kartam. Zadovoljen polizančev nasmeh se je sedaj spremenil v široko režanje. Pogled je usmeril v Tino.

»Pripravi se Tinca, da končno preizkusiš pravega jebača. Za ogrevanje bo pa poskrbela moja lepotička!« ob tem pa krepko lopnil plavolasko po riti.

Tina ni rekla ničesar. Stopila je za Maksov hrbet, ga objela okoli vratu, nato pa mu tik ob ušesu, a tako da so vsi slišali, dejala:

»Čestitam Maks, danes boš spal z njegovim bivšim dekletom!«

Polizanec se je na ves glas začel krohotati, dokler ni dekle za mizo označila, da bo na mizo položila zadnjo karto. Maks je potreboval karo. Le ta ga je lahko rešila. Karkoli drugega je pomenilo zmago polizancu.

Sekunde so se vlekle. Napetost v sobi se je čutila kot težka koprena. S počasnim gibom je delivka obrnila karto in jo izpustila na zeleno podlago. Maks je najprej zagledal rdečo barvo v samem kotu karte, nato znak kralja in povsem na koncu znak kare.

Nekje nad mizo sta se Maksov in polizančev pogled srečala:

»Mislim, da imaš enega kralja preveč!« mu je z ledeno hladnim glasom dejal Maks.

Delivka za mizo se je končno prebudila in glasno spregovorila:

»Barva v kari premaga tris kraljev!«

Polizanec je le nejeverno gledal v zadnjo karto, ki je pristala na mizi. Kralj mu je naredil tris, a obenem mu je znak kare vzel zmago, saj je imel Maks sedaj kombinacijo petih kart, vse z znakom kare v svojih vogalih.

Maks je počasi vstal in se obrnil proti Tini. Širok nasmeh, nato pa objem in poljub poln olajšanja.

»Sem ti rekla, da boš zmagal!«

»Res si mi, ampak tega vseeno ne bi več ponovil!«

V tistem trenutku sta zaslišala za seboj besno preklinjanje, nato glasen ženski krik. V trenutku sta se skupaj obrnila, ter zagledala polizanca, kako drži plavolaskino glavo pritisnjeno ob mizo, tik ob njenem obrazu pa drži nož. Oči so mu žarele s čudnim, zlobnim sijajem. Strmel je v Maksa, besen in osramočen obenem.

»Pogodbo je treba potrditi, ko blago zamenja lastnika!« ob tem pa še močneje potegnil nemočno dekle za lase, ki je ob tem le tiho ihtela. Varnostnik se je počasi začel približevati polizancu, a ko ga je ta opazil, je le še močneje prislonil nož na lice nemočnega dekleta.

»O kakšni potrditvi pogodbe govoriš?« je prekinil pat položaj Maks.

»Potrditev pogodbe, preizkušnja, test, kakorkoli hočeš. Nočem reklamacije, zato jo boš tukaj pofukal. Potem je tvoja!« ob tem pa nesrečnemu dekletu privzdignil krilo in z dvema hitrima giboma noža prerezal tanke trakove hlačk, da so prosto padle na tla.

Maks je nejeverno gledal v pobesnelega moškega. Iskal je rešitev, a dokler je imel nož naslonjen na njen obraz, ni mogel storiti ničesar. Polizanec je povzdignil glas in sedaj že skoraj histerično kričal:

»Zdaj! Takoj! Sicer ji predelam obraz do nerazpoznavnosti!«

V tistem trenutku se je na presenečenje vseh oglasila Tina:

»Žal ne more!«

»Kaj ne more? Je mogoče peder?« je bil le še bolj besen polizanec.

»Ne, zagotavljam ti, da ni peder! Čisto preprosto ta trenutek pač ne more!« je z mirnim glasom nadaljevala Tina.

»Nehaj me zajebavati! Ne poznam nikogar, ki ne bi hotel ali mogel pofukati tele kurbe!«

Tina je počasi stopila okoli mize, se naslonila na sam rob in razširila noge. Počasi je privzdignila rob svoje obleke, nato pa prijela roko polizanca, s katero je držal nesrečno dekle.

»Kaj delaš?« jo je začudeno vprašal.

»Potrebujem tvojo roko. Saj si želel mojo muco? Tukaj je, otipaj, saj ne grize!« ob teh besedah pa je še nekoliko razširila noge.

Polizanec jo je le debelo gledal. Končno se je opogumil in izpustil dekle. S prosto roko je previdno segel proti Tinini muci. Ko se je dotaknil njenih toplih in še vedno mokrih sramnih ustnic se je zadovoljno nasmehnil.

»Rajcam te, mokra si!« je samozadovoljno ugotovil.

Potegnil je roko izmed njenih nog in krenil proti svojemu obrazu ter iztegnil jezik, da okusi njene sokove. V tistem trenutku ga je Tina z zaničljivim izrazom na obrazu ustavila:

»Če nisi ravno peder in ti okus sperme prija, jaz ne bi naredila tega. Lepo sem ti povedal, da Maks ne more! Rezultat zakaj ne, pa se ta trenutek preliva po tvojih prstih, prasec!«

V tistem trenutku se je polizancu posvetilo. Predhodni sestanek je bil še kaj več kot le to. Neizmeren bes se je zarisal na njegovem obrazu, ob tem pa je umaknil nož iz plavolaskinega obraza. Dovolj, da se je varnostnik sprožil, kot napeta vzmet, zagrabil polizanca za roko v kateri je držal nož in ga z vso silo treščil na mizo. Žetoni so se divje razleteli po celotni sobi. Trenutek zmede je ustavil odločen glas iz ozadja sobe. Med vrati pisarne, ki je bila cel večer tesno zaprta, je stal Maksu dobro znan obraz. Jovo.

»Dosta ovog sranja!« je bil glas, ki ni dopuščal nobenega ugovora.

Polizanec se je v trenutku umiril. Jeklen prijem varnostnika je počasi popustil. Jovo je stopil naravnost proti Maksu:

»Opet ti, Maks?« ob tem pa kot učitelj, ki kara svojega učenca zmajeval z glavo.

»Če bi vedel, da je ta brlog tvoj, me zagotovo ne bi bilo!«

»Gospodična, izplačajte gospodina Maksa!« je sledil ukaz delivki kart.

»Se opravičujem za probleme Jovo, a jaz sem prišel le na partijo pokra s Tino. Za vse drugo se lahko zahvališ temu polizancu tamle. Je obupen poraženec!«

»Očitno se te vsak problem prime, ko drek čevlja, a tokrat vem, da ni tvoja krivda!« ob tem pa pokazal na kamero tik nad igralno mizo.

Medtem je dekle prineslo Maksov dobiček. Ni ga preštel. Pred Jovom bi to izpadlo žaljivo. Na mizo je položil zajetno napitnino, prijel Tino pod roko in se napotil proti vhodnim vratom.

»Makse, nekaj si pozabil!«

Obrnil se je proti Jovu, katerega prst je bil obrnjen proti še vedno objokani plavolaski.

»Kaj naj z njo?« ga je začudeno vprašal.

»Nemam pojma Maks, ampak od danes naprej je tvoja in svoje stvari ne puščaj v našem, kako že rečeš, brlogu?«

Dekle je ob vsem tem pogovoru, ki se je dotikal nje, a jo obravnaval kot stvar, stala sredi sobe in z velikimi modrimi očmi zrla v Maksa.

»Odpelji kurbo, tako ali tako je zanič v postelji!« se je v tistem trenutku oglasil polizanec.

Že naslednji trenutek se je skoraj izgubil v medvedjem prijemu Jovota, ki je bil Maksu še predobro znan. Odpeljal ga je proti vratom pisarne, ki so se brez besed zaprla za njima. Maks ni želel biti več tu, ko se bosta vrnila. Stopil je do dekleta, jo prijel za roko in rekel:

»Lahko greš z mano ali ostaneš tukaj. Izbira je tvoja!«

Že naslednji trenutek je skoraj stekla proti vratom. Tihi varnostnik jih je odprl, ter počakal, da so odšli. Luči v hodniku so se znova samodejno prižgale. Zvok njihovih korakov je odmeval po ozkem hodniku in se izgubljal v prostrani temni garaži. Ob izhodu iz garaže se je Tina ustavila.

»Maks, grem kar peš, nisem daleč doma. Hvala za …« za trenutek je počakala, kot da išče prave besede,«Zanimiv večer. Lepo bodi. Upam, da kmalu ponoviva akcijo, lahko tudi brez pokra!«

»Tina, kaj naj z…..?« pokazal je na mlado dekle, ki mu je tesno sledila, ob tem pa se je prvič zavedel, da ne pozna niti njenega imena.

Tina je skomignila z rameni, poljubila konice prstov in se dotaknila njegovih ustnic. Brez, da bi se obrnila, je z visoko dvignjeno roko pomahala v pozdrav, nato pa izginila v prehodu med dvema blokoma. Maks se je znova obrnil proti dekletu, ki je rahlo drhtela v večernem hladu. Njena lepa, a povsem nepraktična obleka je ni mogla ogreti. Slekel je suknjič, ter ga ogrnil preko njenih ramen. Hvaležen pogled velikih modrih oči je povedal več kot besede. Objel jo je preko ramen, ter usmeril v zgornje nadstropje, kjer je pustil parkiran avtomobil. Skupina mladih fantov, ki ju je pričakala ob prihodu, je že zdavnaj odšla. Odklenil je avto, odprl vrata, ter dekletu ponudil naj vstopi. Ubogala je brez ugovarjanja. Ko je prisedel še Maks, sta nekaj časa sedela brez besed, dokler se ni obrnil proti njej in vprašal:

»Kako ti je ime?«

»Alina!«

»Jaz sem Maks. Povej, Alina, imaš koga, te lahko kam peljem, kamorkoli?«

Dekle je le komaj opazno odkimala. Pogled je umaknila v tla avtomobila in tiho zajokala.

»Poglej, Alina! Nisi moja lastnina, lahko greš, kamor želiš, tudi nazaj k onemu bedaku, če tako izbereš!«

Njene oči so se v trenutku široko razširile, pogled poln solz je uprla v Maksa in s prosečim glasom spregovorila:

»Prosim, ne nazaj, samo nazaj ne!« ob tem pa zagrabila Maksovo roko in jo trdo stisnila.

»Ok Alina, kakor želiš. Poglej, pozno je, nocoj boš prespala pri meni, jutri se lepo v miru pogovoriva in najdeva kakšno dobro rešitev zate.«

Ni odgovorila, le globok vzdih olajšanja je prišel iz njenih ust, ko se je končno nekoliko bolj sproščeno naslonila v sedež avtomobila. Kratka pot do doma je minila brez besed. Počasno dvigalo ju je pripeljalo na vrh stolpnice. Ob odklepanju vrat se je Maks ujel v razmišljanju ali je stanovanje kolikor toliko pospravljeno. Odprl je vrata in jo povabil naprej. Obstala je sredi stanovanja in si ga z zanimanjem ogledovala.

»Ni ravno neki luksuz, a za nocoj je to največ, kar ti lahko ponudim!«

V omari je poiskal veliko brisačo, nato pa ji pokazal kopalnico. Vljudno je zaprl vrata in kmalu zaslišal zvok tuša. Medtem, ko se je ona prhala, je na hitro preoblekel posteljnino. Pogledal je v hladilnik, ali ji lahko kaj postreže, a našel ni ničesar pametnega. Zazrt skozi okno je za trenutek pozabil nanjo. Mesto je delovalo spokojno. Luči so ga osvetljevale in mu dajale pravljični pridih. Toda za to umetno fasado se je skrivala najhujša greznica, v kateri so plavale človeške duše in se vsak dan, na očeh vseh, utapljale v svojih nesrečnih usodah.

Ni je slišal, kako se mu je približala. Začutil je njeno bližino. Obrnil se je in jo zagledal ovito v veliko brisačo. Zdaj je delovala še za kakšno leto mlajša. Nepremično sta se gledala, dokler ni Alina brez opozorila izpustila brisače, da je zdrsela na tla. Maks je za trenutek občudoval lepo, skoraj dekliško telo, nato pa stopil mimo nje do bližnje omare in poiskal eno izmed svojih majic s kratkimi rokavi. Vrnil se je k njej in jo brez vprašanja potegnil preko njene glave, nato pa pridržal rokav, dokler ni skozenj porinila roke.

»Pojdiva spat, utrujen sem, verjetno pa tudi ti!« ob tem pa izbral levo stran kavča, ki je ob teži njegovega telesa grdo zaškripalo.

Z roko je pokazal na prostor poleg sebe in brez odvečnega premišljevanja se mu je pridružila, ter zavila v toplo odejo. Maks se je ulegel na hrbet in zatisnil oči. Čutil je njen pogled na sebi. Po sobi se je širil vonj po ženski, prvič, odkar se je preselil sem. Občutek je bil prijeten, le vonj ni bil pravi. Nekje globoko v njegovih možganih je bil zakopan vonj neke druge ženske. Poskusil ga je priklicati iz spomina, a brez uspeha. Iz njegovih misli ga je vrnil dotik, najprej skoraj plašen, nato pa par rok, ki se je oklenil njegove roke, ki je počivala ob telesu.

»Maks!« ga je previdno vprašala.

»Ja?«

»Spasiba!«

Ni ji odgovoril, le nekoliko močneje je stisnil njeni roki, s katerimi se ga je trdo oklepala. Vedel je, kaj preživlja. Bila je sama. V tem trenutku je potrebovala samo stisk roke, čutiti nekoga ob sebi, ki mu je mar zanjo. Ne dolgo tega je bil točno tam, sam in na tleh. In topla dlan je bilo vse, kar si je želel.

Poslušal je njeno dihanje, ki se je počasi umirjalo. Odnesel jo je spanec. Njen prijem pa ni popuščal. V tistem trenutku je bilo to največ, kar ji je lahko dal.

(se nadaljuje)

Gray Wolf