Vrvež avtobusne postaje v Ljubljani ga je presenetil, ko je stopil iz toplega avtobusa. Zapel si je jakno do vratu, roki pa porinil globoko v žepa. Ko je odhajal iz Kranja, je bil pogled na bližnje hribe, obsijane z jutranjim soncem, prav veličasten. Tu pa tipična ljubljanska megla. Ljudje so hiteli mimo njega, vsem se je nekam mudilo. Iz megle je na drobno pršelo in risalo koprene na velikih rjavih lužah, katerih se je moral Maks na široko izogibati, obenem pa paziti, da ga ni zalil kateri izmed taksijev, ki so hiteli razvažati ljudi po sivem mestu. Za trenutek se je ustavil pod napuščem bližnjega lokala, da bi se otresel nadležnih kapelj s svoje jakne in las, ob tem pa opazoval ljudi, kako hitijo s praznimi obrazi, zamišljeni, vsak nekje globoko v svojem svetu. Vrata v lokal so se odprla. Topel zrak iz notranjosti mu je prinesel vonj po kavi, ki mu je neizmerno zadišala. Vstopil je in sedel za prvo prazno mizo. Pristopilo je dekle, katere noge niso nikakor spadale v mini krilo. Pomislil je, da če bi obstajala modna policija, dekle zagotovo dobi tri leta strogega zapora, brez možnosti pritožbe, a drugih gostov to ni motilo. Več kot očitno so se naslajali ob njenih oblinah, ob tem pa popili verjetno mnogo več, kot pa, če bi bila zapeta do vratu.

 

Naročil je kavo z mlekom in kmalu je pred seboj mešal dišeč napitek. Z užitkom je naredil prvi požirek, nato pa se zazrl v dva poker avtomata, ki sta stala v kotu lokala. Pogledal je na uro, še dobre pol ure je bilo do sestanka s Saro. Na mizi je pustil drobiž, vzel skodelico kave, ter odšel proti avtomatoma. Iz denarnice je vzel deset evrov, bankovec poravnal in ga spustil v režo avtomata. Znan zvok naprave, ki obdeluje denar nekje v notranjosti škatle, mu je pognal adrenalin po žilah. V trenutku ga je minila zaspanost, oživel je. Še požirek kave, nato pa je z vajenimi gibi odtipkal višino stave. Kot vedno je za trenutek počakal, kot da išče nekakšno nevidno povezavo s strojem. Pritisnil je velik svetleč gumb, karte pa so zaplesale na ekranu. Tri dame, tris in dve karti, ki mu nista pomagali, sta se prikazali na ekranu. Označil je tri dame, ter znova udaril po gumbu. V delčku sekunde se je na zaslonu prikazala še manjkajoča karina dama.
‘Poker, s prvo stavo poker’. je pomislil. Štirideset evrov plusa v treh sekundah. Na ustnicah mu je zaplesal zadovoljen nasmeh. Vajen je bil skrivati čustva, tako ob zmagah, kot ob porazih. Še predobro se je zavedal, da bi njegovo veselje priklicalo nezaželene goste, ki bi mu preko ramena buljili v ekran, ob tem pa nadležno pametovali. Naredil je zadnji požirek kave, v sebi pa je čutil zadovoljstvo ob nepričakovanem dobitku, majhnem, a sladkem. Pomislil je, da bi poklical natakarico, da mu izplača dobitek, a pogled na uro mu je izdajal, da ima še dovolj časa do sestanka. Prazno skodelico je odložil na sosednjo mizo, nato pa nadaljeval z igro. Udarci po gumbih so se vrstili hitro, izbira kart na ekranu se je vrstila druga za drugo, toda brez uspeha. Števec v kotu ekrana je brez usmiljenja odšteval evro za evrom, dokler ni prišel do zadnje stave. Prej zmagovalni občutek, se je zdaj spremenil v jezo nad samim seboj.
‘Kot vedno’, je pomislil, kot vedno, ko ni znal nehati, se je sreča obrnila. Namesto štirideset evrov plusa, bo deset evrov minusa. Za večino malo, zanj v tem trenutku ogromno. Besen udarec, zadnja kombinacija na ekranu, nato pa konec. Grdo je zaklel, tako da ga je slišalo pol lokala. Opazil je, kako se je nekaj gostov obrnilo v njegovo smer, njihovi pogledi pa so izražali mešanico pomilovanja in obsojanja. S hitrimi koraki je zapustil lokal, sovražil je ta občutek, sovražil sebe v tem trenutku, kot že tolikokrat pred tem.

 

Mraz in sivina, ki sta ga pričakala zunaj, mu nista pomagala k boljšemu počutju. Stisnil je glavo med ramena, ter pohitel po ulici proti veliki stavbi nedaleč proč. Izogibal se je ljudem, ki so hiteli vsak po svojem nevidnem opravku. Kava, ki mu je prej tako zadišala in pogrela telo, je zdaj ležala na dnu njegovega praznega želodca kot velika utež. Stekel je preko ceste, da bi se izognil čakanju pred semaforjem, ob tem pa bil deležen glasnega trobljenja živčnega voznika. Brez, da bi obrnil glavo je iztegnil sredinec. Prejšnje drobno pršenje iz megle se je zdaj spremenilo v dež. Pospešil je korak, da bi čim prej prišel do svojega cilja.

 

Ni dolgo trajalo in že je stal pred vrati stavbe, katero pročelje je izkazovalo drag okus arhitekta. Veliki stekleni kvadrati so tvorili odsevno steno, ki bi v sončnem dnevu verjetno napravili čudovito kuliso, a v tej deževni sivini ni kaj dosti izstopalo od pročelij sosednjih stavb. Drsna vrata so se samodejno odprla, trenutek za tem pa se je Maks znašel pred varnostnikom, ki je zdolgočaseno sedel v recepciji.

 

»Kako vam lahko pomagam?« ga je nagovoril.

 

»Dogovorjen sem za sestanek v Sara party consulting-u!«

 

»Deseto nadstropje,« je odgovoril varnostnik in se znova zatopil v branje revije, ki jo je prej odložil.

 

Maks je stopil proti dvigalu, ki se je ravnokar odprlo, vstopil ter na displeju pritisnil številko deset. Dvigalo se je skoraj neslišno začelo dvigovati, prostor pa je napolnila diskretna glasba iz zvočnikov. Stene dvigala so bile oblečene v ogledala in Maks se je na hitro pogledal v enega izmed njih. Stara ponošena jakna, ki jo je imel že vrsto let, zbledele kavbojke, na nogah pa črni športni copati, nič kaj primerni za ta letni čas. Z roko je popravil lase, ki so mu padali na čelo. Odstranil si je kaplje dežja, roko pa obrisal v jakno.
‘Nisem ravno neka terna’, je pomislil, v tistem pa je pritajen zvok nakazal, da je dvigalo prispelo na cilj. Vrata so se odprla in stopil je v dolg hodnik. Velika srebrna tabla je označevala podjetja, ki so zasedala prostore v tem nadstropju. Poleg dveh odvetniških pisarn in enega računovodskega servisa jenašel ime, ki je s puščico nakazovalo smer do želenih vrat. Počasi je stopal po dolgem hodniku in na koncu le-tega jih je našel. Odločno je potrkal, nato pa vstopil.

 

Pričakoval je, da bo zagledal Saro, a namesto nje je za veliko mizo sedel mlad moški. V prvem trenutku je Maks pomislil, da je zgrešil pisarno, a že v naslednji sekundi, ga je mladenič prijazno ogovoril.

 

»Pozdravljeni, moje ime je Luka, vi ste verjetno Maks, Sara vas pričakuje. Trenutno ima sestanek, ki pa se bo vsak trenutek končal. Prosim, sedite in počakajte minutko, » ob tem pa z roko pokazal na enega izmed usnjenih naslonjačev tik ob oknu.

 

Maks se je zahvali, odpel jakno, ter sedel. Tišino v sprejemni pisarni je zdaj prekinjal le zvok prstov mladega tajnika, ki so hitele po tipkovnici računalnika pred njim. Maks se je diskretno razgledal po prostoru. Na steni za mladeničem je visela ogromna slika, polna divje nametanih barv, katerih pomen mu ni bil niti slučajno jasen. Občutek je imel, da ni bila poceni. Pogledal je Luka in se ob tem spomnil svoje slike v ogledalu dvigala. Mladenič je bil kot bi ga potegnil iz zadnje modne revije. Maksova obleka je bila ob njem videti dobesedno klošarska. Odvrnil je pogled ter raje pogledal skozi okno. Dež je začel padati vse močneje. Ljudje so hiteli odpirati dežnike, ob tem pa dajali vtis hitro premikajočih se gob po pločnikih. Promet je tekel počasi, kot vedno v slabem vremenu.

 

Vrata v sosednji prostor so se nenadoma odprla, v sprejemnico pa je stopilo dekle, ob katerem je Maksu skoraj zastal dih. Dolge noge se kar niso hotele končati, ozek pas in velike prsi pa je poudarjala oprijeta obleka. Svetli lasje so padali preko hrbta in valovili ob njenem hitrem koraku. Maksu ni namenila niti pogleda, odhitela je mimo njega, kot da ga ni, pozdravila Luka za mizo in že je ni bilo. V prostoru je ostal le vonj njenega parfuma in kljub jezi, da mu ni namenila niti sekunde pozornosti, ga je z užitkom vsrkaval v svoje nosnice. Nekje na tajnikovi mizi je zazvonil telefon, kratkemu pogovoru so sledile Lukove besede:

 

»Izvolite vstopiti, Sara vas pričakuje!«

 

Maks se je počasi dvignil iz udobnega naslonjača, z gibom rok poravnal jakno, nato pa previdno vstopil v sosednjo pisarno. S prekrižanimi rokami na prsih je ob oknu stala Sara in gledal nekam v globino. Padajoča svetloba skozi okno je poudarjala poteze njenega obraza. Očitno je bila nekje daleč z mislimi in bilo je videti, kot da ni opazila njegovega prihoda. Maks je komaj slišno pozdravil, kot v strahu, da je ne zmoti v njenih mislih. Sara se je počasi obrnila in kar čutil je, kako so njene oči potovale po njem, od vrha do tal in spet nazaj. Počutil se je nelagodno, vedoč, da ga strogo ocenjuje.

 

»Pozdravljen Maks!« ga je odločno pozdravila, stopila proti njemu in mu podala roko.

 

Stisk je bil močan, uraden, nobenih občutkov mu ni puščala, nobenega dvoma, kdo tu vodi igro. Pomislil je, da je dva dni nazaj divje porival to žensko, brez usmiljenja jo je fukal in ona je prosila za to. Zdaj pa stoji tu pred njo, ter čaka na njene besede. Pomislil je, kako še nikoli v življenju ni čutil take moči v ženski, na videz drobni in lomljivi, a v resnici vse prej kot to.

 

»Izvoli, sedi Maks, čas je, da se pogovoriva,« ob tem pa pokazala na stol nasproti njene mize.

 

Maks se še dobro ni usedel, ko je že nadaljevala.

 

» Majo si spoznal, mar ne? Sporočila mi je, da sta izvedla poskusni trening. Pravi, da se vidi tvoja športna zgodovina, le malo zaprašena je, blago rečeno,« ob tem pa ji je ušel porogljiv nasmeh.

 

»In kaj se to tebe tiče?« je v trenutku siknil Maks.

 

»Počasi Maks, ne renči brez razloga, samo pogovor je. Si vedno tako občutljiv?«

 

»Ne vedno, le takrat, ko se kdo dela norca iz mene!« je razdraženo odvrnil Maks.

 

»Nihče se ne dala norca iz tebe Maks, edino mogoče sam iz sebe!« je zdaj povišala ton Sara.

 

Za trenutek je počakala, kot da čaka, da se napetost v sobi razelektri, nato pa spet mirno nadaljevala.

 

»Škoda te je Maks, lep moški si, povrhu vsega pa še nadvse lepo obdarjen. Kakor sem se pozanimala si tudi inteligenten. Naredil si nekaj napak v življenju, ampak kdo jih pa ne. Težava je, da vsaka napaka terja posledice, tvoja zadnja lahko tudi katastrofalne, kot sam dobro veš. Ne bom te spraševala, zakaj si si izposodil denar, dejstvo pa je, da je bila to napaka. Je tako ali ni?»

 

Sara je popolnoma mirno gledala Maksov presenečeni obraz, medtem ko je on premišljeval, od kje ima vse te podatke. Počasi je izdavil, tokrat brez povišanih tonov.

 

»Še vedno se sprašujem zakaj sem tu, nekako mi nisi videti kot Mati Tereza in dvomim, da je tvoj posel reševanje izgubljenih duš?«

 

Maksov cinizem se Sare ni niti dotaknil. Mirno je nadaljevala.

 

»Res je Maks, socialna služba in Karitas sta na drugem naslovu. Danes je vse le posel. In jaz želim s teboj le poslovati!«

 

Za trenutek je počakala, kot da mu daje čas, da si zloži njene besede v svoji glavi, nato pa nadaljevala.

 

»Na tvojo srečo je g. Milovič moj dober poslovni partner. Najin modus operandi se srečuje na določenih točkah. Včeraj sem imela daljši pogovor z njim in pristal je, da mi pod določenimi pogoji odstopi tvoj dolg. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da to ne spremeni dejstva, da si še vedno do vratu v dreku!«

 

Pri zadnjih besedah je zvišala ton, kot da ne želi puščati nobenega dvoma.

 

»Razlika med mano in g. Milovičem je v načinu reševanja težav. Moje potrpljenje je le nekoliko boljše in pripravljena sem poslovati na daljši rok, poleg tega pa mi ni treba skrbeti za ustrezen ugled med dolžniki, kot je to potrebno črnogorski mafiji. A to, da sem ženska naj te nikar ne zavede. To, da prevzemam tvoj dolg, seveda, če bova sodelovala, pomeni samo to, da boš imel dovolj časa, da ga poplačaš, z obrestmi vred, da ne bo pomote!«

 

Maks je sedel brez besed, počutil se je kot šolarček, ki sedi v ravnateljevi pisarni, ter posluša oštevanje. Končno se je toliko zbral, da je postavil vprašanje:

 

»In kaj naj bi počel, zato da odplačam dolg?«

 

Sarine zelen oči niso niti trenile, ko je izrekla: » Prodajal boš usluge, pardon, prodajala jih bom jaz, ti se boš v bistvu tržil.«

 

» Ne razumem, kako to misliš, kakšne usluge?« je presenečen vprašal.

 

»Maks, oba veva, kje so tvoje kvalitete. Verjetno se ne zavedaš, koliko je v današnjem času uspešnih poslovnih žensk, ki preprosto nimajo časa hoditi na zmenke ali pa nočejo resnih zvez. A to še ne pomeni, da nimajo želje in potrebe po moški družbi, pozornosti, dobrem seksu, seveda brez obveznosti, diskretno, ter časovno prilagojeno njim. In za tako diskretno družbo so pripravljene bogato plačati!«

 

Maks je privzdignil obrvi in zaprepadeno vprašal:

 

»Kurba, a kurba bi bil?«

 

»Ne pretiravaj, Maks,« ga je z nasmeškom na obrazu ustavila Sara.

 

»Velika razlika je med elitnim spremljevalcem ali kurbo. Kurba se fuka z vsakim, elitni spremljevalec pa je vendarle gospod na nivoju z določenimi bonitetami do dotičnih dam. Sicer pa, saj imaš rad ženske Maks? Rad seksaš?« ga je kot v nedolžni provokaciji vprašala.

 

»Kako bedasto vprašanje, kateri moški pa ne?« je odločno odgovoril.

 

»Ha, več kot misliš,« je bil njen odgovor, ob tem pa se je široko nasmejala.

 

»Poglej, Maks, kakorkoli obrneš, do zdaj si seksal in tudi naprej boš, mar ne? Zakaj ne bi bil za to še odlično plačan? Torej združiš prijetno s koristnim. V ta posel te ne želim prisiliti, pa čeprav bi te lahko, a to ni pravi način. Lahko pa obrneš, pardon, obrneva tvoje življenje spet v pozitivno smer. Kakorkoli obrneš Maks, ali je lahko še slabše kot je zdaj?«, ob tem pa je zapičila svoje mačje oči naravnost v njegove. Elegantno se je dvignila izza svoje mize, stopila predenj, ter mu ponudila roko.

 

»Da ali ne Maks? Odloči se takoj. Ali se boš ponosno utopil v plavajočem dreku ali pa boš požrl svoj ego in se oprijel edinega rešilnega pasu daleč na okoli?«

 

Maks je gledal ponujeno roko. Njegovi možgani so v tistem trenutku delali kot računalnik. Sešteval je minuse in pluse, ponos in ego sta se v njem silovito borila z željo, da konča bedo, v kateri je pristal. Počutil se je kot ujeta zver, potisnjena ob zid, obkrožena z lovci, ki le čakajo, da ga brez usmiljenja pobijejo do smrti. Edini izhod je bila Sara. Rešitev, a rešitev z ovratnico, ki mu jo bo vsak trenutek nataknila. V tistem trenutku se je odločil.

 

»Da,« je bilo vse kar je izdavil iz sebe, ob tem pa stisnil ponujeno roko.

 

»Odlično Maks, pravilno si se odločil,« je vidno zadovoljna potrdila stisk rok Sara.

 

»In o kakem denarju govoriva tukaj?« je brez odlašanja vprašal Maks.

 

Sara se je zavrtela na svojih visokih petah in stopila, do obešalnika, kjer visel razkošen krznen plašč.

 

»Počasi Maks. Ta trenutek si majhen diamant, ki potrebuje še kar nekaj brušenja, da bo zasijal v vsem svojem sijaju. Za to pa je potreben čas. Šla bova korak za korakom, zato bo pa potrebno potrpljenje. Zaupaj mi, dobro bo poskrbljeno zate. Greva!« je bilo vse kar je še izrekla, ter zapustila pisarno.

 

Maks ji je začudeno sledil, počakal, da je dala kratka navodila svojemu tajniku in že sta bila v dvigalu.

 

»Kam greva?« je previdno vprašal Maks.

 

»Po nakupih, čas je za stilsko preobrazbo,« ob tem pa se ji je čez obraz izrisal nagajiv nasmeh.

 

Dvigalo se je ustavilo v kletni etaži. Ključ v Sarini roki je zapiskal in luči na čudovitem, belem audiju kupeju A5 so se prižgale. Brez besed je ključe vrgla proti Maksu.

 

»Pelji!«

 

Maks je le stežka skril presenečenje. Sedel je v avto, se razgledoval po prefinjeni notranjosti ob tem pa sploh ni opazil, da Sara še vedno stoji pred sovoznikovimi vrati. V tistem mu je kapnilo, skočil je iz avta in skoraj stekel okoli njega.

 

»Se opravičujem,« je dahnil, ko je hitel odpirati vrata Sari.

 

»Zdaj veš na kaj se je nanašala zgodba o nebrušenem diamantu,« in že je sedla v avto.

 

Maks je previdno zapeljal iz garaže, ki se je skrivala globoko pod stavbo. Pot ni trajala dolgo. Sara mu je dajala kratka navodila do dobro skrite trgovine, v stari Ljubljani, v enem izmed atrijev tik ob Ljubljanici. Le stežka je parkiral avto, nevajen njegove velikosti. Vstopila sta v majhen ličen butik, kjer so se na obešalnikih bohotile številne moške obleke in dodatki, skupaj z nekaj vrstami elegantnih čevljev.

 

Sara se je prijateljsko pozdravila z damo, očitno lastnico butika. Ob njunem klepetu si je Maks diskretno ogledal lastnico. Prefinjen slog oblačenja je izdajal njen dober okus, ki se je skladal z vrhunsko ponudbo njene trgovine. Kljub odličnemu slogu pa ni mogla skriti svojih let, pa tudi kakšnega kilograma preveč. Maks se je sprehodil med policami, pogled na eno izmed cen pa mu je dobesedno vzel sapo. Pomisli je, da je suknjič, ki si ga ogleduje vreden več, kot vsa njegova oblačila, ki jih ima. Kot da so ga cene prestrašile, je obstal. Nejeverno se je oziral okoli, ko sta se mu Sara in lastnica približali.

 

»Mojca, me veseli, da sem te spoznala Maks,« je rekla lastnica in mu podala roko. »Ali se ti kaj dopade?« ga je ustrežljivo povprašala.

 

Marsikaj je pomislil Maks, a ko se je spomnil na ceno, je ostal brez besed. Dekleti sta očitno opazili njegovo zadrego.

 

»Prepusti se ženskemu okusu, zadaj je majhna garderoba, počakaj naju tam, midve pa izbereva nekaj malenkosti zate,« so bile besede Mojce, ob tem pa je s prstom pokazala na drugo stran butika. Maks je ubogljivo odšel.

 

»Sara, packa, kje si pa ta piškotek našla?« je s komaj skritim navdušenjem vprašala Mojca.

 

»Ti je všeč?«

 

»Njami, tale piškotek pa z veseljem pomalicam, zdaj takoj!« je z nekritim navdušenjem v glasu pritrdila Mojca.

 

»Tega piškotka je potrebno najprej obleči in glede na to, da bom tukaj pustila kar lep kupček evrov, bi bilo lepo od tebe, če mi daš kak lep popust,« ob tem pa je Sara zarotniško pomežiknila.

 

»Dvajset odstotkov ti dam Sara, pa ga osebno slečem in oblečem od glave do pete.

 

» Ne bodi taka Gorenjka Mojca, štirideset odstotkov mi boš dala, če pa ne boš zadovoljna, pa brez popusta. Upam stavit, da je vreden tega. Velja?« je nadaljevala pogajanja Sara.

 

»Hudiča, kaj pa se skriva v hlačah tega Pepelkota?« je zdaj že skoraj neučakano vprašala Mojca.

 

»Preveri draga moja,« ob tem pa podala roko kot v potrditev stave proti Mojci.

 

Dekleti sta si segli v roke, ob tem pa se zarotniško zasmejali. Naslednjih nekaj minut sta med policami izbirali vse potrebno za Maksovo preobrazbo, nato pa s polnimi rokami, odšle v garderobo. Odložili sta nabrane izdelke, Maks pa se je začel slačiti.

 

»Maks, Mojca ti bo pomagala pri pomerjanju, jaz imam kratek opravek tukaj blizu, dobiva se pri avtomobilu,« ob tem pa stopila bližje Maksu ter mu zašepetala na uho,«Izkaži se!«

 

Maks jo je debelo pogledal, a Sara je že odhajala.

 

Mojca, pokliči me, ko opravita, račun pa pošlji na firmo, kot vedno,« in že so se vrata prodajalne zapirala zanjo.

 

Mojca je stopila proti vhodnim vratom, medtem ko je Maks čakal v garderobi. Tiho je zaklenila in obrnila znak, na katerem je pisalo, pridem takoj. Vrnila se je v garderobo, kje je Maks medtem že preizkušal prvi par hlač in suknjič. Kos za kosom je poskušal, ob tem pa je Mojca ocenjevala kombinacije. Stvari, ki so mu nedvomno pristajale sta postavljala na en konec, druge na drugega. Počasi sta prišla skozi vse prinesene stvari. Maks se je še zadnjič slekel. Ravno ko je želel obleči svoje stare stvari, je na hrbtu začutil roke. Presenečeno se je obrnil.

 

»Pravi piškotek si,« mu je Mojca brez sramu servirala naravnost v obraz,«In jaz imam ravno odmor za malico, ne boš verjel!«

 

Njene roke so mu preko prsi počasi zdrsnile na rob boksaric. Maks se ni odzval. Bil je presenečen, ostal je brez besed.

 

»Pa poglejmo, če je tvoja skrivnost res toliko vredna, kot trdi Sara,« ob tem pa potegnila boksarice proti njegovim kolenom.

 

»Fuck!« je bilo vse, kar je spravila iz sebe.

Roki sta ji samodejno krenili proti njegovemu kurcu. Niti za trenutek ni dvignila oči z njega. Počasi, previdno ga je otipavala, kot da se hoče prepričati, ali je resničen. Njene tople in zvedave roke so začele prebujati spečega velikana. Kri je počasi polnila njegov kurac, ki je nezadržno rasel, enako kot Mojčine oči. Še nekaj trenutkov se je igrala z njim, nato pa ga nežno, a odločno porinila na kup oblek, ki sta jih prej izločila in so zdaj ležale na enemu izmed dveh starinskih kavčev. Maks se ni upiral. Končno je razumel, zakaj je Sara odšla. To je to, je pomislil.
Pogledal je žensko pred seboj, ki se je naslajala nad njegovim popolnoma nabreklim kurcem. Občudovanje mu je godilo, ob tem pa je pomislil, da je bila Mojca verjetno nekoč prava lepotica. A leta ne prizanesejo nikomur. Mojca medtem ni čakala povabila. Spustila se je na kolena, z rokama še nekajkrat pobožala odkriti zaklad, nato pa odprla usta. Brez uvoda ga je potisnila, kolikor se je dalo globoko. Držala ga je z obema rokama, ob tem pa divje požirala. Za trenutek se ji je zaletelo, oči so ji napolnile solze in prisiljena se je bila umakniti. Pogledala je Maksa in se ob tem zadovoljno nasmehnila. Odpela je svojo elegantno bluzo, nato pa še modrček. Na plano sta pogledali dve pravi bombi. Prijela je svoji ogromni joški, naslednji trenutek pa z njima že spretno drkala Maksov kurac. Ob tem ga je gledala naravnost v oči, kot da čaka potrditev svojega dela. Maks se je sprostil. Enostavno je užival ob spretnih Mojčinih rokah in njegovem tiču med dvema toplima granatama.

 

»Dovolj je, hočem te v sebi Maks!« je bilo vse, kar je rekla, nato pa privzdignila krilo do pasu in skoraj strgala svoje spodnjice ob neučakanem slačenju. Razširila je noge, s koleni pokleknila na kavč, ob tem pa zajahala Maksa. Z roko ji je segel med noge, njegovi prsti pa so bili v trenutku polni njenih sokov. Odrinila je njegovo roko, prijela kurca, ter si podrgnila vhod svoje popolnoma mokre pičke. Že naslednji trenutek se je začela nasajati nanj. Ob tem je zaprla oči, nagnila glavo nazaj, njeni glasovi pa so bili mešanica zadovoljstva in bolečine.

 

»Primi me za joške, primi!« je skoraj zakričala.

 

Maks si ni dal dvakrat reči. Zagrabil je veliki, nihajoči dvojčici, ter jih začel nežno gnesti. Z boki je začel počasi suvati, tako da je njegov trdi kurac , prodiral vse globlje in globlje v zdaj že popolnoma razvneto Mojco.

 

»Zagrabi me, jebeš božanje, zagrabi me, stisni, niso iz cukra!« je zakričala nanj. Bila je v ekstazi. Brez usmiljenja je zagrabil eno joško, jo stisnil, na drugi pa z dvema prstoma prijel malo, a popolnoma trdo bradavico, ter jo močno zavrtel. Pričakoval je pritoževanje, a njeni vzdihi so postali le močnejši. V norem ritmu se je nabijala na njegovega kurca, ob tem pa spuščala nekontrolirane glasove. Lovil je njen ritem, suval z boki, obenem pa silovito stiskal njene joške. Bile so popolnoma neobčutljive, karkoli je naredil z njimi, je imel občutek, da ji paše. Njeni vzdihi so postajali vse globlji, nagnila se je naprej, prste zapičila v njegove prsi, ob tem pa se z boki še močneje nasajala nanj. Za trenutek je obmirovala, telo se ji je usločilo nazaj, Maks pa jo je objel okoli pasu, da ne bi padla z njega. Njeno telo so stresali krči, drug za drugim. Popolnoma je utihnila, le tresenje je izdajalo njen orgazem.

 

Maks jo je zadovoljen gledal. Še vedno jo je trdo držal in čakal, da se umiri. Trajalo je kar nekaj časa, da je Mojca končno prišla k sebi. Dvignila se je z njegovega še vedno trdega kurca nato pa rekla:

 

»No, pa poskrbimo zdaj še zate!«

 

Maks jo je pogledal, nato pa prijazno zavrnil.

 

»Ni treba Mojca, važno, da si ti zadovoljna!«

 

»Kako to misliš Maks, mar nočeš, da poskrbim zate? Nisem dovolj dobra zate, te ne privlačim dovolj?«

Maks je začutil razočaranje v njenem glasu. Ženski ego je govoril iz nje. Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj ženske povezujejo moški orgazem, s svojo lepoto ali kakovostjo v postelji, a prepričan je bil, da to ni nič drugega kot ego.

 

»Mojca, čudovita si, tema tvojima dvojčicama pa obljubljam drugo rundo vsekakor. Danes sta me presenetili, naslednjič bom pripravljen nanju,« ob tem pa je poljubil vsako bradavičko posebej.

 

Mojca ga je še nekaj časa opazovala, kot da tehta njegov odgovor, nato pa rekla:

 

»Držim te za besedo, baraba!«

 

Začela sta se oblačiti, a ga je Mojca ustavila. Izbrala mu je eno izmed novih oblek, dodala srajco in par čevljev, njegove stare obleke pa pospravila v veliko vrečo. Maks se je oblačil in ob tem gledal v ogledalo. Ko je končal skoraj ni mogel verjeti svojim očem, kako je bil spremenjen. Ob njem je stala Mojca, si ga ogledovala, ob tem pa zadovoljno kimala.

 

Zapakirala je še ostale izbrane artikle in Maks je v rokah le s težavo držal vse vrečke. Pri izhodnih vratih butika je poljubil Mojco na lice, ter se ji vljudno zahvalil. Ko je stopil skozi zdaj že odklenjena vrata, ga je Mojca nagajivo uščipnila v zadnjico in dodala:

 

»Ne pozabi, obljuba dela dolg,« in se ob tem široko nasmejala.

 

Stopil je proti avtu, obložen s številnimi vrečkami. S težavo je odprl prtljažnik. Ravno je pospravil zadnjo vrečko, ko je za seboj zaslišal znan glas:

 

» Pa naj še kdo reče, da obleka ne naredi človeka,« so bile besede Sare, ki se ga je zadovoljno ogledovala.

 

»Ni slabo, mar ne?« ji je enako zadovoljno odvrnil Maks.

 

»Odpelji me do firme, prosim!«

 

Kratka pot je minila brez besed. Že je hotel zapeljati v podzemno garažo, ko ga je ustavila.

 

»Tukaj izstopim!«

 

»In kam parkiram avto?« je sledilo vprašanje Maksa.

 

»V predalu so dokumenti, vključno z dovoljenjem na tvoje ime za uporabo in Petrolovo kartico za točenje bencina. Verjetno ne misliš, da boš hodil na poslovne sestanke z avtobusom Maks?«

 

Začudeno jo je pogledal. Mislil je, da narobe sliši. Sara se ni ozirala na njegovo vidno osuplost. Podala mu je popolnoma nov, še zapakiran mobilni telefon, v žep suknjiča pa potisnila dva bankovca po sto evrov.

 

»Bodi vedno dosegljiv, prosim. Denar je le predujem. Brez skrbi, odlična sem v računovodstvu, trenutno se vse pripiše k tvojemu dolgu. Zatorej po pameti Maks. Mogoče je to tvoja zadnja priložnost, da se izkoplješ iz težav, ne zajebi tudi te!«

 

Sara ni čakala na njegov odgovor. Tokrat se je Maks spomnil sam. Skočil je iz avta, odhitel na drugo stran ter kavalirsko odprl vrata. Zadovoljno ga je pogledala, namesto pozdrava pa dodala:

 

»Te pokličem!«

 

Maks se je usedel nazaj v avto in počasi odpeljal proti Kranju. Na izvozu za avtocesto je počasi zavil, nato pa pritisnil pedal za plin, da je audi divje poskočil. Prižgal je radio, vrhunsko ozvočenje pa je popolnoma preglasilo že tako tih motor. Zadovoljno se je oprijel volana, glasba je donela, on pa se je po dolgem času spet počutil kot človek. Prekleto dober občutek je pomislil, ter zbujene konje pod pokrovom motorja pognal proti gorenjski.

 

Medtem je na drugi strani mesta Sari zazvonil telefon ob prejetem sporočilu. Odprla ga je in se zadovoljno nasmejala ob prebranem:

 

»Še dobro, da nisem pristala na 50 % popust. Ampak vreden je vsakega odstotka posebej, packa ena!!« LP Mojca

 

(se nadaljuje)

Gray Wolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 2

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!