On, kurba (6. del) 

Iz globokega sna ga je prebudil zvok telefona. Sočna kletvica je bila prva stvar, s katero je pozdravil sobotno jutro. Boleče mišice so bile nem opomin večernega treninga, telo pa bi še vedno vpijalo toploto postelje. Redki prijatelji so poznali njegovo razvado in niti slučajno ga ne bi poklicali ob sedmih zjutraj, da pa bi to storili v soboto, je pa že mejilo na izzivanje. Še vedno z zaprtimi očmi je iztegnil roko ter po nočni omarici iskal nadležni telefon. Končno ga je zatipal, vajeno pritisnil tipko in ne da bi pogledal ime klicatelja, zarohnel v telefon:

“Ja!”

Trenutku tišine v telefonu je sledil hladen tuš:

“Dobro jutro, Maks! Se tako pozdravi šefico?”

V naslednjih treh sekundah je bil Maks popolnoma buden. Sarin glas je deloval, kot bi ga nekdo polil z vedrom mrzle vode. Končno je odprl oči, s pogledom pa poiskal veliko stensko uro, da se še enkrat prepriča o nesramno zgodnji uri. Kazalci so le še podžgali njegov izbruh:

“Prekleta sobota zjutraj je, povej potrebni pički, naj gre pod mrzel tuš ali pa naj zamenja baterije vibratorja, meni pa pošlje račun!”

Trenutek tišine v telefonu je prekinil pridušen smeh. Bilo je prvič, da se je Sara spozabila in odvrgla svojo uradno masko. Očitno se je zabavala ob divjem Maksovem izbruhu. Mirno je nadaljevala:

“Če bi rad delal za minimalca, na štiri izmene in premetaval gume cele dneve imam nekaj poznanstev tudi na drugi strani mesta,” in se tokrat glasno zasmejala lastni šali. “A tokrat bi jaz stavila all-in, da je to zadnje, kar si želiš. Kaj praviš Maks, kakšne so moje možnosti pri tej stavi?”

Njene besede so vzbudile stare spomine na poletja, ki jih je kot dijak preživel v hrupnih, zadušljivih prostorih tovarne, kjer so se v dolgih vrstah preš, pekle avtomobilske gume. Nikoli ne bo pozabil neznosne vročine, vonja zažgane gume, saj v zraku, ki so se zajedale v vsako poro telesa. Takrat si je prisegel, nikoli več. V trenutku je spremenil ton svojega glasu:

“Ne potrebuješ boksarskih rokavic Sara, res mi ni do pretepanja. Saj bi rekel, da si me ujela na levi nogi, a dejstvo je, da si me dobila v globokem spancu, zato moj izbruh. Se opravičujem, zdaj sem zbujen, poslušam!”

“Se zgodi, Maks. Res sem zgodnja, a mislim, da ne boš razočarana,” je mirno nadaljevala Sara. “ Kdaj si bil nazadnje v Bovcu? Si še domač z veslom? Ti je Soča le drag spomin ali si jo sposoben še vedno preveslati kot nekoč?”

Če Maks do zdaj še vedno ni bil popolnoma zbujen, je omemba Soče v trenutku pregnala zadnje sledi zaspanosti in povzročila, da je bil popolnoma buden. Kak mesec nazaj bi se začudil Sarini odlični informiranosti o njem, zdaj ga to ni več presenečalo. Očitno je imela odlične vire.

“Ali kolo pozabiš voziti, ko se enkrat naučiš?” je vrnil vprašanje.

“Odlično Maks! Za naslednja dva dneva je napovedano lepo vreme, torej kot naročeno za adrenalinski konec tedna. A tokrat je igra nekoliko drugačna. Na izlet greš kot moj dober prijatelj. Reciva temu, da si darilo prijateljici, presenečenje. V nobenem primeru ne smeš omeniti, da si plačan spremljevalec. To mora ostati popolna skrivnost. Boš zmogel?”

Maks je počakal nekaj trenutkov, presenečen ob Sarinem nagovoru. V glavi so se mu porajala številna vprašanja. Ni vedel, kje naj začne, a očitno je Sara to začutila, ter zopet nadaljevala navodila:

“Ne kompliciraj, Maks! Saj je povsem preprosto. Imel boš lep vikend v svojem priljubljenem kraju. Družba bo prijetna, dolgčas ti ne bo, to ti zagotavljam. Pa da ne pozabim, seks ni prioriteta. Bodi dobra družba, predvsem pa pazi nanjo. Ime ji je Tara.”

“Pazim naj nanjo? A po novem imaš tudi varnostno službo?” je nadaljeval Maks.

“Te spomnim na to vprašanje, ko se vrneš, Maks! Vozil boš ti, ostalo pa se dogovorita sama. Tara ima ovojnico zate, v kateri je denar za stroške in polovico tvojega honorarja. Drugi del gre za tvoj dolg. Bodi kavalir in mirne živce prosim. Pazi nanjo, resno mislim!”

“Ne skrbi šefica, bom odličen baby siter!” ob tem pa se je glasno zasmejal svoji domislici.

“Računam na to, zdaj pa pohiti. Čez pol ure te čaka na avtobusni postaji. Lep vikend ti želim,” je bilo zadnje kar je slišal, preden se je linija prekinila.

Pol ure, kakšne pol ure, je pomislil Maks. Znova je pogledal na uro, ki je kazala pol osmih. Jeza ob nepričakovanem bujenju se je znova vrnila. Besno je vstal in stopil pod tuš. Ko je voda prebujala njegovo telo, je v glavi znova premleval pogovor s Saro. Nekaj v tem dogovoru ga je motilo, a ni vedel kaj. A čudne misli je odgnala slika Soče, ki se koplje v pomladanskem soncu. Leta so minila, odkar je bil zadnjič v Bovcu. Včasih skoraj ni minil vikend, ko se je s prijatelji odpravil na veslanje. Enkrat z raftom, drugič s kajakom. Enostavno oboževal je Sočo in vsak prosti trenutek izkoristil za obisk le te. In zdaj se bo vrnil tja, sicer poslovno, a bil bi bedak, če tega ne bi izkoristil, pa še plačan bo povrhu vsega.

Na posteljo je izpraznil veliko športno torbo, katero je uporabljal za obiske fitnesa. Hitel je s pakiranjem, saj ga je čas neusmiljeno priganjal. Večina stvari, ki jih je izbral, so bile za športen vikend. A vseeno je iz omare vzel tudi suknjič in hlače, ki so bile bolj primerne za eleganten večer. Še nekaj časa je gledal v torbo in razmišljal, če ni česa pozabil, a se ne koncu odločil, da bo pač manjkajoče stvari kupil, če bo potrebno. Še zadnjič se je ozrl po stanovanju, nato pa zaklenil in odšel na parkirišče. Torbo je vrgel v prtljažnik, obešalnik z obleko pa položil na zadnje sedeže.

Zapeljal je okoli stavbe, ter parkiral nasproti glavne stavbe avtobusne postaje. Ob zgodnji sobotni uri ni bilo vrveža kot med tednom. Tako kot vedno so na klopcah posedali lokalni klošarji, nekaj mladih je z velikimi nahrbtniki čakalo prevoz iz mesta, da preživijo konec tedna pri domačih, nato pa se v ponedeljek vrnejo v dijaške domove. S pogledom je iskal Taro, a ni imel njenega opisa in se je zanašal le na svoj občutek. Ravno, ko je hotel stopiti na kavo v bližnji lokal, je na sovoznikovem oknu potrkalo. Spustil je okno in se presenečeno zagledal v par neverjetno zelenih oči. Mlad, skoraj dekliški obraz, ki so ga krasile pegice in še dodatno dajale vtis mladosti. Opazil je, da ima dekle oprtan velik nahrbtnik. Še preden je uspela spregovoriti besedo, jo je Maks prehitel:

“Oprosti, danes ne pobiram avtoštoparjev, nekoga čakam! Sorry!” in brez nadaljevanja zaprl okno.

A dekle se ni pustila odgnati. Stopila je pred avtomobil, snela nahrbtnik, ter ga mirno odložila na pokrov motorja, obrnila hrbet in se še sama naslonila na rob, ob tem pa iz žepa potegnila škatlico cigaret. Maksu je v trenutku zavrelo. Nikoli še ni bil tako hitro iz avtomobila. Postavil se je prednjo, medtem pa si je ona prižgala cigareto ob tem pa niti dvignila pogleda.

“Upam, da v nahrbtniku nimaš česarkoli lomljivega, ker se bo zdaj spremenil v leteči nahrbtnik!” ob tem pa je Maks zagrabil za naramnice, ga dvignil in stopil proti bližnji ograji. Ravno ko je dobro vzel zalet, da ga vrže daleč na sosednje parkirišče, je za seboj zaslišal njen glas:

“No, če se ravno ponujaš, Maks, lahko nahrbtnik daš tudi v prtljažnik!”

Maks se je sredi giba ustavil in se presenečeno obrnil. Pričakal ga je širok nasmeh, v očeh pa so se zaiskrile nagajive iskre. Previdno je položil nahrbtnik na tla, ter si znova ogledal dekle, ki je slonela na njegovem avtu. Kratki, skoraj živo rdeči lasje so dajali skoraj fantovski vtis. Bili so divje razmršeni in stavil bi, da že dolgo ni videla glavnika. Le mehkim potezam obraza se je lahko zahvalila, da je ni zamenjal s fantom. Majhen, na koncu rahlo zavihan nosek, lepe polne ustnice in prodorno zelene oči pa niso dovoljevale nobenega dvoma. Rdeča trenirka s kapuco, široke črne hlače, na nogah pa očitno nove športne copate, so zaključevale celoto v povsem športen slog. Ni bila visoka, mogoče dobrih sto šestdeset centimetrov in če je imela obline, jih je dobro skrila z ohlapnimi oblačili.

“Tara?” je Maks skoraj previdno vprašal.

“Cela, od glave do pete!” ob tem pa stopila naravnost do Maksa.

“Kaj pa, če moj nahrbtnik kljub vsemu pristane v prtljažniku? Danes boš imel še dovolj rekreacije, varčuj z močmi, če lahko predlagam?” kotički ustnic pa so se ji raztegnili v nalezljiv nasmeh, ki je počasi, a zanesljivo osvajal tudi Maksa.

“Ok, ok, predam se. Kar nekaj poti naju čaka, izkoristiva dan!”

“Carpe diem, Maks!”

Pospravil je nahrbtnik v avto, medtem pa se je Tara že namestila na sovoznikov sedež. Na voznikovem sedežu je ležala ovojnica, ki mu jo je obljubila Sara. Brez besed jo je pospravil v predal, nato pa pohodil plin avtomobila. Tik pred izhodom iz Kranja je na Tarino prošnjo ustavil na bencinski črpalki. Vrnila se je s plastično vrečko, ki je komaj držala ducat pločevink Red Bullov.

“Boš eno?” ga je vprašala.

“Kasneje hvala!”

Brez dodatnih besed sta začela svojo pot proti Bovcu. Takoj po prihodu na avtocesto je Maks pohodil plin jeklenega lepotca, ki je silovito poskočil. Pričakoval je komentar Tare, a namesto tega je odpela varnostni pas, ter se preko sedeža povzpela do zadnjih sedežev, kjer je ležal nahrbtnik. Kljub temu, da zaradi hitrosti moral biti pozoren, pa si ni mogel pomagati, da ni pogledal napete ritke, tik ob svoji glavi.

“Kaj če bi raje gledal na cesto?” so ga zadele njene besede iz ozadja.

“Trudim se, a mi ne pomagaš,” ji je odgovoril, ob tem pa zaslišal njeno hihitanje.

Končno se je vrnila na svoj sedež, v rokah pa je držala digitalni fotoaparat, ki je že na prvi pogled zgledal drag. Vklopila ga je, se obrnila proti Maksu, a jo je ustavil z roko pred objektivom.

“Kaj pa avtorske pravice?”

“Vse je stvar cene, mar ne? Kakšna je tvoja cena, Maks? ” ga je vprašala.

Ob vprašanju se je zdrznil. Spomnil se je Sarinih navodil. Pogledal je proti Tari, ob tem pa slišal, kako se je aparat sprožil.

“Sto evrov slika!”

“Dogovorjeno! V nedeljo ti pokažem katero bom izbrala, ostale boš lahko izbrisal,” ob tem pa nadaljevala s pritiskanjem na sprožilec. Ko je končala si je počasi, sliko po sliki pogledala na majhnem ekranu aparata.

“Lep profil imaš Maks. Spominja me na profile rimskih cesarjev, odtisnjenih na kovancih. Sicer pa je ime Maks le izpeljanka latinskega imena Maximus, kar pomeni največji ali zelo velik. Imaš mogoče kakšnega sorodnika med rimskimi cesarji?” njen smeh pa je napolnil notranjost avtomobila.

“Ha, ponavadi na vikend izlete ne nosim leksikona s seboj, zanimiva sprememba,” je sledil Maksov zbadljivi odgovor.

“Le moj mali konjiček, nič drugega,” s kazalcem roke pa se je dotaknila njegovega nosu in nadaljevala,”Visok moški, velik nos, velike dlani, še ime je sinonim za velik. Je vse na tebi tako veliko?” z roko pa ob tem nepričakovano segla med njegove noge.

Maks je od presenečenja trznil in avto je zaplesal po na sreči prazni cesti. Prijel jo je za roko, ki je še vedno božala njegovo mednožje, ter jo umaknil.

“Mogoče pa izveš, če boš pridna seveda.”

“Pridna je rekel. Ne spomnim se, kdo mi je to nazadnje rekel. Imaš rad pridne punčke Maks?” njen smeh pa je znova napolnil avto.

Namenil ji je le pomenljiv pogled, odgovor pa je prihranil zase. Tarino pozornost je pritegnil radio, na katerem je menjala postaje, ter iskala glasbo po svojem okusu. Postaje so se hitro menjale, dokler se iz zvočnikov ni zaslišal glas Lou Reed-a in njegove legendarne pesmi Perfect day. Umaknil je njeno roko, ob tem pa bil deležen nejevernega pogleda:

“Resno? Bova spala zraven?”

“Ne, uživala v kvaliteti,” se Maks ni dal motiti.

Naslednji del poti je minil brez pogovora. Cesta je bila bolj ali manj prazna, tako da sta hitro prispela do Kranjske Gore. Ko Maks ni zavil na cesto proti Vršiču, je Tara začudeno vprašala:

“Kam pa greva?”

“Preko Predela. Manj ovinkov je in hitreje bova v Bovcu.”

“A misliš, da imam fotoaparat s seboj za okras?” ni bila z odgovorom zadovoljna Tara.

“Ko se bova vračala, bova šla preko Vršiča. Tudi tu, kjer greva, boš imela dovolj priložnosti za lepe fotografije, obljubim.”

“Od kje poznaš Saro?” vprašanje, katerega je Maks pričakoval že od vsega začetka in potihoma upal, da ga ne bo dočakal.

Ne da bi umaknil pogled z zdaj že serpentinaste ceste, ki se je počasi spuščala proti Trbižu, je odgovoril:

“Ah dolga zgodba, nič posebnega, stara prijatelja sva. Od kje se pa vidve poznata?” je nadaljeval z namenom, da preusmeri tok pogovora na Taro.

“Poznava se že celo življenje. Življenje naju je združilo, nekako brez izbire bi jaz temu rekla,” njen glas pa je dobil barvni odtenek, ki je izdajal skrito nelagodje.

Pogovor je znova zastal. Tara je opazovala hribe, ki so se strmo dvigovali v daljavi. Očitno se je Maksovo zadnje vprašanje dotaknilo nečesa, kar ji ni bilo po godu. Prej razigran obraz je zdaj postal zamišljen. Le nekaj kilometrov pred Trbižem se je cesta odcepila na levo, najprej skozi široko dolino, ki pa se je z vsakim kilometrom ožila. Skozi staro rudarsko naselje, opuščeno in kot spomenik nekim drugim časom, sta se počasi dvigovala proti prelazu Predel. Tik preden se je cesta začela vzpenjati z značilnimi serpentinami na hrib, sta na desni strani zagledala smaragdno zeleno jezero, stisnjeno med obronke hribov. Pogled je bil veličasten. Sonce se je dotikalo popolnoma mirne površine, svetloba pa se je prelivala v različne odtenke zelene, odvisno od globine.

“Ustavi, ustavi, to moram slikati!” je skoraj zakričala Tara.

Maks je brez besed ustavil in parkiral avto tik ob cesti, na makadamsko počivališče. Ni ji mogel odreči prošnje, pogled je bil res fantastičen. Izstopila sta in se spustila do obale jezera. Nikogar ni bilo. V poletnem času se je tu trlo turistov, ko pa je potegnil veter iz strmih planin in napolnil dolino, pa je postalo tudi pravi mali surfarski raj. A zdaj sta bila popolnoma sama. Razen razposajenih ptic v krošnjah dreves ni slike motil noben drug zvok. Tara je hitela pritiskati na svoj fotoaparat. V nekem trenutku se je obrnila proti Maksu, ter ga začela brez vprašanja fotografirati.

“Ali se nisva nekaj dogovorila, Tara?”

“Ah Maks, ne bodi tako zapet, saj sva dogovorjena. Poleg tega pa nisem tako slaba fotografinja, mogoče ti bo celo všeč, kar bom ustvarila. Imam idejo, nikogar ni, sama sva. Sleci se in zaplavaj. Fotografije bodo čudovite.”

Maks jo je debelo pogledal. Vedel je, kako mrzla je voda, pravzaprav ledena.

“Reci, da se hecaš Tara!”

“Ne resno mislim!” ob tem pa so se njene oči zasvetile kot otroku pred izložbo polno sladkarij.

“Ne bodi reva Maks, a si dec a si baba?” je sledila očitna provokacija.

Maks je vedel, da se ji niti ne sanja, kako ledeno je jezero. Sprejel je njeno igro, prepričan, da bo zmagal, a pod svojimi pogoji.

“Ok, Tara. Zavihaj si hlačnice čez kolena in stopi v vodo. Če zdržiš eno minuto, bom jaz zaplaval. Počakaj, da stopim po brisačo v avto in prvo pomoč,” ob tem pa se je glasno zasmejal.

Stopil je do avta, poiskal veliko brisačo v svoji torbi, medtem pa si je Tara zavihala hlačnici in se pripravila. Očitno se ni imela namena premisliti.

“Daj mi fotoaparat, zdaj sem jaz na vrsti, da se igram fotografa. Tega ne mislim zamuditi. Mogoče ti bodo pa fotografije tvoje lastne bolečine všeč, kdo ve,” njegov smeh pa je znova odmeval po bregu jezera.

“Ne pretiravaj, Maks, kaj pa je minuta. Jaz sem pripravljena, poglej na uro, zdaj!”

Pogumno je zakorakala v kristalno čisto vodo. Le dva koraka sta bila potrebna, da ji je voda segala do kolen. Obrnila se je proti Maksu in obstala. Njen obraz je v trenutku izgubil vso razigranost. V očeh ji je bral bolečino, ki se je z mrazom, zažrla v njene noge. Maks je še predobro poznal ta občutek. Dvignil je fotoaparat, izostril sliko in približal njen obraz. Skozi objektiv je opazoval njen lep obraz, zelene oči, ki pa so tokrat izdajale le njeno bolečino. Pogledal je na uro.

“Še trideset sekund! Saj predajo tudi sprejmem, obljubim, da ne bom nikomur povedal!”

Skozi objektiv je znova pogledal proti njej, ravno v trenutku, ko ga je prestrelila s pogledom. Ustnice so se izoblikovale v krog in začela je divje pihati. Ni vedel ali zaradi jeze ali zaradi bolečin. A očitno jo je Maks podcenil. Ne bo odnehala, čeprav je več kot očitno trpela.

“Koliko še Maks?« je proseče vprašala.

Maks je začel odštevati sekunde.

“Konec! Pridi ven, trma.”

Ni se premaknila. Še vedno je stala do kolen v vodi.

“Ne morem, ne morem premaknit nog!”

Pogledal je njen obraz in videl, da se ne šali. Maks je v trenutku brcnil športne copate iz svojih nog, zavihal hlačnice in odločno zakorakal v ledeno vodo. Prijel jo je okoli pasu in kot peresce dvignil iz vode, ter odnesel na breg. Oprijela se je njegovega vratu, obraz pa skrila v njegovo ramo. Čutil je, kako se trese. Položil jo je na majhno krpo trave, pokleknil, noge pa zavil v brisačo. Gledal je njen obraz. Imela je zaprte oči, iz kotička pa ji je pritekla ena sama solza. Skozi brisačo je močno drgnil njene noge, da bi jo ogrel. Za trenutek je postal, kot da premišljuje, nato pa odrgnil brisačo, dvignil svojo trenirko in majico, njene noge pa položil na svoj vroči trebuh. Res je bila mrzla, zdaj je to čutil v svojem drobovju. Znova je spustil svoja oblačila ter jo močno stisnil. Odprla je oči, ter ga začudeno pogledala.

“Upam, da si se naučila kaj iz te šole?” svoj pogled pa je zapičil v njene oči.

“Seveda sem se, hvala Maks. Zdaj si ti na vrsti!”

Njene oči so znova dobile iskro, ki jo je ledeno mrzlo jezero prej ugasnilo.

“Resno Tara?

“Si dvomil? Sprejmem pa tudi predajo, obljubim, da ostane med nama!” na ustnicah pa ji je zaigral izzivalni nasmeh.

“Pripravi fotoaparat, umetnica!” ob tem pa porinil njene noge iz svojega toplega objema.

Stopil je na rob jezera, ter se začel hitro slačiti. Za seboj je slišal zvok fotoaparata in pomislil je, kako Tara ne izgublja časa. V nekaj sekundah je stal popolnoma gol, raztegoval je mišice in se pripravljal na šok, ki ga je čakal. Ta trenutek je obžaloval svojo stavo. Nič kolikokrat se je s prijatelji kopal v Soči, spomini pa so bili vse prej kot prijetni. Vedel je, da je edini način hiter skok, saj bi počasno vstopanje v jezero le še povečalo njegovo agonijo. Z rokama je zajel kristalno vodo, ter se poškropil po telesu. Vsaka mišica posebej je zaječala ob stiku z mrzlimi kapljami vode. Zazrl se je v daljavo in začel odštevati sekunde do skoka.

Tara je v trenutku, ko je dvignila fotoaparat in pogledala skozi objektiv, pozabila na omrtvičene noge. Pogled na moškega pred njo, ki stoji na robu čudovitega gorskega jezera in razteguje izklesane telo, je ni pustilo ravnodušne. Občudovala je široka ramena, mišičast hrbet, ob napeti zadnjici pa ji je zastal dih. Njeno telo ob pogledu na Maksa ni ostalo ravnodušno. Ščemenje med nogami jo je spomnilo na občutke, katere že dolgo ni občutila ob pogledu na moško telo. Prst na sprožilcu fotoaparata je otrpnil in slike so se vrstile ena za drugo. A že naslednji trenutek se je Maksovo telo napelo, nato pa v skoku izginilo v jezeru.

Neznosna bolečina je objela njegovo telo. Počutil se je kot blazinica za igle, v katero se je zarilo milijon igel. Še preden je znova zaplaval na površje, mu je leden oklep iztisnil ves zrak iz pljuč. Brez premišljevanja se je obrnil proti obali in v dveh krepkih zamahih dosegel breg. Takoj ko je začutil trda tla pod nogami, se je dvignil in stekel proti Tari, kateri obraz je še vedno zakrival fotoaparat. Plaz sočnih kletvic se je usul iz njegovih ust. Izpod njenih nog je potegnil brisačo, a roke je imel omrtvičene od mraza, zato so bili gibi nerodni in počasni. Tara je odložila fotoaparat, se dvignila na noge, ter mu vzela brisačo iz rok. Stopila je za njegov hrbet in hitro brisala vodo z mišičastega telesa. Samo stal je pred njo z razširjenimi rokami, ter čakal, da konča. Ko je končala s hrbtom, so se njene roke za kratek trenutek ustavile tik nad njegovo napeto zadnjico, a njegovo skoraj nekontrolirano tresenje jo je prepričalo, da nadaljuje. Mnogo manj odločno, skoraj boječe, so ji roke zdrsnile nižje. Iz njene odsotnosti jo je vrnil Maksov nič kaj prijazen glas:

“Če si se nagledala moje riti, bi te spomnil, da to ni edini del telesa, kjer sem moker!”

Njegova pripomba jo je razjezila, zato so prsti kot slučajno zdrseli mimo brisače, nohti pa se zarili v zdaj že suha krajca.

“Seveda gospod zmrznjeni,” in le še nekaj dodatnih kletvic je ušlo iz Maksovih ust.

Stopila je pred Maksa, ter znova začela z brisanjem mokrega telesa. Roke so ji drsela vse nižje in ob tem sta se za trenutek brez besed spogledala. Sekunde tišine je prekinila Tara, ki je usmerila pogled na njegovo zmrznjeno bogastvo:

“Hm, mogoče pa le ni vse tako maximus, kot pravi tvoje ime!”

“Jebi se!”

Iztrgal je brisačo iz njenih rok in sam dokončal brisanje.

“Kako smo občutljivi!” ga je še dodatno podražila.

Maksu ni bilo do pogovora. Hitel je z oblačenjem, želel si je pogreti premraženo telo. V sebi je preklinjal stavo, ki sta jo sklenila, a vedel je, da se je tokrat ujel v lastno past.

“Greva!” je siknil skozi zobe in brez da bi počakal krenil proti parkiranemu avtomobilu.

Že se je skoraj usedel za volan, ko ga je presenetila njena prošnja.

“Maks, popolnoma premražen si, daj, bom jaz vozila!”

Začuden pogled, ki ji ga je namenil, je ni odvrnilo od njene namere.

“Odlična voznica sem, ti bom dokazala. Razen če nisi ti eden tistih moških šovinistov, ki misli, da ženske ne spadamo za volan?”

“Nisem šovinist, le premišljujem, če si sploh dovolj stara za vozniški izpit?” obraz pa se mu je prvič po prihodu iz vode razširil v nasmeh.

“Pa kaj hudiča ti misliš, da sem stara osemnajst let?”

“Mogoče si, mogoče nisi,”Maks ni odnehal.

“Saj, če te zanimajo moja leta me lahko vprašaš naravnost, veš. Petindvajset bom kmalu, če pa misliš, da ti bom pokazala vozniško dovoljenje, ti je pa mrzla voda očitno poškodovala glavo. Pravzaprav obe glavi!” ob tem pa se je zadovoljno nasmehnila svoji šali.

Ne da bi počakala na njegov odgovor, je stopila okoli avta, iz rok izpulila ključe in se usedla za volan. Maks je le zavil z očmi, nato pa prisedel na sovoznikov sedež. Ravno, ko je hotel začeti z navodili, je sledil njen ukaz:

“Priveži se, čas je, da te pogrejem!”

Silovito je pritisnila pedal za plin, audi pa se je odzval kot splašena žival. Toča kamenja se je usula izpod koles, dokler nista zapeljala na trdo površino. Maks je hitro zapel varnostni pas, dvignil gretje v avtu, nato pa se trdo oprijel držala nad oknom. Nekaj kratkim ovinkom je sledila prva serpentina. Tara je le za trenutek pohodila zavoro, nato pa znova plin, audijev zadek pa je najprej zaplesal, nato pa v maniri pravih rally dirkačev zdrsnil skozi ovinek. Sledilo so naslednje serpentine, a Tara ni popuščala svoj divji ritem vožnje.

“Počasi Tara, počasi!”so bile edine besede, ki jih je Maks uspel izustiti.

Ni ga poslušala. Cviljenje koles skozi ovinke, ječanje podvozja in rjovenje motorja na visokih obratih so ji na obraz pričarale zadovoljstvo, ki ga je Maks ujel za sekundo, ko je uspel odlepiti pogled s ceste. Skozi mejni prehod na vrhu Predela sta pripeljala s hitrostjo, ob kateri je bil Maks prepričan, da bi podrla vse zapornice, če ne bi bil zdaj opuščen in le še siv spomin na neke druge čase. Cesta se je strmo spustila navzdol. Bila je mnogo ožja, kot na italijanski strani, Maks pa je tudi vedel, da je ovinke ob vožnji navzdol, mnogo težje obvladovati kot ob vožnji navzgor. Napake pa niso bile dovoljene. Kljub nizki ograji je bilo jasno, da ob hitrosti, ki sta jo imela, udarca ne bi zdržala nobena. In za ograjo so bile le prepadne stene, v katero so mnoga leta nazaj dobesedno vklesali cesto. Divji spust so ustavile šele cestne oznake, ki so oznanjale zoženje ceste pred železnim mostom. Zmanjšala je hitrost in previdno zapeljala na železno konstrukcijo. Na drugi strani so zavore označile konec dirke.

“Tole moram fotografirati, fascinantno zgleda!”

Roko je iztegnila po ključu, a jo je Maks prehitel. Skoraj iztrgal ga je izpod volana, ter hitro pospravil v žep.

“Nikoli nisem rekel, da ženske ne znate voziti, ampak take podvige pa ti počni drugič sama!”

“Pogrela sem te pa vseeno, no vsaj, če sodim po tvojem rdečem obrazu!” glasen smeh pa je napolnil notranjost avtomobila.

Maks se je pogledal v ogledalo in dejansko je bil popolnoma rdeč v obraz. Vožnja mu je dvignila pritisk, pa tudi na premraženost je za nekaj časa pozabil.

“Goflja!” je siknil ter odšel iz avtomobila proti železni konstrukciji mosta.

Pogled preko ograje je bil strah vzbujajoč. Ozka, a globoka vrzel se je zajedala v hrib. Na dnu je tekel potok in iskal prehode med nametanimi skalami. Tara se je postavila poleg njega in neutrudno fotografirala.

“Kako lepo!” je bil komentar, ob tem pa ni umaknila fotoaparata izpred oči.

“Res je, dokler stojiš tu gori. Ljudem v Logu pod Mangartom ni bilo do lepote, tisto noč, ko jim je pol vasi odneslo.”

Tara ga je le začudeno pogledala.

“Kaj se je zgodilo?”

Maks se je sedajo obrnil v nasprotno smer in nadaljeval začeto zgodbo.

“Skoraj teden dni močnega dežja je hrib tam zgoraj popolnoma napilo z vodo. Tla so postala nestabilna, vse skupaj pa je začelo drseti v dolino. Skozi to ozko dolino je na tisoče ton zemlje, peska in vode zdrselo v dolino, na koncu pa treščilo v spečo vas. Sedem ljudi je umrlo tisto noč. Danes lepota jutri smrt, tanka linija je, marne?”

Ob svojem monologu ni opazil, da Tare ni več ob njem. Obrnil se je, ob pogledu pa mu je zaledenela kri v žilah. Tara je hodila po ograji mostu na drugi strani. S široko razprtimi rokami je lovila ravnotežje in korak za korakom počasi prečkala most. Rob, po katerem je hodila ni bil širši od dvajset centimetrov. Rahel veter, ki je pihal iz pobočja hribov pa ni prav nič olajševal njene hoje.

“Tara, kaj delaš?”

“Preizkušam tvojo tezo,” ob tem pa ga ošvrknila z nasmehom.

Maks je stal kot vkopan. Na plano je skočil njegov največji strah, strah pred višino. Že samo pogled preko ograje mu je pognal mravljince po celem telesu, ob pogledu na Taro pa je začutil slabost v želodcu. Ni se upal premakniti v strahu. da bi najmanjši tresljaj mostu povzročil njen padec. Ni opazil bližajočega kombija, dokler ni oznanil svojega prihoda z glasnim trobljenjem. Zapeljal je na most in teža vozila je povzročila nihanje celotne konstrukcije. Njegova bela stranica mu je zaprla pogled na Taro in zdela se mu je cela večnost, preden se je most znova izpraznil. A ograja na drugi strani je bila prazna. Tare ni bilo na njej. Sekunda nejevere, nato pa slabost, ki ga je zadela kot kamen. Njegova predhodna otopelost, je zamenjala panika. Krik iz globine njegovega grla je presekal tišino, ter odmeval med skalami:

“Taraaaaaaaa!”

S prsti trdo vklenjenimi okoli železne ograje, se je nagnil daleč naprej in s pogledom iskal njeno telo daleč spodaj na skalah. Oči so iskale drobno telo, a ni ga našel. Znova je stekel prosti nasprotni strani mostu. Že je hotel znova zakričati njeno ime, v tistem pa zagledal znano podobo, kako mirno stoji naslonjena na avto.

“Iščeš mene?”

Le stal je in jo nepremično gledal. Prvi občutek olajšanosti, nato pa le še neizmerna jeza. Več kot očitno si ga je privoščila. Za mimo vozečim kombijem je skočila z ograje in odšla do avtomobila. Vse skupaj ni bilo drugega kot predstava. Njegova jeza se je spremenila v bes. Stekel je do nje, jo zagrabil za ramena in divje stresel.

“Nikoli več ne naredi kaj takega! Si me razumela? Nikoli več!” oči pa ni umaknil iz njenega zdaj vse bolj kljubovalnega pogleda.

“Ah daj no Maks, ne razumeš šale?” ob tem pa mu namenila nedolžen pogled.

“Niti malo ni smešno! Najprej naju skoraj ubiješ s svojo vožnjo, potem tale kaskaderski vložek. Če si se naveličala živeti, tvoj problem, a mene izpusti iz te igre! Sva si na jasnem?«

Gledal jo je naravnost v oči, tako blizu, da je čutila njegovo toplo sapo na svojem licu. Ni umaknila pogleda, le tiho sta merila moči. Namesto pričakovanega opravičila pa znova provokacija.

“Prav sladek si, ko si jezen. Mogoče te pa znova razjezim?!”

“Poizkusi, ti samo poizkusi, Tara. Pustil te bom sredi Bovca, ob naslednji taki pogruntavščini!”

Njene ustnice so se počasi, a vztrajno širile v nalezljiv nasmeh.

“Saj ne bi, Maks. Kaj bi pa Sara rekla?”

“Briga me, naj ti pošlje taxi!” ob tem pa sedel v avto, prižgal motor in počakal, da je prisedla.

Naslednji del poti do Bovca sta prevozila molče. Tara se je naslonila na bok in ga nepremično gledala. Čutil je njene prodorne oči na sebi, a je vztrajno molčal. Takoj ko sta zapeljala v Bovec, je zavil pred picerijo in se že čez nekaj minut vrnil z veliko škatlo, iz katere je dišala sveže pečena pica. Le porinil jo je v njene roke, plastenke s pijačo pa odložil na tla.

Znova sta nadaljevala vožnjo, še vedno v tišini. V samem centru Bovca sta zavila ostro levo, smerokazi pa so ju usmerjali proti vasi Čezsoča. Po dolgi ravnini se je cesta spustila skozi nekaj zavitih ovinkov do same Soče. Namesto preko mosta je Maks zavil na makadamsko cesto in po dobrih dvesto metrih ustavil.

“Kaj bova tukaj, Maks?”

“Piknik!” je bil kratek.

Začuden pogled Tare ga ni ustavil. Izstopil je iz avta, v prtljažniku poiskal veliko odejo, ter odšel proti obali Soče. Na prodnatem bregu je razgrnil odejo, z gibom roke pa nakazal, naj se mu pridruži. Sedla je poleg njega, ter vzela ponujeno pico. V tišini sta jedla, dokler Maks ni začel pogovora.

“Kaj bi rad počela popoldan?

“Kako misliš popoldan? Kaj bova pa počela do takrat, Maks?”

Zate ne vem, jaz pa se imam namen dobro pregreti na soncu. Sicer pa se nama nikamor ne mudi. Torej, imaš kaj v mislih ali planiram jaz?”je želel vedeti.

“Namen mojega obiska sta bili dve stvari,” je nadaljevala Tara. “Eno je canyoning in drugo rafting. A po tvojem zadnjem izpadu bi bilo verjetno bolje balinanje in šah. Očitno nisi ravno adrenalinski tip ali pa te že leta dajejo?” pripombo pa še podkrepila z zgovorno grimaso obraza.

“Ne eno ne drugo, Tara. Oboje lahko preizkusiva, a po mojih pravilih. Popoldan greva na canyoning, rafting bo počakal do jutri. Zdajle pa mislim uživati v toploti sonca in nič drugega. Sploh ker me spet čaka ledena voda.”

Maks si je slekel majico s kratkimi rokavi in si jo zložil pod glavo. Lenobno se je pretegnil, nato pa zleknil na blazino. Z roko je pokril oči, nato pa nadaljeval:

“Kar se mene tiče lahko skočiš tudi v Sočo, a tako kot boš šla notri, boš šla tudi ven. Torej sama. Če zaspim, me lahko zbudiš čez eno uro. Uživaj!”

Zaprl je oči, a vseeno poslušal, kaj bo storila Tara. Čutil je njen pogled na sebi. Vedel je, da je jezna. A vseeno ni pričakoval, kar je storila. Na svojem trebuhu je začutil njeno glavo, njegovo prosto roko pa je prijela in položila preko svojega trebuha. Poslušal je njeno dihanje, dokler ga ni enakomerno šumenje Soče in toplo sonce odneslo v globok spanec.

(se nadaljuje)

Gray Wolf