On, kurba (8. del)

Maks ni slišal zapiranja prhe in odpiranja vrat kopalnice. Še vedno nekje daleč v svojem razmišljanju ga je presenetila s skokom na njegov trebuh, ob tem pa je bolj iz presenečenja kot zaradi njene teže, glasno zavzdihnil.

»Reva!« so bile besede, s katerimi ga je podžgala, da je potegnil roke izpod glave in krenil proti njej. A bila je hitrejša. Spretno jih je odbila, potisnila nazaj na posteljo, ter se z vso težo naslonila nanje. Za sekundo je postal, potem pa napel mišice in jo počasi začel dvigovati. Divje se je borila, a počasi jo je dvigoval, ob tem pa ga je zabavala njena vztrajnost, čeprav je bil ves trud obsojen na neuspeh. Velike dlani je skrčil in oblikoval v dvoje grozečih, krempljem podobnim podobam, ki sta se neusmiljeno bližali njenima napetima bradavičkama, katerih odtis se je jasno kazal izpod tanke oprijete majice. Že se je zmagovalno nasmehnil, ko ga je presenetil poljub, dotik njenih mehkih ustnic. Komaj dotik na začetku, se je počasi spremenil v globok, strasten poljub. V trenutku je pozabil na svoje roke, ki so mu zdaj brez boja padle nazaj na posteljo. Okus njenih ustnic, njen vonj, sta ga omamila in nobene želje ni imel več po dokazovanju. Z enim poljubom ga je popolnoma obvladala. S priprtimi očmi jo je vpijal v vsako poro svojega telesa. Njene ustnice so se počasi odmikale, a on ji je sledil. Kljub temu, da mu je roke znova tiščala na posteljo, je privzdignil najprej le glavo, nato pa, ko je ni več dosegel, še zgornji del telesa. Bila je kot magnet, kot nevidna sila, ki ga je dvigovala iz mehke blazine. Ko je končno ni več dosegel, je le odprl oči, razočaran, da ni več mehkih ustnic in se zagledal v njene mačje oči, katerih zelena barva ga je znova in znova presenečala s svojimi odtenki. Zmagovit nasmeh se je prikradel na njen obraz. Bila je kot mačka, ki je končno obvladala svoj plen, zdaj pa si ga ogleduje, kako bi se ga lotila. Tišino je prekinil Maks:

»Rad bi te videl golo!«

»Ne!«

»Prosim!«

»Ne Maks!«

Ton njenega glasu se je spremenil v odtenek, ki ga Maks še ni poznal. V dnevu, ki je bil za njima, jo je imel čas spoznati tako besno kot razigrano, a tokrat je bilo nekaj drugega. Čutil je, kako se je znova začela zapirati nazaj v svoj oklep, tistega, ki ga je čutil vso pot iz Kranja do Bovca. Njene oči so začele begati po sobi, kot da išče izhod iz položaja v katerem se je nepričakovano znašla. Prej razposajeno vzdušje v sobi se je v trenutku spremenilo.

»Tara, pro…!« je Maks znova poskusil, a ga je prekinila topla dlan na njegovih ustnicah. Tudi druga roka je popustila prijem, tista, ki ga je prej tiščal na blazino in krenila preko čela do njegovih oči.

»Zapri oči!« so bile besede, mešanica prošnje in ukaza.

»Prosim, Maks! Ne igram se, naredi to zame.«

Ni ji odgovoril. S hitrim gibom roke jo je zagrabil za zadnji del vratu, ter si jo potegnil bližje, tik ob svoje ustnice. Njeno telo se je napelo, roke pa je trdo uprla v posteljo poleg njega.

»Za majhno podkupnino naredim vse!« so bile besede Maksa, katere je podkrepil z drugo roko preko njenega hrbta, saj je bil to edini način, da se mu ne izmuzne.

Čutil je njeno vročo sapo na svojem obrazu. Nekaj njemu neskončnih sekund je trajalo, preden je končno znova začutil sladkobo in opojni okus njenih ustnic. Najprej nežen dotik se je v naslednjem trenutku spremenil v ostro bolečino. Namesto dolgega poljuba je sledil njen ugriz, ob tem pa je z roko prijela njegovo brado, da se ni mogel umakniti. Medtem, ko je oblizoval razboleno ustnico, je zaslišal njen glas:

»Bi gospod mogoče še kaj?«

Ni ji odgovoril. Le zmajal je z glavo, roke pa položil visoko na blazino v znak predaje. Sobo je znova napolnila tišina. Maks je čakal z zaprtimi očmi, dokler ni začutil njenega prijema na desni roki. Prste mu je počasi zaprla v pest, nato pa iztegnila kazalec. Potegnila jo je bližje in položila na svoj napeti trebuh. Že je hotel razpreti prste roke, ko ga je znova trdo stisnila. Ni se upiral. Še nekaj trenutkov je trajalo, dokler ni dvignila majice, njegovo roko pa potisnila visoko med svoje majhne, a čvrste prsi. Maksu se je prikradel zadovoljen nasmešek na obraz in znova je poskusil razpreti prste, a tudi tokrat ga je ustavila.

»Ne Maks!«

Ni je razumel, dokler mu ni kazalca roke položila tik na grodnico. Namesto gladke, mehke kože je pod prstom začutil nagrbančeno kožo. Popolnoma presenečen se je zadnji trenutek obvladal, da ni odmaknil roke. Tara ga je končno osvobodila svojega prijema, on pa je začel centimeter za centimetrom slediti brazgotini, ki se je spuščala med njenimi prsmi in se končala tik nad njenim popkom. Znova je ponovil pot, tokrat v nasprotno smer, ob tem pa čutil, kako je njeno telo napeto.

»Kaj je to, kaj se ti je zgodilo?« so bile komaj slišne besede, ob tem pa odprl svoje oči, a namesto zelenih diamantov, jo je zagledal z glavo nagnjeno nazaj in trdno zaprtimi očmi.

»To je moja zgodba, Maks, tako se je začelo!«

Ničesar ni rekel. Čutil je, da potrebuje čas, da začne pripovedovati. Njegov prst ni več raziskoval dolge brazgotine. Roko je le še držal na njem trebuhu in čakal.

»Stara sem bila štirinajst let. S starši smo se odpravili na morje za konec tedna tako kot skoraj vsak teden poleti. Tik pred Postojno je iz tovornjaka polnega železnih elementov za gradnjo zdrsnil slabo pritrjen šop štirimetrskih palic. Prebil je vse na svoji poti. Oče in mama sta bila na mestu mrtva, jaz pa sem po nekem čudežu preživela. A ena izmed palic me je dobesedno pribila na zadnji sedež, predrla prsni koš, zlomila pet reber, pljuča so se mi sesedla in zdravniki še danes moje preživetje opisujejo z besedo čudež. Avtomobil se je za konec še zagozdil globoko pod zadnji del tovornjaka, tako da je reševanje trajalo skoraj dve uri. Na svojo srečo sem bila večino časa nezavestna, sicer pa so me v helikopterju na poti v klinični center v Ljubljani dvakrat oživljali. Sledila je osemurna operacija, kasneje pa zaradi zapletov še tri. Skoraj pol leta sem preživela v bolnici. Na srečo nimam vidnih posledic, razen te brazgotine, zaradi trikratnega odpiranja.«

»Vidnih ne, kaj pa tiste, ki se ne vidijo?« je previdno vprašal Maks.

Tara je znova spustila glavo naprej, odprla oči in ga pogledala.

»Čas celi rane. A vsakič, ko se pogledam v ogledalo, me brazgotina spomni. In spominjala me bo vedno. Mnogokrat se sprašujem, zakaj sem tistega dne preživela, iščem odgovor, a ga ne najdem. Včasih se počutim krivo, samo zato, ker sem preživela.«

»Ali zato tako divjaš skozi življenje, toliko tvegaš? Kot da bi ti bilo vseeno, kaj bo?«

»Ne vem, Maks! Je pomembno? Danes si, jutri te ni. Pa če živiš po vseh pravilih ali pa če si ne dovoliš kalupov in živiš življenje na polno.«

»Ampak eno je živeti na polno, drugo pa izzivati usodo!« se ni pustil prepričati Maks.

»Jebeš usodo! Če nam je usojeno nam pač je. Zakaj bi se potem trudili živeti drugače? Mogoče verjameš, da se usoda da spremeniti? Jaz sem diplomirala iz teh vprašanj sama sebi, pa zato ni nič drugače. Lahko se sprašujem še naslednjih petdeset let ali pa dve leti, odvisno kako je zapisano v moji jebeni usodi. Ampak jaz se ne bom! Živela bom, drugi naj pa premišljujejo!«

Maks je opazil, kako so se ji ustnice spremenile v tanko črto, oči pa dobile nenavaden lesk. Čutil je, kako v njeni notranjosti vre. Bilo mu je jasno, da so Tarine nevidne brazgotine mnogo hujše kot tista, ki se je vidno in za vedno izrisala na njenem telesu.

»Kdo je skrbel za te po nesreči? Stari starši?«

»Ne, očetov brat. Do polnoletnosti sem živela pri njih. Naslednji dan, ko sem dopolnila osemnajst let sem pospravila kovčke in odšla. Tako ali tako se mu je šlo le za denar. Če ne bi imela tako dobrega odvetnika, bi danes mogoče sedela v kakšni psihiatrični bolnišnici, no vsaj če bi bilo po njegovem.«

»Kakšen denar, kakšna psihiatrija? O čem govoriš?«

»Mama je bila edinka iz stare premožne meščanske družine v Ljubljani. Po vojni jim je bilo odvzeto vse premoženje, ki pa ga je dobila vrnjenega po osamosvojitvi z denacionalizacijo. Bila sem edini dedič. Do moje polnoletnosti je bil skrbnik moj stric in denar mu je več kot zadišal. V puberteti sem bila blago rečeno zelo živahna, malo podivjana, če sem čisto poštena. Vlačili so me od psihiatra do psihiatra, različne tablete sem goltala kot bombončke. Ko sem odšla, se je na vse kriplje prizadeval dokazati, da nisem sposobna skrbeti zase, predvsem pa, da nisem sposobna upravljati z denarjem. In tega imam več kot dovolj za to življenje.«

»No ja, če mene vprašaš, si bila danes vsaj dvakrat malo nora, če lahko pripomnim!«

Kar je sledilo, ga je popolnoma presenetilo. Silovita klofuta je pristala na njegovem licu. Udarec, ki ga je bil deležen mu je zasukal glavo, ter prebil ustnico. Povsem šokiran nad njenim izbruhom, obenem pa presenečen nad močjo, ki je prišla iz drobnega telesa, je obrnil glavo in ji namenil jezen, obenem pa sprašujoč pogled. Iz nje se je vsul plaz besed:

»Nikoli več mi ne reci, da sem nora! Nisem nora, nikoli nisem bila, nikoli ne bom, jasno?

Ni ji odgovoril. Razumel jo je, a vseeno je mislil, da klofute ni zaslužil. Brez besed sta si gledala v oči, kot dve zveri, ki merita moči pred spopadom. Napetost v sobi se je v tistem trenutku dvignila do vrelišča. Imela je svojo barvo, vonj in okus.

»Dokaži!« je siknil Maks.

»Kaj?«

»Dokaži, da nisi nora!« ob tem pa zamahnil z roko proti njenemu obrazu, kot da ji hoče vrniti prejšnji udarec.

Tara je v hipu dvignila roke, ter si zaščitila obraz, s tem pa naredila točno to, kar je Maks želel. Z obema roka je zagrabil ovratnik majice, ter silovito potegnil. Brez posebnega napora se je tanek material raztrgal točno po sredini in na plano sta se prikazali Tarini majhni joškici in odprt pogled na dolgo brazgotino, ki jo je prej tako previdno otipaval. Šok Tare ob njegovi potezi je bil nepopisen. Namesto plaza zmerljivk, si je z eno roko pokrila razgaljene prsi, z drugo pa ponovno silovito zamahnila proti Maksovemu še vedno pekočemu obrazu. A tokrat je bil pripravljen. Mirno je prestregel udarec, za trenutek postal, ob tem pa ji namenil izzivalen nasmeh. Že v naslednjem trenutku se je znašla pod njim, njen oči pa je napolnila jeza in bes. Ni se več trudila pokriti razgaljenih prsi. Z vsemi močmi se je trudila osvoboditi njegovega prijema in Maks se je moral pošteno potruditi, da se mu ni izmuznila. Roke ji je trdo prijel in pritisnil nad glavo ob blazino, medtem ko je s težo lastnega telesa preprečeval njen pobeg. Čeprav ni imela niti najmanjše možnosti, da ga premaga v tem neenakopravnem boju, pa se vseeno ni predala. Trajalo je skoraj pet minut, dokler ni obnemogla obležala pod njegovo težo. Še vedno z nasmehom na obrazu se ji je približal, kot da jo želi poljubiti. A njegova previdnost in izdajalski sij njenih besnih oči sta ga tokrat rešila zanesljivega ugriza. Zadnji trenutek se je izmaknil na varno razdaljo.

»Potem pa nič,« je zamomljal, ter svoje telo premaknil nekoliko nižje.

Zdaj si je lahko brazgotino prvič ogledal čisto od blizu. Skoraj centimeter široka sled kirurškega noža, ter temno rdeča barva tkiva, ki se je morala prevečkrat celiti bo ostal z njo za vedno. Tara je dvignila glavo in njuna pogleda sta se znova srečala. Jeza v njenih očeh se je izgubila, ostala je le mešanica zadrege in vprašanja, kot da čaka na njegov komentar. A namesto besed je sledil poljub na sam začetek brazgotine.

»Ne Maks!«

Nov poljub, le za nekaj centimetrov nižje.

»Prosim Maks!«

Ni se ustavil. Nadaljeval je svojo pot, poljubi so si sledili in z vsakim je napetost v njenem telesu popuščala. Njene roke, ki jih je prej moral držati z vso močjo so zdaj popolnoma sproščeno ležale ob njeni glavi. Spustil jih je, a za vsak primer pridržal z eno roko, z drugo pa krenil proti bradavičkam, ki so napeto silile v zrak in vabile, da se poigra z njimi. S svojo veliko roko je objel malo joškico, rahlo stisnil, bradavičko pa vzel med tople ustnice. Le tih vzdih je ušel iz njenih ust. Enako je ponovil tudi pri drugi, nato pa se znova vrnil na brazgotino. Poljub za poljubom se je spuščal nižje, dokler se ni končala. Z jezikom je zaokrožil okoli popka, nato pa še globoko vanj. Ob tem je Taro popadel smeh, očitno jo je žgečkalo. Izpustil je roke, zdaj prepričan, da je varen. Znova se je premaknil nižje, roke porinil pod njeno ritko in jo brez naprezanja privzdignil do svojih ust. Dva ugriza v notranjost njenih stegen sta povzročila, da jih je široko razprla. Počasi se ji je približal, le centimeter oddaljen od njen muce pa obstal. V svojih dlaneh je čutil, kako se ji mišice v ritki napenjajo, kako se trudi premakniti bližje njegovemu vabljivemu dotiku. A tako kot se je ona približala, se je on umaknil in držal razdaljo. Zaslišal je nezadovoljno momljanje ob tem pa rahlo popihal. Ko se je vroča sapa dotaknila njene razgrete muce, se je zdrznila, nato pa v nejeveri šepetaje vprašala:

MORAŠ PREBRATI  Fuzbal

»Kaj delaš?«

»Hladim jo. Kadi se iz nje!«

Zvok podoben renčanju je napolnil sobo, a že naslednji trenutek so njene roke zagrabile njegove lase in ga brez milosti potegnile k sebi. Na svojih ustnicah je začutil njeno mehko, sočno muco, prepojeno s sokovi. Obliznil je sramne ustnice ob tem pa je Tara usločila hrbet in zadovoljen krik je napolnil sobo. Še nekaj rahlih dotikov, nato pa je z jezikom previdno poiskal ščegetavček, ter se mu posvetil, kot da mu gre za življenje. Glasni vzdihi so prihajali iz njenih ust, boke je vrtela v nekem svojem ritmu obenem pa suvala proti njegovemu jeziku v želji po še in še več. Maks ni mogel verjeti, kako hitro se je bližala orgazmu. Poslušal je in užival ob njenih odzivih. Bila je blizu eksploziji, ko je nenadoma prenehal. Glas, mešanica jeze, nezadovoljstva in obupa je v trenutku zamenjal predhodne glasove užitka.

»Prosim Maks, prosim ne nehaj!«

Brez besed je izpustil njeno rit, ter se povzpel nanjo. Uprl se je na komolce, svojega trdega kurca pa naslonil na vhod njene popolnoma razgrete muce. Ustnice je približal njenim. Zdaj ga je čakala popolnoma voljna, a njegove igre še ni bilo konec. Tik preden sta se dotaknila, jo je prijel za brado, ter zasukal glavo. Njegov jezik se je sprehodil preko vratu, do ušesa, kjer je začel počasi grizljati ušesno mečico. Čutil je, kako se topi, izgublja z vsakim njegovim dotikom, ugrizom. Kurca je še vedno držal naslonjenega na njeno muco, a že naslednji trenutek je dvignila boke, z rokami pa objela njegove boke in nohte zarinila v njegovo trdo zadnjico. Dovolj je imela njegove igre. Hotela ga je zdaj, takoj, celega, do konca. Niti pomislil ni, da bi se znova izmaknil, tako zaradi sebe, kot zaradi grozečih krempljev na njegovi zadnjici. Le nekoliko se je spustil, drugo je naredila ona. Spretno je vrtela boke, se odpirala in ga ob tem počasi, a zanesljivo požirala. Bila je ozka, a povsem mokra, tako da je z lahkoto prodiral vanjo. Ko sta se njuni sramni kosti srečali, se je ustavil. Izpustil je njeno glavo, obrnila se je proti njemu in Maks je bil deležen pogleda, ki mu ga lahko da le zadovoljna ženska. Potegnila ga je bližje, ustnice pa so se jima združile v dolg, strasten poljub. Jezika v njunih ustih sta se neusmiljeno prepletala, ko je Maks okoli svojih bokov začutil njene noge, obenem pa prvi gib njene medenice. Ritem je bil počasen, kot da ga z vsakim gibom usmerja v točno določeno točko globoko v sebi. Prepustil se je njenemu vodenju. Ni bilo ne potrebe ne želje, da bi kaj spremenil. Enostavno se je prepustil in užival v vsaki sekundi. Ni premišljeval kot vedno, kaj bo storil, kako bo storil. Odneslo ga je, potegnila ga je vase in on se je pustil. Kapljice znoja na njunih telesih so se premešale, poljubi so postajali vse bolj divji, gibanje bokov sunkovitejše. Prvič po dolgem času ni bil pozoren na žensko med seksom, ni opazil znakov, ki so nakazovali njen orgazem. Presenetila ga je, ko mu je glavo potegnila bližje in na uho skoraj zakričala:

»Zdaj Maks, zdaj!«

Še zadnji sunek njene medenice, močan stisk njenih stegen okoli njegovih bokov, roke okoli njegovega širokega hrbta in nohti zapičeni globoko v preznojeno kožo. Nato pa le še zadovoljni vzdihi, ki so prihajali globoko iz njene notranjosti. Njeno zadovoljstvo ga je zalilo kot visoka plima in le nekaj hitrih gibov je bilo potrebnih, da se ji je pridružil. Hotel se je umakniti, a je bil njen prijem preveč trden, občutki premočni in želja premajhna. Končal je globoko v njej, ob tem pa poslušal njeno zadovoljno momljanje.

Njen prijem je počasi popuščal. Že se je hotel umakniti, ko ga je znova stisnila k sebi. Odprla je oči, še vedno nekoliko odsotne in ga vprašala, kot prvič, ko sta se ljubila. Vprašanje, ki ga ni želel slišati.

»Kdo si, Maks?«

Hiter poljub na ustnice ni pomagal. Počasi je potegnil še vedno na pol trdega kurca iz njene muce, ob tem pa je tiho zaječala. Previdno je zlezel izmed njenih nog, ter se ulegel na bok poleg nje.

»Hladi me!« je tiho rekla, ter se stisnila k njemu.

Njeno telo je bilo vroče in Maks je pomisli, da le išče izgovor, da svoje telo stisne in oblikuje po njegovem. Potegnila je njegovo roko, na katero se je opiral in si jo položila pod glavo, drugo pa položila preko svojih bokov na trebuh. V tistem trenutku je Maks prvič opazil veliko tetovažo na njenem hrbtu. Vrhunsko naslikana vrtnica s črnim zaprtim cvetom ovita z bodečo žico.

»Kaj predstavlja tvoj tattoo?«

»Ti mi povej!« je sledil njen odgovor.

»Da potrebujem škarje za žico?«

Tiho hihitanje je prišlo iz njenih ust.

»Me poskušaš zavesti, da pozabim na svoje vprašanje? Nekaj si mi obljubil na canyoningu, si pozabil?«

»Nisem pozabil, ampak zdajle bi raje užival v čem drugem,« ob tem pa mu je prosta roka zdrsnila preko bokov in trebuha, do joškice, kjer se je nežno poigral s še vedno napeto bradavičko.

»Mmmmmmm, lisjak si!« ob tem pa zadovoljno zapredla.

»Nič zanimivega ni, jutri ti povem v petih minutah, zdajle pa raje uživajva!«

Ni čakal na odgovor. Ponovno jo je poljubil, tokrat na vrat in nadaljeval proti njenemu ušesu. Zasmejala se je in stisnila vrat, saj jo je njegova nežnost očitno žgečkala. Maks je z roko segel po zloženem pregrinjalu, ki sta ga prej v navalu strasti zrinila na rob postelje. Pokril ju je, ter položil glavo na blazino. Tara se je še za malo bolj prižela k njemu, ter se oklenila njegovih rok, kot da jo je strah, da se bo ponoči umaknil. Poslušal je njeno dihanje, ki se je počasi umirjalo in postajalo vse bolj enakomerno. Ko je že misli, da je zaspala, je nepričakovano dvignila glavo, se obrnila kolikor se je lahko proti njemu in dejala:

»Nisem nora!«

Maks je presenečen iskal odgovor, dokler ni mirno dejal:

»Seveda nisi, le malo divja si!«

Tara je zadovoljno spustila glavo in skoraj v trenutku zaspala. Ni trajalo dolgo, ko je spanec začel premagovati tudi njega, a ker ni bil vajen spati v takem objemu, se je poskušal izmuzniti iz njenega prijema. A vsakič, ko se je počasi začel odmikati, ga je kljub spancu trdo zagrabila in se še močneje privila v njegov objem. Z nasmehom na obrazu se je nehal truditi, jo poljubil na vrat in se sprijaznil s tem, da bo ostal to noč ujet v njenem objemu. Potihoma je občudoval njeno moč, obenem pa se spraševal kam vse skupaj pelje. Vedel je, da ni čas za razmerje. Poleg vsega pa ga je še vedno čakal pogovor, ki se ga je do zdaj uspešno izogibal.

Sredi noči je silovito grmenje streslo okna sobe. Tara se ni dala motiti, Maks pa je začudeno dvignil glavo in prisluhnil divjanju narave. Bliski so vsakih nekaj sekund parali nebo, grmenje nevihte pa odmevalo od okoliških gora in še dodatno potenciral zvok. Težke dežne kaplje nošene z vetrom, so pričele udarjati v okenska stekla. Maks je iz izkušenj vedel, kaj to pomeni. Soča bo podivjala. Še včeraj nizek vodostaj se bo dvignil in prej lena in krotka reka se bo spremenila v podivjano zver. Nekaj let nazaj bi se tega veselil, a takrat bi v raftu sedel s svojo ekipo, fanti katerim je popolnoma zaupal. Bili so na trenirani in popolnoma usklajeni. Danes pa bo sedel v majhnem čolnu za dve osebi in ta druga je dekle brez kakršnikoli izkušnje. Občutek, ki ga je preveval ni bil strah, bila je odgovornost. Do nje, ki je še vedno zvita v klopčič spala v njegovem objemu. Tiho je zaklel ter znova položil glavo na blazino. Poskušal je znova zaspati, a divjanje narave ga je pospremilo le v nemiren dremež.

Skozi zaprte veke je začutil svetlobo. Počasi je odprl oči, ter pomežiknil v dan, ki se je skozi okno prelil v sobo. Nekaj trenutkov je trajalo, da so se mu oči prilagodile svetlobi. Še preden se mu je pogled izostril, je začutil dotik toplih ustnic in njen opojen vonj, ko se ga je dotaknila in poljubila.

»Dobro jutro, kapitan! Sem že mislila poklicati v agencijo in prestaviti spust na popoldan.«

Maks ni bil jutranji človek. Potreboval je čas in predvsem mir, da je začel dan. In Tarin pozdrav ni ravno pomagal.

»Dobro jutro,« ji je odgovoril z zaspanim in raskavim glasom,«Mogoče bova morala rafting sploh odpovedati!«

Tarin začuden pogled mu je dal vedeti, da se ji niti ne sanja o nočni nevihti.

»Ponoči je bila huda nevihta, ampak spala si kot medvedka pozimi. Sem se spraševal, če bi prespala tudi potres?«

»In kaj ima to veze z najinim raftingom?«

»Odvisno kakšen je vodostaj Tara in če je nehalo deževati. Ne podcenjuj Soče. Mnogi so jo, prvič, a tudi zadnjič!« je z resnim glasom nadaljeval Maks.

Iz njenega pogleda je videl, da mu ne verjame. Očitno si je mislila, da pretirava. Skočil je iz postelje, odgrnil tanke zavese in odprl okno. Sobo je v trenutku napolnil svež gorski zrak. Naslonil se je na okensko polico in nagnil daleč naprej. Namesto včerajšnje modrine je nebo pokrivala siva koprena, ki se je nizko oklepala bližnjih hribov in zapirala dolino. Deževalo ni, a bi znova lahko začelo vsak trenutek. Maks je ob videnem le nezadovoljno zmajal z glavo, a rekel ni nič.

»Kako zgleda Maks?« ga je radovedno vprašala.

»Ne najbolje. Več bova vedela, ko bom videl Sočo! Pojdiva na zajtrk, potem pa kar proti štartnemu mestu počasi.«

Dobrih petnajst minut je trajalo, da sta se oba oprhala in pospravila svoje stvari v torbe. Ko sta odhajala skozi vrata sobe, se je Maks iz navade še enkrat obrnil in preveril, da nista česa pozabila. Njegov pogled se je za trenutek predolgo ustavil na postelji in Tara je očitno prebrala njegove misli. Izpustila je svojo torbo, stopila k njemu, ter mu z roko, položeno na brado obrnila glavo, da sta se njuna pogleda srečala.

»Lep spomin bo, za vedno!« ob tem pa se dvignila na prste in ga nežno poljubila.

Vrnil je poljub, a ostal tiho. Namesto čakanja na počasno dvigalo sta se do jedilnice odpravila po zavitih stopnicah. Bila je prazna, a pripravljena na redke goste. Usedla sta se za najbližjo mizo, kjer ju je postregel zdolgočaseni strežnik. Pojedla sta v tišini. Maks je čutil njene poglede na sebi, a si je navidezno dal mnogo več opravka s hrano, kot bi bilo treba. V zraku je bilo čutiti napetost. Kljub čudovitemu večeru in skupni noči se je odprlo več vprašanj, kot je bilo danih odgovorov. Mogoče ne pri njej, a pri Maksu zagotovo.

»Čas bo, da greva. Grem po opremo, ki sem jo včeraj dal sušiti. Se dobiva pri avtu, čez pet minut!«

Ko se je vrnil iz hotelske sušilnice, ga je že čakala. Torbi z zdaj suho opremo je vrgel na zadnji sedež avtomobila. Še enkrat se je ozrl v sivo nebo, nekaj zagodrnjal, nato pa sta se odpravila proti slapu Boka, kjer je bilo zbirno mesto. Po nekaj kilometrih vožnje se je cesta približala Soči. Še včeraj kristalno modrino je sedaj zamenjala voda bolj podobna kavni usedlini. Prej počasen, skoraj len tok se je penil in delal visoke valove. Veliki prodnati predeli ob reki so bili zaliti. V daljavi visoko na desni strani se je slap Boka pokazal v vsej svoji lepoti. Količina vode, ki je grmela preko skal v globino se je povečala vsaj za dvakrat. Še nekaj ovinkov in prispela sta na veliko makadamsko parkirišče tik ob reki. Razen kombija agencije, kjer sta naročila čoln, so na parkirišču stali le še trije avtomobili z italijanskimi registrskimi oznakami. Maks še ni videl tako praznega. Skoraj vedno je bilo polno in nemalokrat so imeli celo težave najti prosto mesto. A danes je vreme očitno naredilo svoje.

Maks je zapeljal avtomobil tik ob kombi, kjer sta ob čakanju kadila dva mlada fanta, na videz komaj kaj starejša od dvajset let. S Taro sta izstopila in bila takoj deležna pozdrava:

»Sta vidva danes rezervirala outsider?« ju je odgovoril eden izmed čakajočih mladcev.

»Ja midva sva!« je odgovoril Maks.

»Šef mi je naročil, naj vaju poskušam prepričati, da se premislita. Tudi denar vama seveda vrne. Danes ni najbolj pametno oditi na spust. Kakor vidita, ni nikogar!« ob tem pa z roko pokazal na skoraj prazno parkirišče.

»Kolikšna je višina vode pod mostom?« ga je vprašal Maks.

»Pred pol ure, ko sva prišla, je bila sto dvajset centimetrov in še raste. Pa tudi stavil bi, da ponoči ni bil zadnji dež danes. Resnično vama odsvetujemo. Skupino za rafting smo prestavili na zgornjo ruto, od Tretjih korit do Čez Soče. Vodič ni želel tvegati.«

Maks je poznal kar nekaj vodičev. Dobro je vedel, da so pogumni in izkušeni fantje in če oni spremenijo načrt spustov, potem to ni kar tako.

MORAŠ PREBRATI  Galerija: Cosplay

»Greva pogledat do mosta in se odločiva,« ob tem pa je Maks prijel Taro in jo popeljal do bližnjega mosta, pod katerim je bila v dno reke pritrjena merilna naprava. Preko ograje mosta se je nagnil, da bi bolje videl napise na preprosti, dobrih dvajset centimetrov široki leseni deski, ki je gledala iz vode. Črta, ki sta jo omenila fanta pri kombiju, je že izginjala pod vodo. Soča je še vedno naraščala.

»Tara, takole,« je začel z resnim glasom, kljub temu, da je še vedno gledal v reko pod njima.« Bolje, da odpoveva za danes. Soča je že zdaj visoka in še narašča. Če se še enkrat odpre nebo kot ponoči bova v resnih težavah. In če se kaj zgodi, bova sama na vodi. Ni raftov, ni kajakašev, torej nobenega backup-a.«

»Si že vozil tako visoko vodo?«

»Sem Tara, tudi višjo, a v raftu in z izkušeno ekipo. V outsiderju je težje, je manj stabilen, hitro se prevrneš, pa tudi jaz bolj ali manj krmarim, tisti, ki sedi spredaj pa mora biti močan, da vleče ali potegne čoln iz težav, če je potrebno.«

»Spet me podcenjuješ!«

»Ne podcenjujem te. Zdaj ni čas za ego tripe. Če bi šla na vodo včeraj, bi bilo vseeno če se prevrneva, plavava, karkoli. Danes pa Soča ne odpušča napak. Mogoče se ti zdi, da pretiravam, ampak ne. Tisti, ki gre danes na spust, tvega, izkušenj ali ne!«

»Super! Torej se bova borila. Skupaj!« in že se je zasukala in odšla proti čakajočem kombiju.

Grdo kletvico, ki je prišla iz Maksovih ust, je preglasilo šumenje vode pod mostom. Odpravil se je za njo. Že od daleč je videl, da sta mladeniča začela odvezovati čoln, pritrjen na strehi kombija. Tara je brez besed poiskala svojo torbo z opremo in se začela preoblačiti. Maks se ji je pridružil in ni trajalo dolgo, ko sta bila pripravljena na spust. Medtem ko sta fanta še dodatno napihnila čoln, je Maks preveril obe leseni deski, ki sta služili za improvizirana sedeža. Ni želel nobenih presenečenj. Eden izmed fantov je iz zadnjega dela kombija prinesel dve vesli z lahkim, a plastičnimi spodnjim delom in jih ponudil Maksu.

»Imaš samo take ali imaš kakšna lesena?«

»Mislim, da imam dva lesena, a so težja.«

»Vem, so pa tudi bolj odporna na udarce. Nočem, da mi tele turistične igrače ostanejo zlomljene v roki. Ne na taki Soči! In rezervno veslo boš dal tudi, za vsak slučaj.«

Fantu je bilo takoj jasno o čem govori. Brez besed se je vrnil do zadnjega dela kombija in poiskal zahtevana vesla. Ko se je vrnil, jih je Maks natančno pogledal nato pa enega podal Tari, rezervno pa porinil med vrvi, ki so se vila po dnu čolna.

»Imata oba izpit za avto?« je sledilo vprašanje obema fantoma.

»Imava!«

S ključi audija je pomahal po zraku in nadaljeval:

»Potem bi prosil, da mi ga eden izmed vaju zapelje do kampa na cilju. Ključe pustita v baru in si naročita pijačo na moj račun in povejta, da bo lastnik plačal zapitek.«

Oba mladeniča sta se obrnila proti belemu lepotcu. Že naslednji trenutek je bližji s širokim nasmehom pograbil ključe.

»Z veseljem, ni problema!«

»Pa v enem kosu prosim!« je sledilo svareče opozorilo Maksa.

»Seveda, če naju ne bo na cilju, čoln kar pustita pri recepciji kampa. Ne veva, kdaj naju pokličejo po drugo skupino. Pa srečno na vodi seveda!«

Skočila sta vsak v svoje vozilo in se počasi odpeljala. Maks in Tara sta ostala sam na velikem parkirišču.

»Greva?«

»Seveda!« mu je z odločnim glasom odvrnila Tara.

Vesla sta položila v čoln. Maks je stopil spredaj, Tara pa k zadnjemu delu.

»Čoln bova dvignila na glave. Jaz bom spredaj, da bova lažje nesla. Primi in na tri dvigneva. Ni težak, le neroden je za nesti. Čelado daj kar na glavo in si ga potem položi na glavo. Z rokami ga le drži za ravnotežje,« so bila jasna navodila Maksa.

Dvig je uspel že v prvem poskusu. A razlika v njuni višini je povzročila, da je večina teže padlo nanjo. Le nekaj korakov proč, je strma pot vodila proti obrežju Soče. Ko sta se začela spuščati, se je njuna razlika v višini izravnala. Maks je previdno stopal med skalami, ki so bile na poti. Hiter spust se je končal na prodnati obali, a mnogo višje kot po navadi. Čoln sta usklajeno položila na tla.

»Malo se ogrej, Tara, danes ni počasnega začetka, takoj bova veslala na polno!« ob tem pa je Maks začel razgibavati telo.

Za čuda mu tokrat ni ugovarjala, temveč le ubogljivo sledila njegovim gibom. Dobrih deset minut sta se ogrevala na suhem, dokler ni Maks potegnil čolna in premec porinil v deročo Sočo. Voda ga je brez opozorila zagrabila, kot da mu hoče dati jasno opozorilo. Pošteno se je moral upreti na breg, da mu ga ni izpulila iz rok ali ga potegnila za seboj.

»Skoči v čoln Tara, noge spodvij pod leseno klopco in bodi pripravljena. Prosim, tokrat brez pametovanja. Tako kot ti bom rekel in nič drugače. Razumeš?«

»Da gospod kapitan!« ob tem pa spretno skočila v čoln in se pripravila.

Maks ni čakal, temveč se ji je naslednji trenutek pridružil. Soča je v trenutku zagrabila čoln in ga potegnila stran od brega, naravnost v glavni tok. Maks je čutil, kako Tara lovi ravnotežje, medtem pa je imela veslo še vedno položeno v svoje naročje.

»Veslo je za veslanje, ne za lovljenje ravnotežja!« je skoraj zavpil.

Ni mu ostala dolžna:

»Razumem gospod kapitan! Še kakšna želja gospod kapitan?«

Maks ni vedel, ali se naj smeji ali jezi nanjo. Vedel je, da z vpitjem ne bo veliko dosegel.

»Ne božaj vode, porini veslo do ročaja in močno potegni!«

Medtem, ko je imel Maks veslo tik ob čolnu in z njim krmaril, se njen gib spredaj skoraj ni čutil.

»Potegni Tara, močno potegni z veslom!«

Gledal jo je, kako se trudi in napreza, a pravega učinka ni bilo. Tok vode je bil res močan in tisti trenutek je Maks spoznal, da bo vse bolj ali manj odvisno od njegove spretnosti s krmarjenjem.

»Je to vse kar zmoreš Tara? Poskusi z jezikom, če ne gre z veslom!«

Ni se obrnila, ničesar ni rekla. Brez besed je potegnila veslo iz vode, ga položila v naročje, dvignila roko in mu pokazala iztegnjen sredinec. Maks se je začel krohotati ob tem pa resno dodal:

»Za takšne žalitve kapitana je predvideno dvajset udarcev z bičem!«

Zdaj se je začela smejati tudi ona. Znova je začela veslati, zdaj še bolj odločno kot prej. Deroča Soča pa ju je brez usmiljenja nosila vse hitreje. Prvi del spusta, ki pri normalnem vodostaju traja dobrih pol ure, sta prevozila v slabih desetih minutah. Tam, kjer je bilo drugače potrebno slediti ozkemu glavnemu toku prelivajočemu se iz ene na drugo stran reke, da nisi nasedel na prodnatem dnu, sta sedaj plula povsem po sredini reke. Maks je opazoval hudourniške pritoke, ki so se vsakih nekaj sto metrov zlivali v glavni tok in ga še dodatno polnili. Čeprav je bil moker od pršenja vode, je začutil prve kaplje dežja. Nejeverno je pogledal v sivo nebo, ki se je še za odtenek bolj zaprlo obenem pa dobilo svareč črn odtenek. Dež je postajal vse močnejši, dokler ni nekje med hribi silovito zabobnelo, nebo pa se je odprlo, kot da bi nekdo z roko odprl zapornice. Siva koprena se je spustila nizko nad reko, mešanica dežnih kapelj in megle pa vidljivost zmanjšala na slabih petdeset metrov. Nekaj zloveščega je bilo v zraku. Maks še nikoli ni imel tako slabega občutka. Sočo je spoštoval, a nikoli bal. Ko je priprl oči, da bi skozi močan naliv bolje videl, kaj ju čaka naprej, ga je prvič v dolgih letih veslanja spreletel srh. Pomislil je, da je tokrat naredil napako. Morala bi ostati na suhem.

»Tara, si ok?« je zaklical skozi zaveso dežja.

»Seveda Maks, a ni lep izlet? Pa nobenih nadležnih turistov ni! Temu se reče ekskluziva!« mu je brez, da bi nehala veslati, odvrnila Tara.

V tem trenutku jo je Maks občudoval. Nobenega strahu, še šale otresa zraven. Bila je Tara v vsem svojem sijaju. Mogoče vseeno malo nora je pomislil, vsekakor pa divja in to mu je bilo všeč. Celo preveč.

Že sta bila mimo dela, kjer je Sočo na eni strani omejeval strm breg, v katerega so bile urezane vijugaste mulatjere iz prve svetovne vojne, ki pa so se danes hitro izgubile v nizki meglici, na drugi strani pa širok in položen prodnat predel. Dolina se je zapirala, bregovi na obeh straneh hitro dvigovali, zapeljala sta v kanjon. Majhni skalnati balvani, okoli katerih si pri normalnem vodostaju moral spretno manevrirati, so bili potopljeni. Tu pa tam je peneča voda na površini nakazovala potopljeno skalo. Maks je čutil, kako so skriti podvodni tokovi grabili majhen čoln. Peneči predeli so bile pasti, kjer je voda nekontrolirano divjala le nekaj centimetrov pod vodno površino. Plavati v teh predelih je bil samomor. Niti rešilni jopič tu ne bi pomagal. Močni tokovi te brez usmiljenja potegnejo na dno, telo v rešilnem jopiču pa se obnaša kot žoga, s katero se igra voda.

Tempo veslanja je bil silovit. Maks je čutil razbolele roke in vsako mišico hrbta. Ta trenutek je bil hvaležen za vsako sekundo garanja v fitnesu. Gledal je Tarin hrbet in iskal sledi popuščanja, a jih ni opazil. Dekle se je borilo. V drobnem telesu je bilo očitno skrito mnogo več kot si je mislil.

Še nekaj dolgih ovinkov, nato pa se je Soča nekoliko umirila. Bližala sta se predelu imenovanem Kreda. Še zadnji možni izhod. Strmi breg pripelje naravnost do glavne ceste. Neizkušeni veslači tu odnehajo, izkušeni pogosto tu šele začnejo svoj spust.

Maks je usmeril čoln povsem ob desni breg in ga s tem rešil objema glavnega toka, ki se je v ostrem levem ovinku prelival v nadaljevanje poti.

»Pavza!« je zavpil proti Tari.

Navdušen krik je ušel iz njenih ust. Postavila se je na kolena, široko razširila roke, ob tem pa nepričakovano zapela znan refren iz filma Titanik. Maks ni mogel verjeti svojim ušesom in isti trenutek se je odločil. Le slabih tri metre ju je ločilo od brega, ko je s koleni močno zanihal čoln. Tara je v trenutku izgubila ravnotežje in ob glasnem kriku čofnila v vodo. Že naslednji trenutek je iz vode pogledala najprej čelada, nato pa par jeznih zelenih oči.

»Zakaj pa to?«

»Samo za občutek, da ne pozabiš, daje voda mokra in mrzla!«

»Kako smo pametni!« je siknila in zaplavala proti obali.

Maks je k sebi potegnil plavajoče veslo, ki ga je izpustila ob padcu iz čolna, nato pa še sam zaveslal proti obali. Nizek peščen breg je omogočil preprosto pristajanje.

»Greva pogledat, kaj naju čaka naprej. Vse do zdaj je bilo preprosto. Od tu dalje ni več izhoda iz kanjona, niti prostora za napake. In naslednjič ne izpusti vesla, če se prevrneva!«

»In kako naj plavam z veslom?« je sledilo vprašanje še vedno z jeznim tonom glasu.

»Veslo se ne izpušča. Kaj ti pomaga, da prideš na suho s čolnom, pa nimaš vesla? Veš, kaj pravijo? Ko te najdejo čez en mesec pri Kobaridu, moraš v roki še vedno držati veslo, potem si pravi raftar!« ob tem pa ji je nagajivo pomežiknil.

»Raje sem živa, kot veslač!« mu ni ostala dožna.

»A dej no, zanimiva sprememba, me veseli, da tako misliš.«

Približala sta se skali, ki je bila nekakšna meja med mirnim delom Soče in naslednjim odsekom. Tu se je vsa količina vode stisnila v ožji del struge, s tem pa tvorila podivjano mešanico, pene, valov in vrtincev. Skal, ki so ob normalnem vodostaju tvorile labirint prehodov, ni bilo videti. Na njihovih mestih so se lomili visoki valovi ob divjem trku vode in potopljenih skal. Med tem je prenehalo deževati, meglica pa se je nekoliko dvignila. Maks je pogledal proti veliki skali v daljavi, tik preden se je Soča izgubila za ovinkom. Veslači so jo poznali pod imenom Sračje gnezdo, zaradi velikega kupa suhega vejevja, ki se je ob visoki vodi nabralo, nato pa ostalo na njenem vrhu. Bila je do polovice potopljena in Maks je vedel, da to pomeni divjo rodeo vožnjo v nadaljevanju.

»Greva, dokler si ne premislim!«

»Dvomiš, da bo šlo?« ga je prvič s kančkom dvoma v glasu vprašal Tara.

»Šlo bo, le ne vem ali v čolnu ali plavajoče. Tara, če se prevrneva se prepusti vodi. Plavaj z nogami naprej in išči mirne odseke, da se rešiš. No prav veliko mirnega od tu dalje ne bo, a za večjimi skalami so vedno proti tokovi. In če je le možno izplavaj na desno stran, na levi je samo hrib. Nočem te strašiti, pač tako je. Verjetno bom kdaj zavpil, samo poslušaj me in naredi kot rečem. Bo šlo?«

»Bom Maks, saj bova zmogla, ti in jaz. Nekaj za pripovedovanje vnukom čez leta!« ob tem pa so ji zažarele oči.

Vrnila sta se k čolnu, ter ga ponovno splavila. Počasi sta zaveslala proti sredini reke, kjer ju je zagrabil glavni tok in potegnil proti prelomnici. V trenutku, ko sta zaplula preko roba, je Maks divje zavpil:

MORAŠ PREBRATI  Galerija: Temne misli

»Veslaj Tara, veslaj! Na polno, greva, greva!!«

Kljub temu, da je vpil na ves glas, je imel občutek, da ga je hrumenje vode preglasilo. Prvi val je pljusknil preko premca čolna in skoraj prevrnil Taro na hrbet. Na naslednjega je bila pripravljena. Telo je nagnila naprej in glasno zakričala. A to ni bil krik strahu, temveč trme in upornosti. Maks je imel občutek, da Soča dela s čolnom, kar želi. Veslanje skoraj ni imelo smisla, ves trud je usmeril v to, da je čoln obdržal obrnjen v pravo smer. Preostalo je naredil tok. Sračjemu gnezdu sta se bližala z veliko hitrostjo. Voda se je ob njegovo steno lomila in delala val, ki je divje kipel in grozil, da ju potegne vase, če se mu preveč približata.

»Desno Tara, desnoooooo!«

Že naslednji trenutek sta grozečo gmoto vode zgrešila za slabe pol metra. Ni bilo časa ne za počitek. Soča ni popuščala niti za trenutek. Bila je kot besna devica, ki se hoče otresti nezaželenega snubca. V vsej zmešnjavi kipečih valov je Maks za trenutek zagledal prevrnjen kajak, živo rdeče barve. Spreletel ga je srh po celem telesu. Vedel je, kaj to pomeni. Nekoga je reka posrkala, premagala. Švignila sta mimo kajaka. Bil je prazen, nad vodo so ga držali le napihnjeni baloni v njegovi notranjosti.

Le nekaj sto metrov naprej se je Soča za nekaj trenutkov umirila, kot da tudi ona potrebuje počitek pred nadaljevanjem poti. Zapeljala sta se mimo velikega skalnega balvana, ko je Maks tik ob obali zagledal nekoga, ki se je krčevito oprijemal veje na pol podrtega drevesa. V trenutku je razumel in zakričal ukaz:

»Levo Tara, ostro levo!«

Porinil je veslo globoko ob bok čolna in se z vso močjo uprl nanj. Dolgo sekundo je trajalo, da je vodna gmota popustila in dovolila oster zavoj v protitok za velikim balvanom. Hitro sta se približala nesrečniku v vodi. Tik pred njim je Maks zaustavil čoln, ter se oprijel roba strmega, skalnatega brega. V istem trenutku sta Maks in Tara spoznala, da je nesrečnik v vodi ženska. Mlado dekle je bila v popolnem šoku. Njen pogled je bil prazen, odsoten. Držala se je veje, zobje so ji zaradi mraza in strahu vidno šklepetali. Maks jo je ogovoril, a popolnoma brez uspeha.

»Tara dekle je v šoku. Potegnil jo bom v čoln, nagni se v nasprotno smer, ko jo bom potegnil gor, da se ne prevrnemo!«

Ni mu odgovorila, samo prikimala je. Maks je postavil čoln ob nesrečno dekle, jo prijel za rešilni jopič in potegnil preko stranice čolna. Krik bolečine je razparal zrak in za trenutek preglasil bobnenje vode. Dekle je položil na sredino čolna, a kljub temu se je še vedno oklepala prej rešilne veje.

»Izpusti jo, daj izpusti,« ji je z mirnim glasom prigovarjal.

A dekle ga je le gledalo s praznim pogledom, polnim strahu in obupa. Položaj je prekinila Tara, ki je odločno zamahnila z veslom, kak meter višje od dekletovega prijema in presekala vejo, katere se je oklepala. Ob udarcu se je dekle zdramilo in izpustilo tudi preostanek. Z obema rokama je prijela desno koleno, ter padla v krčevit jok. Čeprav oblečena v debel neopren, pa le ta ni skril velike otekline. Več kot očitno je ob plavanju grdo trčila ob eno izmed številnih potopljenih skal.

»Tara, ne moreva ji pomagati. Vse kar lahko storiva je, da jo spraviva do kampa v Trnovem. Ni več daleč, še dober kilometer, bo pa divja vožnja. Pripravljena?«

»Seveda, kapitan!« ob tem pa mu pomežiknila, kot da ju čaka vožnja po Blejskem jezeru.

Maks je le odkimal z glavo, a bil vseeno vesel, da ima v čolnu le eno obupano žensko, ne dveh. Čoln je počasi postavil proti toku, dokler ga ta ni znova zagrabil in potegnil v novo serijo vzponov in padcev preko gmote podivjane vode. Kanjon je Maks poznal skoraj kot svoj žep, a zdaj mu je bil popolnoma neprepoznaven. Kot bi ga vozil prvič. Vse moči je usmeril v to, da je čoln držal v pravo smer, vse ostalo je storila voda. Ni trajalo dolgo, ko je v daljavi zagledal znan obris visečega mostu, konec njihove poti. A dobrih sto metrov pred njim se je iz vode risal le obris skalnega balvana, ob njem pa ogromen val, ki se je namesto naprej, podiral nazaj proti njim. Dobro je poznal to zadnjo oviro. Edina pot je vedno vodila po njeni levi strani, tokrat zagotovo pot v katastrofo. Maks se je v trenutku odločil in usmeril čoln ob skrajno desni rob reke. Videl je, da voda teče tudi desno, a niti sanjalo se mu ni, kaj ga čaka za velikim balvanom. Tvegal je, tokrat ne denar, tokrat morda življenja.

Tok jih je znova potegnil bolj proti sredini reke, a izven glavnega toka. Oplazili so skalo z levim trupom, se dobesedno splazili mimo, nato pa padli v globoko luknjo tik za njo. Voda se je vrtinčila, penila, rep čolna pa je zagrabil tok in začel vleči nazaj. Maks je zakričal iz vsega grla:

»Veslaj Tara, veslaj!«

Nekaj dolgih sekund so stali na mestu, nato pa se jih je Soča usmilila in spustila naprej. Znova so zapluli v glavni tok, mimo zadnjih skal, nato pa se je voda nekoliko umirila. Peščen breg, ki je bil po navadi polen utrujenih veslačev, se je komaj videl zaradi visoke vode. Na bregu je stala skupinica ljudi. Zaslišali so glasne vzklike in pa divje mahanje rok. Maks je še zadnjič usmeril čoln proti bregu, vesel, da je vsega konec. Takoj ko se je premec čolna dotaknil brega, sta jih dva izmed skupine brez vprašanja potegnila visoko na breg. Še preden sta s Taro izstopila iz čolna, je iz skupine planil fant in začel divje objemati šokirano dekle, ki je še vedno sedela na dnu čolna. Maks je razbral italijanski jezik, iz glasu fanta pa neizmerno veselje. S Taro sta le nemo stala ob čolnu, utrujena, a srečna, da je konec. Do njiju je pristopil starejši možakar:

»Pozdravljena. Se sploh zavedata, kaj sta storila?« ob tem pa ju je gledal z velikim začudenjem v očeh, «Dekle je sestra od tega tepca. Šli so na vodo s kajaki, dekle z očitno premalo kilometrine. Namesto da bi jo čakali, so se odpeljali naprej. Eden izmed njih je še videl, kako se je prevrnila, potem pa ga je tok odnesel. Fanta iz agencije, ki sta pripeljala vaš avto, sta povedala, da sta edina še na vodi. Če se ne bi pripeljala v roku desetih minut, bi poklicali reševalce. Tako za dekle, kot za vaju. Veliko sem videl na Soči, a še nikogar, ki bi s tole lupino, preveslal tak vodostaj. Nora sta!«

»Ne nora, le malo divja!« se je nepričakovano oglasila Tara, ob tem pa Maksa uščipnila v zadnjico.

Medtem sta dva iz skupinice Italijanov pomagala nesrečnemu dekletu iz čolna, ter jo odnesla po strmem kolovozu proti parkirišču. Fant, ki je prej klečal ob nesrečnem dekletu, se je zdaj obrnil in Maks si ga je prvič podrobno ogledal. In imel je kaj videti. Dva črna podočnjaka in otečen nos, sta ga v trenutku spomnila na včerajšnji večer. Bil je fant, ki ga je Maks položil na tla igralnice. Za trenutek sta se nepremično gledala, nato pa ga je Italijan nepričakovano objel. Maks je le nerodno stal, ne vedoč kaj naj stori. Fant ga je končno izpustil in se obrnil proti starejšemu možakarju, ki ju je prej prvi ogovoril. Tipično italijansko je začel žlobudrati. Ko je končal, je sledil prevod:

»Zahvaljuje se vama in obenem opravičuje. Nimam pojma, zakaj opravičilo, nekaj glede včeraj.«

Maks se je le nasmehnil.

»Povejte mu, da je že pozabljeno, se zgodi. Upam, da bo s sestro vse v redu!«

Znova je sledil prevod, tokrat v nasprotno smer. Po koncu je sledil trden stisk rok, tako Maksu, kot Tari. Nato je Italijan namignil preostalima dvema prijateljema, ki sta zagrabila čoln, ter ga odnesla po strmem kolovozu, ostali pa so jima sledili.

Ključi avtomobila so ju čakali pri lastniku kampa, kot so bili dogovorjeni. Dve pivi, ki sta ju popila fanta iz agencije, ni dovolil plačati. Nekaj redkih gostov jima je čestitalo za rešitev in pogum, ki sta jo po njihovem mnenju izkazala na Soči. Končna sta lahko odšla proti avtu, kjer sta se hitro preoblekla.

»Si lačna?« jo je vprašal Maks.

»Ne, priznam pa, da sem pošteno utrujena!«

»V takem vremenu tako ali tako nimava kaj početi. Predlagam, da se počasi odpeljeva proti domu. Če naju zagrabi lakota, se še vedno lahko ustaviva kje po poti, kaj praviš?«

»Jaz sem za, le na črpalki ustavi, da kupim nekaj za popiti in kaj sladkega.«

» Ni problema!«

Pospravila sta opremo, ter se počasi odpravila na pot. Tik pred Bovcem je Maks ustavil na črpalki, Tara pa je nakupila polno vrečo sladkarij in pijače. Pot sta nadaljevala mimo Bovca, a namesto preko Predelskega sedla je tokrat Maks zavil proti Vršiču. Tara je spustila sedež, sezula čevlje, ter se sprostila na sedežu. Ko je končala s čokolado, je iz vreče potegnila dve majhni steklenički viskija.

»Da nazdraviva uspešni ekipi in pa, da se pogrejem!«

»Ti kar, jaz vozim, ne bom hvala!

» Ah daj no Maks, saj je samo požirek!« ga je začela prepričevati.

»Nazdraviva, popiješ pa ti, ok?«

»Naj ti bo. Sicer pa je bilo vse veslanje tako ali tako na meni, ti si samo malo krmaril, torej zaslužim oba!«

Oba sta se nasmejala njeni domislici, nazdravila, nato pa je Tara popila obe steklenički. Pot sta nadaljevala v tišini. Iz zvočnikov je prihajala prijetna glasba, toplota pa je začela premagovati utrujeno Taro. Naslonila se je na bok, spodvila noge na sedež in si tiho ogledovala Maksa. Ni trajalo dolgo, ko jo je enakomerna vožnja uspavala. Tudi Maks je čutil utrujeno telo. Adrenalin je popuščal in bolj kot je premišljeval o današnjem spustu, bolj se je zavedal, kakšno srečo sta imela. Pogledal je spečo Taro. Njen spokojen obraz mu je narisal nasmeh na ustnice. Vikenda, ki se je končeval ne bo kmalu pozabil.

Vožnja preko Vršiča je minila hitro. Prometa ni bilo. Redki avtomobili in zaradi dežja nobenega kolesarja, ki jih je sicer polno ob lepih koncih tedna. Ko sta se pripeljala do Kranjske Gore, ju je pot vodila mimo casinoja. Maks se je za trenutek ozrl proti znani stavbi. Tiho je zaklel in nadaljeval vožnjo.

Po slabi uri sta prispela v Kranj. Parkiral je na isto mesto, kjer sta se prejšnji dan prvič srečala. Z roko jo je previdno pobožal po licu:

»Tara, zbudi se, prispela sva!«

»Samo še malo no, deset minut prosim!«

Maks se je nasmehnil in ugasnil avto. Bil je kot znak, da je Tara odprla oči.

»Kje sva?«

»V Kranju, na postaji.«

Presenečeno je dvignila glavo. Kot da ne more verjeti svojim očem, se je ozirala po okolici.

»Celo pot si me pustil spati?«

»Zakaj pa ne?«

»Maks no!« je jezno prhnila in odprla vrata.

Maks jo je le mirno gledal. Vedel je, da se je uspešno izognil pogovoru, ki si ga ni želel. In tudi ona je to vedela, ter bila zato besna. Stopil je iz avta, da ji pomaga, a je imela že vse v rokah, pripravljena na odhod.

»Si z avtom?« jo je vprašal.

»Ja, tamle na parkirišču je!« ter pokazala preko bližnje ograje.

Tako sta stala sredi postaje v Kranju, se brez besed gledala, kot da čakata ne besede drugega. Končno se je Tara odločila, stopila do njega, ga poljubila na lice in rekla:

»Hvala za lep vikend, Maks! Upam, da ne zadnji. Sicer pa si mi še vedno dolžan svoj del zgodbe, torej te en dan presenetim z obiskom, da mi jo poveš.«

»Dogovorjeno Tara. Hvala tudi tebi in prosim, pazi nase, ok?«

»Ok!«

Obrnila se je in odšla proti parkirišču. Gledal je za njo, ob tem pa so ga prevevali čudni občutki. Slike minulega vikenda, so se mu kot v hitrem posnetku zavrteli pred očmi. Bilo je nekaj, česar ni znal opisati. Hitro je sedel v avto in se odpeljal, samo okoli stolpnice, a ni je želel gledati, ko odhaja.

Jezen sam nase je pobral stvari iz avta, ter se napotil v stanovanje. Bilo je, kot ga je pustil. Majhno, prazno, neosebno. Ni bil njegov dom. Le nekaj kvadratnih metrov, kjer je spal in jedel. Odprl je torbo v želji, da pospravi stvari. Zagledal jo je povsem na vrhu. Bela ovojnica. Previdno jo je odprl in iz nje potegnil voščilnico. Iz nje so na posteljo vsuli evrski bankovci. Odprl je dvodelno voščilnico in zagledal drobno, a lično pisavo.

»Dogovor je dogovor! Tvoj del dobička, hvala! Poljub Tara

Le stal je sredi sobe, ter znova in znova bral napisano. Bankovci so ležali raztreseni na posteljo. Vsak drug dan bi bil presrečen nad pogledom, le danes ne. Bil je besen. Nase, nanjo, na cel svet!

(se nadaljuje)

Gray Wolf

Rating: 4.8. From 51 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

13 Comments

  • vrtnica1 says:

    a da si ostal brez besed? ti? haha, to si pa štejem v plus. 😉
    zjutraj sem zaspala v službo, ker so mi proti jutru v sanje začeli skakati vložki iz te zgodbe in kar nisem dovolila, da budilka prekine to sladkobno jutranje crklanje… jbg, uradno je bila gužva na cesti. 😉

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Napačen smayli……oni zardevajoči bi bil pravi in seveda hvala!!

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Vrtnica1…….9.del zgodbe je pri uredniku in mislim, da bo vsak čas objavljen. Za komentar pa…….no comment 😀

    No votes yet.
    Please wait...
  • vrtnica1 says:

    gray wolf, kapo dol. bloga nisem poznala, pa me je kolega, ki ve, da mi tako pisanje zlo ustreza, pocukal za rokav in namignil, da bi pa morda tega le morala prebrat. seveda sem besede požirala s svetlobno hitrostjo in že cel mesec čakam na nadaljevanje. kako kaže?

    glede izgleda pa … moškega, ki zna z besedami božati tako spretno kot ti, moškega, ki opazuje in zna opazovati kot ti, moškega, ki obožuje in spoštuje žensko telo kot (se zdi) ti, ni treba skrbeti glede izgleda. če življenje dojemaš tako, kot pripoveduješ svoje zgodbe, potem je v tvoji družbi zelo prijetno, zanimivo in zabavno. pa še smisel za humor imaš, kar je visoko na lestvici, in razgledan si, kar je za popizdit seksi. res, kapo dol. in čim prej naprej. 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • M says:

    noro! 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • sinead says:

    začnem, zbrišem, začnem, zbrišem…
    Pa kaj naj dodam, vse je povedano že pod mano in tudi jaz čakam naslednji del 🙂
    Se pa muzam, ob misli kako grizljaš rep ob misli na tist enice, katere očitno dobivaš od kake tečne “bolhe” 😀

    No votes yet.
    Please wait...
  • strawberry says:

    Brala bom tvoje zapise, ne glede kakšen je tvoj videz 😉

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Hvala Jack…pišem po navdihu, včasih je, včasih ga ni. Kdaj bo naslednji del? Kdo bi vedel, upam da kmalu, v glavi je že, sam še ven ga stresem 😉

    Strawberry……všeč mi je tvoja pohvala, da nisem predvidljiv, a saj veš, kako gre že tista…ženske želijo nepredvidljive ljubimce in predvidljive može 😉 😉
    Veš, zgodbe so okoli nas, ves čas, vprašanje je le če jih vidimo, mogoče je boljša izbira besed,če jih hočemo videti. 🙁
    Na zadnje vprašanje bom pa odgovoril z vprašanjem. Bi me še vedno rada brala, če bi ti rekel, da mogoče izgledam kot George R.R. Martin avtor Igre prestolov?? 😉 🙂 🙂

    p.s. ja ja, saj vem, pomembna je notranja lepota….kao 😉

    No votes yet.
    Please wait...
  • strawberry says:

    Volkec resno me zanima od kje crpas ideje za zgodbo?
    Pri eroticnih zgodbah je opisovanje seksa tko monolitsko ze ratalo, tudi pri daljsih zgodbah je nekje predvidljivo napisan. Pri tebi pa nikakor ne morem niti ene stvarj predvideti, tudi ko opisujes potek spolnega akta, znas tko opisati kokr ni se noben drug.
    Prava mojstrovina, res me zanima kdo je clovek, ki pise zgodbe 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • Jack says:

    Uff huda, stalno sem čekiral Blog69 za za nov del:P
    Kdaj pa lahko cca pričakujemo nadaljevanje?

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Hvala vsem bralcem za pozitivne kritike. Obenem tudi uredništvu za izpolnjeno prošnjo in objavo vseh treh delov v treh dneh, pa tudi tistemu, ki je izbral spremljajoče slike. Upam, da doza sive mrcine ni bila prevelika!!?? Obljubim, da bo sedaj nekaj časa mir pred mano, pa čeprav me že cukajo za rep.

    p.s. – tisti ali tistemu pa, ki vztrajno hodi na ta portal, da pod vse texte pritisne oceno 1 (pod Boner-ja, Anan-a, mojo malenkost in še nekatere) pa iskrena hvala. Resno me je zaskrbelo, da sem se tako poslabšal,da nisem več vreden tvoje pohvale 🙁 🙁
    😉 😉

    Get a life……slovencelj! 🙂 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • Simply me says:

    Volkec samo dve stvari:
    * i love you 😉
    * zaradi prebiranja telih dveh delov sem skoraj zamudila v službo. In to se pri meni RES redko zgodi 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • Palčica says:

    Volkec…mislim da je čas, da napišeš eno skropucalo …da bom lahko mal kritizirala ….

    Tole je pa super …ko t osmi del …in seveda kot celotna zgodba. Se že veselim naslednjih delov 😉

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *