On, kurba (2. del) 

Prazna soba, bele stene in kamorkoli je pogledal vrata. Vsa enaka, masivna, težka lesena vrata, popolnoma enakih kljuk. Zaslišal je trkanje, ki je votlo odmevalo v prazni sobi. Stopil je do najbližjih, čeprav ni bil prepričan, da trkanje prihaja izza njih. Sunkovito jih je odprl, nato pa zagledal obraz, ki si ga je najmanj želel.

»Makse, prijatelju, » je butnilo v njegovo podzavest, ko je zagledal Jovota.

Brez besed jih je zaloputnil, ter se s hrbtom naslonil, kot da bo s tem preprečil Jovotu vstop v sobo. Znova je zaslišal trkanje, tokrat izza drugih vrat. Hitro, skoraj panično je stopil do njih, za trenutek počakal, globoko vdihnil, nato pa pritisnil kljuko:

»Makse, Makse, » zopet znan obraz, za majhnimi zlobnimi očmi. Jovo.

Še močneje je zaloputnil vrata kot prvič, stopil na sredino sobe, katero notranjost je zdaj napolnilo trkanje, trkanje izza vseh vrat. Prijel se je za glavo, zaklel, srce mu je divje utripalo, panično se je oziral okoli sebe, a trkanje ni prenehalo. Postajalo je vsak trenutek močnejše. Obup je napolnil njegove oči, iskal je izhod, želel je stran, daleč stran.

Na svoji rami je začutil roko, ter jo podzavestno odrinil od sebe. Sunkovito je dvignil glavo, za trenutek zbegano gledal okoli sebe, nato pa zagledal prestrašen obraz starejše ženske, kako ga opazuje nekaj korakov stran. Poskušal se je spomniti kje je, oziral se je po tuji sobi, ter iskal odgovor. Počasi se je spomnil minulega večera, igralnice, Sare, seksa, njenih besed. Zavedel se je, da še vedno leži v hotelski sobi. Sanjal je, mu je šinilo skozi možgane, le mora, prekleta nočna mora je bila. Z obema rokama si je pokril obraz in padel nazaj na posteljo. Globoko je dihal, ter se poskušal umiriti.

»Oprostite gospod, sobo je treba zapustiti do enajste ure,« je skoraj plaho rekla hotelska strežnica.

Maks je pogledal svojo zapestno uro, ki je kazala enajst in nekaj minut.

»Seveda, oprostite, samo pet minut potrebujem, prosim če lahko počakate?« je Maks vljudno odgovoril, še vedno nekoliko prestrašeno žensko.

»Seveda gospod, » mu je odgovorila , ter hitro zapustila sobo.

Maks je še za trenutek obsedel na postelji, nato pa se hitro oblekel. Stopil je v kopalnico, si v obraz pljusknil mrzlo vodo, ter se pogledal v ogledalo. Ustrašil se je tistega, kar je videl v njem. Veliki podočnjaki in krvavo rdeče oči so bili nema priča zadnje noči. Pri svojih dvaintridesetih letih je bil le še obris, nekoč zelo privlačnega moškega, kateremu ni bilo nikoli težko osvojiti ženske. Nekoč odličnega športnika so zdaj izdajala le še široka ramena, močan prsni koš, na trebuhu pa ni bilo več sledu nekoč napetih trebušnih mišic. Tiho je zaklel, želodec pa mu je napolnila pekoča bolečina. Čutil je, kako se mu vsebina hitro dviga. Hitro je dvignil pokrov školjke, nato pa začel krčevito bruhati. Mešanica vseh mogočih pijač, ki jih niti njegov vajen želodec ni mogel več predelati v takih količinah, je butnil iz njega, kot slap toksičnih strupov. Imel je občutek, da bo poleg vsebine v stranišču končal tudi njegov želodec. Mogoče bi to bilo celo olajšanje, je za trenutek pomislil. Končno se je toliko umiril, da je po grlu spravil nekaj požirkov vode, ki so le za silo odpravili slab okus v ustih. Zapustil je kopalnico, ogrnil plašč, nato pa stopil do nočne omarice, kjer ga je čakal bankovec za sto evrov in Sarina vizitka. Denar je pospravil v žep, vizitko pa za trenutek podržal med prsti, kot da premišljuje ali jo naj vzame ali pusti. Končno jo je pospravil v notranji žep plašča, nato pa zapustil sobo. S sklonjeno glavo je odšel mimo recepcije, ter stopil v lep, sončen zimski dan.

Pot do Kranja je minila hitro. Avtobus je bil na pol prazen. Misli so mu hitele skozi dogodke minule noči. Trudil se je razumeti, kaj se mu je zgodil. Znova je potegnil vizitko iz svojega žepa in si jo ogledoval. Nekje globoko v sebi se je odločal, naj pokliče ali vizitko raztrga , ter jo porine v pepelnik na stolu pred njim. Kaj lahko zgubi je pomislil, saj slabše že ne more biti, je bila misel, ki je odločila, da vizitka znova pristane v njegovem žepu.

Iz njegovih misli ga je potegnilo ustavljanje avtobusa na dobro znani postaji. Nizka zgradba, umazane šipe, poleg pa bar, kjer si našel pestro zbirko kranjskih posebnežev. To, da je bil za postajo vsem dobro znan park, v katerem so se zbirali klošarji in junkiji, ni ravno pripomogel k vrhunski izbiri gostov. Takoj ob postaji je bila še nedolgo nazaj majhna trgovina, a očitno jo je povozil čas. Namesto nje so naredili majhno, štiriindvajset ur odprto igralnico, z elektronskimi avtomati in eno veliko elektronsko ruleto.

Maks je stopil iz avtobusa, za trenutek postal, med prsti roke, ki jo je zaradi mraza tiščal v žepu pa je začutil bankovec. Skozi glavo mu je za trenutek šinila misel, da stopi samo na eno kavico v vedno odprt igralnico, a želodec ga je glasno opozarjal in zahteval svoje. Stopil je preko ceste, kjer je v preddverju nebotičnika v majhnem stisnjenem prostoru stala trgovina z zelenjavo, a ob tem prodajala še skoraj vse drugo. Kupil je pol kile kruha, nekaj salame in sira, steklenico sladke pijače, ter se odpravil proti vhodu v nebotičnik. Vedno se je nasmehnil, ko se je spomnil naziva nebotičnik. Petnajst nadstropij pa nebotičnik, hja mogoče pred leti, mnogo leti. Danes pa smešno, sploh ko je vstopil v dvigalo, za katerega nikoli ni bil prepričan ali ga bo dejansko pripeljal na njegov cilj, prav na vrhu.

Odklenil je vhodna vrata stanovanja, odložil ključe na omarico, ter stopil v sobo, ki je bila obenem kuhinja in bivalni prostor. Ni se pritoževal, vesel je bil , da je sploh ima streho nad glavo. Če mu dober prijatelj ne bi naredil usluge, ter mu dal na uporabo stanovanja, medtem ko je bil on v tujini, bi zlahka delal družbo prej omenjeni klienteli bližnjega parka. Iz pomivalnega korita polnega posode je potegnil krožnik, ga splaknil pod curkom mrzle vode, nato pa si pripravil prigrizek. Poiskal je daljinca, prižgal televizor, ter se zleknil na fotelj, poleg raztegljivega kavča, ki mu je služil tudi kot postelja, edino pohištvo v špartansko opremljenem stanovanju. Le s težavo je spravil grižljaj za grižljajem v razdraženi želodec. Hrana se mu je kljub lakoti upirala, a vedel je, da bo le tako odpravil pekočo bolečino. Na ekranu je odprl teletext, ter odtipkal znane številke. Današnji pari športnih stav so zaplesali na zaslonu. Menjal je stran za stranjo in iskal kombinacijo, ki bi jo kasneje odšel vplačat v bližnji lokal. Glavo je imel utrujeno, prazno. Bil je brez idej, le potreba po novi dozi adrenalina ob pričakovanju rezultatov, ga je silila v iskanje prave kombinacije parov. Še nekaj časa je vztrajal, na to pa ga je premagal utrujenost. Naslonil je glavo na naslonjalo, samo za trenutek, da spočije oči. Tema, posledice neprespanih noči so ga potegnile v nemiren spanec.

Oster zvok telefona, ga je prebudil. Od presenečenja mu je daljinec še vedno prižganega televizorja padel na tla. Hitel je iskati med kupi časopisov na majhni mizi pred seboj. Končno ga je našel, ter pogledal na ekran. Številke ni poznal. Z zaspanim glasom se je javil.

»Maks, prosim?«

»Mar nisva bila dogovorjena, da me pokličeš ob osemnajstih?« ga je vprašal ženski glas.

Maks je začel presenečeno brskati po svojem še na pol spečem spominu, kam naj da nič kaj prijazni ženski glas na drugi strani linije. Potem ga je prešinilo. Sara! S pogledom je poiskal uro na steni. Presenečeno je ugotovil, da je spal pet ur. Kazalci so že pred pol ure prešli osemnajsto. Mrzlično je iskal izgovor, nato pa hitro odgovoril:

»Zdravo Sara. Oprosti, a telefon sem imel prazen. Žal sem pozabil kupiti novo kartico, zato te nisem mogel poklicati,« je sicer povedal resnico, le nekoliko jo je prilagodil.

Telefon je imel res prazen že nekaj dni, to, da je pozabil na njun dogovor je modro zamolčal. Trenutek tišine v telefonu, nato pa spet znan a tokrat miren glas Sare.

»Danes ob osmih imaš sestanek na fitnesu!«

»Kakšnem fitnesu?« je presenečeno odgovoril Maks.

»Tistem, kjer si dolžan članarino za dva meseca, » je bil odgovor Sare, ki ga je presenetil in obenem razjezil.

»Hudiča, kako pa..!« je bilo vse kar je uspel izgovoriti, preden ga je Sara hladno prekinila.

»Vem Maks, o svojih investicijah se pozanimam in moram priznati, da imaš mnogo več sovražnikov, kot prijateljev. No, če sem čisto poštena, na tvojem mestu se ravno ne bi zanašala na pomoč prijateljev,« so bile besede, ki so ga zadele globoko pod pasom. Sara mu ni dala časa za novo vprašanje, le nadaljevala je.

» Na recepciji vprašaj za Majo, čakala te bo. Od danes dalje je ona tvoja nova osebna trenerka. Čas je, da se spraviš v formo in ona ti bo pomagala. O tvojem napredku bo poročala neposredno meni, torej jo poslušaj. Jutri pa se dobiva pri meni v pisarni, da ti dokončno razložim pogoje najinega poslovanja. Zapiši si naslov!«

Maks je mrzlično iskal svinčnik v neredu pred seboj. Končno ga je našel in Sara mu je narekovala naslov. Bil je v Ljubljani, znana poslovna stavba v središču mesta.

» Pridi točno ob enajstih! In tokrat prosim ne zamujaj, avtobus za Ljubljano pelje vsakih dvajset minut. Uživaj na treningu!« je bilo še zadnje, kar je slišal, preden se je linija prekinila.

Maks je začudeno gledal telefon. Kakšen fitnes hudiča, je odmevalo v njegovi glavi. Ne volje ne energije nima za trening. Zadnji trening, ki ga je opravil, je bil že mesece nazaj, nato pa se raje ni več prikazal tam, saj je bil dolžan članarino, poleg tega še nekaj popitih napitkov. Mrzlično je premišljeval, kaj naj stori. Vstal je in stopil v majhno kopalnico. Potreboval je tuš, da si osveži glavo, razčisti misli. Namerno je odprl mrzlo vodo, jo mukoma spustil po razbolenem telesu, a ta ga je zbudila, glava mu je spet začela delovati. Obrisal si je velike mrzle kaplje s svojega telesa, nato pa stopil do potovalke, katere nikoli ni zares razpakiral, ter poiskal stvari za fitnes. Iz športne torbe je stresel odvečne stvari, vanjo pa zložil opremo za trening. Odločil se je, da sledi Sarinim navodilom, no vsaj do jutrišnjega sestanka, potem pa se bo odločil, kako in kaj. V tem trenutku je bilo prezgodaj, premalo informacij je imel za karkoli pametnega. Edina stvar, za katero je zagotovo vedel, da je ne želi spremeniti, je bilo dejstvo, da je Sara nekako držala medvedjega Jovota proč od njega. V tem trenutku mu je to zadostovalo. Oblekel se je, pobral torbo, ter se odpravil na pol urni sprehod do fitnesa.

Skozi sivo, prazno in zaspano mesto je pot vodila na obrobje Kranja, kjer se je v veliki montažni dvorani bohotil velik fitnes klub. Pred vhodom je za trenutek postal, v glavi pa premleval možno izgovore, ki bi jih lahko uporabil na recepciji. Vstopil je, neodločno pozdravil, ter stopil do recepcije.

»Dober večer,« je pozdravil,«Majo iščem, dogovorjena sva, moje ime je Maks!«

Izza recepcije, ga je pogledala mlado dekle in še preden je odgovorila, je za seboj zaslišal glas.

»Zdravo Maks, jaz sem Maja!«

Maks se je presenečeno obrnil. Pred njim je stalo mlado dekle. Ni imela mnogo več kot dvajset let. Živo rdeče lase je imela spete v čop, lepo oblikovan obraz pa je krasil par iskrivih oči in širok nalezljiv nasmeh. Popolna postava je Maksu razkrivala, da maja očitno ve, kaj dela na fitnesu.

»Urediti moram glede karte,« je začel Maks, a že naslednji trenutek se je v Majini roki prikazala članska izkaznica.

»Urejeno, počakam te v dvorani, pohiti,« je bilo vse kar je rekla in že odhitela v dvorano.

Maks je začudeno gledal v novo izkaznico v roki, jo podal dekletu na recepciji, nato pa pričakoval zoprno vprašanje o svojem dolgu. A za čuda, je mlada receptorka ostala tiho. Maks ni imel namena drezati, zato se je hitro odpravil v garderobo, preoblekel, vzel brisačo in bidon, nato pa odhitel v dvorano za vadbo. Pričakala ga je Maja, ki je kar prekipevala od energije.

»No Maks, sem te le dočakala, greva se ogret, skoči na tekalno stezo!«

Maks je brez besed ubogal, Majini prsti pa so vajeno odtipkali program na računalniku. Pogledal je displej. Trideset minut, zahtevnost osem. Saj se heca je pomislil, a trak je že začel pridobivati hitrost. Začel mu je slediti, ob tem pa gledal Majo, kako je začela s tekom na sosednji stezi. Minute so minevale in Maks je vse težje sledil tempu. Maja ga je le občasno pogledala in zdelo se mu je, da se neizmerno zabava, nad vse hujšim sopihanjem. Čas mu je mineval nemogoče počasi, noge so postajale težke, v pljučih ga je peklo, želodec pa je bil ena sama velika kepa. Z zadnjimi močmi je pričakal konec vadbe. Opotekel se je s traku, a še dobro ni zadihal, ko ga je Maja že peljala do naslednje vadbene naprave. V naslednje pol ure sta preizkusila prav vsako napravo v dvorani, ob tem pa ga je Maja pozorno opazovala. Pogovora ni bilo, le občasno priganjanje in spodbuda iz njene strani, je prekinila tišino. Ko sta končala z vsemi vajami, ga je Maja plosknila po zadnjici nato pa dejala:

»Za prvič bo dovolj, nočem se zagovarjat Sari, zakaj sem ubila njeno naložbo!«

Njej očitno duhovito pripombo je pospremila z nagajivim nasmehom. Maks je bil preprosto preveč zdelan, da bi ji ugovarjal. Vesel je bil, da je konec, v bistvu presrečen. Noge so ga komaj držale. Želel si je le tuša, nič drugega.

»Skoči pod tuš Maks,«je rekla Maja,«potem pa se dobiva pred savno!«

Maks je najprej pomislil, drek pa savna, saj sem že tako kuhan, a vedel je, da mu bo to pomagalo, če si želi naslednji dan sploh vstati iz postelje. Odhitel je v garderobo, se oprhal, nato pa stopil v predprostor savne. Čakala ga je, ogrnjena v veliko brisačo. Pokazala je na ena izmed vrat. Vstopila sta, Maja je polila nekaj vode na razbeljene kamne in prostor je napolnil oblak sopare. Maks se je utrujeno sesedel na leseno klopco, brisačo pa si potegnil preko nog. Pogledal je proti Maji, ravno v trenutku, ko je odložila brisačo. Imel je kaj videti. Natrenirano telo brez grama maščobe, majhne trde joškice in čvrsta ritka, pa so v trenutku odgnale vso utrujenost. Razprostrla je brisačo, ter se, kot da ga ni, ulegla na hrbet. Rahlo razprte noge so mu odkrivale sladko malo pičkico. Le tanka, lepo oblikovana črtica njenih sramnih dlak, je kot puščica kazala na tarčo naslade. Maks ni mogel odvrniti pogleda, njegov kurac pa se je začel neustavljivo prebujati in odločno dvigovati glavo. Stisnil je stegna, da bi skril naraščajočo erekcijo. Maja je ležala v tišini, le tu pa tam si je šla z rokami preko telesa in Maks bi stavil, da to počne popolnoma namerno. Iz njegovih pohotnih misli ga je vrnilo trkanje. Vstopilo je dekle, kateri Maks ne bi dal dosti več kot osemnajst let.

»Ana, srček, lepo, da si se nama pridružila,« jo je z veselim glasom pozdravila Maja.

Ana je ne ozirajoč se na Maksa stopila do Maje, odgrnila veliko brisačo, da je padla na tla, ter jo strastno poljubila. Nato se je obrnila k Maksu, stopila do njega popolnoma brez sramu in mu podala roko:

»Ana,« se je predstavila, »me veseli, da sva se spoznala!«

Od presenečenja je pozabil, da stiska kolena, da bi skril svojo erekcijo. V tistem ko je Ani podal roko, mu je njegov zdaj kot kamen trd kurac skočil pokonci, tako da je brisača, ki ga je prekrivala bolj spominjala na šotor, kot na kaj drugega. Ana se je zahihitala , kot majhna punčka.

»Se opravičujem, v čast mi je, da sem spoznala, oba!« ob tem pa segla z roko na vrh brisače in se nagajivo rokovala še z njegovim kurcem.

Maks je ostal brez besed. Ana se je mirno obrnila, ter ga pustila z na pol odprtimi usti. Stopila je do Maje, jo še enkrat poljubila, nato pa zlezla na leseno klopco, kjer je ležala. Svoje dekliško telo je položila na njeno. Njune prsi so se dotaknile in Maks je videl, kako se dva para bradavičk odzivata drugi na drugo. Dve mladi telesi, zdaj prepleteni v eno, sta v njem prebudili divjo željo. Sunkovito je vstal, ob tem pa mu je brisača padla na tla. Obe dekleti sta ga pogledali in skoraj sočasno vzkliknili:

»Vauuuuu!«

Ana se je obrnila nazaj k Maji in nadaljevala z ljubkovanjem njenega telesa. Maks je že naredil prvi korak proti njima, ko ga je ustavil gib Majine roke in jasen ne, njenega kazalca v zraku.

»Oprosti, Maks, tvoje razkošje bo moralo počakati na drugo priložnost. Moja Ana prisega na muce, pardon, na mojo muco,« ob tem pa mu je nagajivo pomežiknila.

»Ampak,«je zajecljal Maks, a ga je Maja takoj ustavila.

»Pssst Maks, usedi se in uživaj v predstavi!«

Za trenutek je še stal, kot da upa, da si bosta dekleti premislili, nato pa se vidno razočaran usedel nazaj na svojo stran savne. Niti se ni več trudil skriti svoje velike erekcije, sicer pa zakaj, ko njegovo bogastvo ni nikogar več zanimalo.

Medtem sta se Maja in Ana predajali druga drugi. Dve svetleči ženski telesi, prepoteni, v strastnem objemu, se nista pustili motiti. Ana se je počasi, poljub za poljubom spuščala vse nižje in bližje Majini vroči muci. Na srečo je bila lesena klopca dovolj velika, da se je lahko na koncu ulegla med njenimi nogami, ovila roke okoli njenih stegen, ter zakopala svoj jeziček globoko v njeno razvneto muco. Maks je nemo opazoval to neverjetno predstavo. Vpijal je detajle, kot šolarček pri pouku. Gledal je Anin jeziček, kako centimeter za centimetrom raziskuje Majo. Nikakršnega hitenja, divjanja, tako značilnega za moške. V tistem trenutku je bil za Ano, Majina muca središče sveta, kaj sveta, vesolja. Njen jeziček je najprej obliznil sramne ustnice, skoraj kot slučajno, se umaknil, nato pa zdrsnil više proti ščegetavčku. Z obema rokama jo je prijela, ter razprla tik pred seboj. Našobila je ustnice, ter nagajivo popihala v sam vrh Majinega čarobnega gumbka. Vzdih pričakovanja, naslade, želje, je ušel iz Majinih stisnjenih ustnic. Na rahlo si jih je grizla, v pričakovanju končnega dotika. A Ana si je vzela čas, krožila je okoli zadnje naslade, provocirala, se igrala in Maks je opazil, kako se Maja le stežka zadržuje. V naslednjem trenutku je prijela Anino glavo, jo trdo pritisnila na svojo muco, stisnila stegna kot v strahu, da se znova ne umakne, nato pa skoraj zavpila.

»Liži, prosim, prosim, poliži me!«

V kotičku Aninih ustnic se je zarisal komaj opazen nasmeh zmagoslavja, nato pa se je zakopala globoko v Majino muco. Maks, fasciniran nad prizorom, ni vedel, ali naj preklinja svojo srečo ali smolo. Za tak prizor v živo bi moški morili, a za tak prizor, da moški ne sme sodelovati, bi morili dvakrat. Majino dihanje je postajalo vse bolj sunkovito. Dvigovala je boke, močno, divje, obenem pa trdo držala Ano med svojimi nogami. Divji ritem je pretrgal glasen krik, ki se je nekontrolirano izvil iz Majinih ust, boke je obdržala visoko v vrtincu orgazma, ki je pretresel njeno telo. Za trenutek je obmirovala, popolnoma obnemogla. Kljub zaprtim očmi, je njen obraz navdajal tisti poseben izraz zadovoljstva, ki ga je Maks poznal. Izraz zadovoljne in zadovoljene ženske.

Trenutke tišine je prekinil nagajiv dekliški smeh. Obe hkrati sta se začeli hihitati, kot nagajivi punčki, ki sta ravnokar ušpičili nekaj prepovedanega. Še zadnjič sta se poljubili, nato pa ovili v brisači, ter se odpravili proti izhodu.

»Jutri zvečer ob osmih te čakam Maks. Na tvojem mestu bi se dobro naspala. Današnji trening je bil le ogrevanje, jutri začneva zares!«

Maks jo je le presenečeno gledal, ko je še dodala:

»Pa nikar ne hodi s tole pošastjo po fitnesu, da nam ne prestrašiš vseh strank!«

V glasnem smehu sta se dekleti obrnili in ga pustili samega. Maks je pogledoval zdaj proti vratom, zdaj svojega trdega kurca nato pa tiho zaklel:

»Jebenti srečo!!«

Počakal je še dobrih petnajst minut, da se je končno umiril. Skočil je še pod mrzel tuš, se oblekel ter odšel proti domu. Hladen zimski zrak mu je dobro del. Čutil je vsako mišico svojega telesa, razboleno, a po dolgem času se je počutil spet živega. Tik pred vhodom v nebotičnik, se je ozrl preko ceste v velik, svetleč napis casino. Le za hip je pomislil, da bi stopil tja in preizkusil svojo srečo, a utrujenost ga je premagala. Zamahnil je z roko, ter odšel domov. Želel si je le postelje, spanca. Jutri si ne sme privoščiti zamude. Z mislijo, kaj mu bo prinesel naslednji dan in sestanek s Saro, je utonil v globok spanec.

(SE NADALJUJE)

Gray Wolf