Števec hitrosti se zadnjih deset minut ni premaknil iz številke dvesto. Ves ta čas se je Maks držal levega pasu avtoceste, skoncentriran na vozila, ki bi ga lahko presenetila s skokom na njegov vozni pas, ob prehitevanju počasnejših voznikov. A primorska avtocesta je bila v poznem sobotnem popoldnevu presenetljivo prazna. Večina vikend turistov se je na pot odpravila že v petek zvečer ali pa zgodaj zjutraj. Za turiste je bilo še nekoliko prezgodaj, le tu in tam je opazil redke bivalne prikolice in avtodome. Hitra vožnja je Maksu pognala adrenalin po krvi in razpršila jezo, ki jo je le s težavo skril ob Sarinem nepričakovanem klicu. Zmotila ju je sredi kosila.

»Maks, ob šestih moraš biti v Portorožu. Naslov je v sms-u«!« je bila Sara še krajša kot po navadi. Čutil je napetost v njenem glasu, zato se tokrat ni spustil v njuno klasično besedno igro. Skoraj previdno je vprašal:

»Moram kaj vedeti?«

»Starejša Italijanka. Očitno polna denarja, saj je najela celo hišo za vikend. Pa saj veš, zakaj hodijo italijani v Portorož. Upaj, da ne pusti vse v igralnici. Sicer pa ji lahko ponudiš inštrukcije iz kockanja, saj si vendar strokovnjak, mar ne?«

Že je hotel zarenčati v odgovor, a je Sara kot bi vedela, kaj jo čaka, prekinila zvezo. Le besno je odvrgel telefon na mizo, ob tem pa ujel začuden pogled Aline. Mirna sobota je bila v trenutku pokvarjena. Misel, da bo večer končal v objemu kakšne ostarele Italijanske matrone mu je vzela ves apetit. Ni jih prenesel v igralnici, imeti eno v postelji, pa je bilo bolj kot ne podobno srednjeveški torturi.

Vsa njegova pozornost je bila usmerjena na cesto in dogajanje pred njim. S kotičkom očesa je ošvrknil Nanos, ki se je kopal v popoldanskem soncu. Celo pot iz Ljubljane ga ni prehitelo niti eno vozilo, zato je skoraj pozabil preverjati vzvratno ogledalo. A že naslednji trenutek ga je iz misli potegnilo divje utripanje luči. Presenečen je pogledal najprej v ogledalo, nato pa merilec hitrosti, kjer je kazalec še vedno počival na številki dvesto. Medtem se je utripanje luči nadaljevalo. Tik za zadkom njegovega avtomobila je motorist nestrpno nakazoval naj se mu umakne. Maks je podzavestno pritisnil na plin in kazalec je v nekaj sekundah pokazal na številko dvesto trideset. Znova je pogledal v vzvratno ogledalo. Motorist je bil še vedno tik za njim, kot bi bil prisesan na zadnji del avtomobila. Kljub temu, da se je pod pokrovom motorja skrivalo še nekaj dodatnih konjev moči, pa se je Maks vendarle odločil, da se umakne. Nobenega smisla ni bilo tekmovati z motorjem. Počasi se je začel umikati na sosednji pas vozišča, a še preden se je uspel popolnoma umakniti, se je motorist izstrelil mimo njega, ob tem pa mu skoraj odnesel stransko ogledalo. Roko je besno položil na volan in začel silovito hupati. Sledila je reakcija motorista, še vedno popolnoma zleknjenega na motor in skritega za zaščitno steklo, ki ga je najprej za trenutek razjezila, nato pa je bruhnil v glasen smeh. Kljub hitrosti krepko čez dvesto petdeset na uro, je Maks za trenutek zagledal iztegnjen sredinec desne roke, ki je več kot predrzno zapustila krmilo motorja.

»Imaš pa jajca, definitivno večja kot pamet!« so bile besede, ki jih je Maks izrekel, medtem, ko je motorist hitro izginjal iz njegovega vidnega polja.

Počasi je popustil pedal za plin. Bližal se je tunelom tik pred obalo, kjer so bili postavljeni številni radarji. Nikakor si ni želel še kakšen dodaten spomin na že tako ne zaželeno pot. Le še dobrih deset minut je potreboval do Kopra. Promet na obvoznici se je zgostil, a bil tekoč. V zalivu pred Koprom sta bili zasidrani dve veliki kontejnerski ladji, ki sta kljub oddaljenosti še vedno delovali ogromni. Morje je bilo popolnoma mirno, kot bi bilo zgodnje jutro in ne pozno popoldan. Koprska obvoznica se je počasi končala ter spremenila v staro cesto okoli Markovškega hriba. Le ozka sprehajalna pot je delila morje in cesto. Maks je ugasnil klimo, nato pa odprl okno. Vonj po morju je v trenutku napolnil avto. Globok vdih je napolnil Maksova pljuča z aromo, ki je ni okusil že leta. Zadovoljstvo, ki ga je ob tem občutil, pa vseeno ni moglo izbrisati misli na nalogo, kateri se je nezadržno bližal. Kar med vožnjo je odtipkal naslov v navigacijsko napravo. Kar se tiče Portoroža, razen glavne ulice, ob kateri so bili na eni strani postavljeni številni hoteli, na drugi strani pa trgovine in gostinski lokali, ni poznal. Naselje mondenih hiš ali bolje vil, stisnjenih na hrib nad samim središčem, ni poznal. Tam ni imel česa iskati. To je bilo naselje elite, napuha in nesramno bogatih posameznikov. Svojo zasebnost so ljubosumno skrivali za visokimi zidovi.

Ozka ulica, z obeh strani omejena z visokimi kamnitimi zidovi, se je nepričakovano končala, pred veliko garažo, ki se je v rahlem naklonu spuščala pod vilo v mediteranskem slogu. Avto je pustil pred velikimi avtomatskimi vrati in če je sodil po njihovi širini, bi v garažo mirno postavil tri svoje audije. Tik ob garaži so vrata iz masivnega lesa izdajala glavni vhod. Pozvonil je in počakal. Nobenega odgovora. Počakal je še trideset sekund, nato pa znova pozvonil. Vila je delovala prazna. Previdno je prijel razkošno kljuko, ter preveril, če niso vrata mogoče odklenjena. A znova brez uspeha. V lastnem dvomu je znova preveril hišno številko in ime ulice, ki so bili zapisani v Sarinem sporočilu. Bil je na pravem naslovu. Stopil je do vogala hiše, kjer se je kovinska ograja končala pred hišo in zavila za vogal. Na koncu ozkega prehoda, tlakovanega z grobo obdelanim kamnom so stala kovinska vrata. Poskusil jih je odpreti in brez problema so se odprla. Za njimi se je odprl pogled na velik vrt s skrbno negovano travo, ki se je ne bi sramovali niti na najbolj zahtevnih nogometnih igriščih. Stopil je naprej, ter se po nekaj korakih ustavil. S te strani je vilo krasila velika terasa, kateri je senco dajal balkon podprt z dvema velikima stebroma v, rimsko grškem slogu. Tla je krasil bel marmor, skrbno obdelani kosi pa so se nadaljevali v lični poti, ki je vodila do bazena na robu vrta. Stranice vrta je zaključevala visoka živa meja, nedvomno z namenom preprečevati poglede radovednim sosedom. Vrata, ki so vodila s terase v notranjost vile, so bila široko odprta. Kot bi se bal, da bo na belem marmorju pustil sledi, je Maks stopil do vrat in glasno pozdravil. Popolna tišina ni bila tisto, kar je pričakoval. Znova se je obrnil proti bazenu. Na trati, tik ob njem je na velikem ležalniku zagledal malomarno odvrženo brisačo. Kljub temu, da je imel dober pregled nad bazenom, pa je bila voda v njem popolnoma mirna. Vseeno se je napotil bližje, ob tem pa občudoval fantastičen razgled na celoten Piranski zaliv. Sonce se je počasi začelo potapljati v morje nekje daleč za obzorjem, ob tem pa tvorilo barvno kuliso tisočerih odtenkov. Ob tem pogledu je Maks začutil povsem preprosto človeško nevoščljivost do tistega, ki je lastnik vile in razgleda, katerega je ravnokar užil.

Obstal je na robu bazena, spustil pogled vanj in presenečeno otrpnil. V globini bazena je zagledal negibno telo popolnoma gole ženske, z obrazom obrnjenim proti dnu. Tiha kletvica je bilo vse, kar je prišlo iz njegovih ust. Že naslednji trenutek so telefon in avtomobilski ključi pristali v travi. Z nog je brcnil čevlje, nato pa se brez obotavljanja pognal v bazen. Moč njegovega odriva ga je skozi toplo vodo pripeljala za hrbet neznanke. Želel jo je le čim hitreje spraviti na površino. Bazen ni bil daljši od desetih metrov in širok mogoče pet, a zato presenetljivo globok. Z rokami je objel neznanko, jo potegnil k sebi in ko se je že hotel odriniti od dna, doživel novo presenečenje. Še nekaj trenutkov prej negibno telo je oživelo. Maks je začutil, kako so njene roke poskušale razpreti trden objem in ker je ni dovolj hitro izpustil, sta se nepričakovano srečala njegov nos in njeno zatilje. Silovitost udarca, mu je pričaralo ples zvezd pred očmi, podzavestno je izpustil neznanko, sam pa se pognal proti površini. Hlastnil je po zraku, nato pa potipal svoj dobro razboleni nos, ki mu je meglil pogled. Kar nekaj časa je trajalo, da je spet razločno videl, v tistem pa za seboj zaslišal glas:

»Buon giorno Maks!«

Besede so bile res Italijanske, a glas mu je vzel sapo in se kot nož zarezal v njegovo drobovje. Počasi se je zasukal, prepričan, da so ga lastna ušesa prevarala. Toda niso ga. Tam ob robu bazena ga je čakal pogled, za katerega je mislil, da ga ne bo nikoli več deležen. Tara! Kotički ustnic so bili razpotegnjeni v komaj zaznaven nasmeh, mačje zelene oči prodorne kot vedno, le živo rdeče lasje so bili zdaj vranje črni. Maks je za trenutek pogledal v nebo, nato pa se počasi spustil v globino bazena. Zaprl je oči, glavo pa so mu napolnile podobe iz njunega skupnega vikenda na Soči. Znova se je odrinil od dna bazena, a tokrat počasi, kot bi se bal, da je bilo vse tisto prej le privid, ki bo izginil, ko se vrne na površje. Za trenutek je otrpnil, ko Tare ni bilo več ob robu bazena, a jo je že naslednji trenutek zagledal ob ležalniku, zavito v veliko brisačo.

»Sicer ne vem, kako je na gorenjskem, ampak kakor je meni znano, večina ljudi ne plava oblečenih. Če pa je res problem varčevanje, naj ti zaupam, da ima tale hiška tudi čisto spodobno pralnico v kleti. Obljubim, da ti ne bom zaračunala!«

Tara in njen dolgi jezik, ciničen humor, ki ga je po eni strani lahko v trenutku spravil v bes, po drugi strani pa neizmerno zabaval. Z enim krepkim zamahom se je pognal do roba bazena, nato pa dvignil iz njega. Srajca in hlače so se oprijemale njegovega telesa. Očitno je bil pogled nanj v tem trenutku prav komičen, saj Tara ni mogla skriti nasmeha. Še vedno zavita v debelo brisačo se mu je približala, nato pa počasi začela odpenjati gumbe na srajci. Prijel jo je za roke, njuna pogleda pa sta se srečala:

»Od kdaj si pa sramežljiv, Maks? Si mogoče pozabil, da ne bom videla nič novega?«

Ni ji odgovoril, le izpustil je njeni roki, da je lahko nadaljevala začeto. Ko se je vdal še zadnji gumb, so njene roke zdrsnile preko Maksovih prsi in občutek je bil kot bi ga oplazila elektrika. Le s težavo se je obvladal, da ji tega ni izdal. Mokra srajca, prilepljena na telo, je že v naslednjem trenutku s pomočjo njenih spretnih rok končala na zeleni trati. Ves ta čas ni umaknila pogleda. Čas se je za nekaj sekund ustavil. Zdramil se je šele ob odpenjanju hlač.

»Kaj je bilo tisto prej, tisto v bazenu?« je previdno vprašal.

Njene zelene oči, prej priprte so se zdaj široko razširile v začudenju, nato pa jo je znova popadel nezadržen smeh.

»Kaj se dekle ne sme osvežiti po naporni poti?«

»Normalni ljudje v bazenu plavajo, ne ležijo na dnu kot truplo!!« se Maks ni mogel obvladati.

»Kaj je lepšega kot, lebdenje v vodi, tišina, mir, popolna sprostitev. To bi pa res lahko vedel!!« mu ni ostala dolžna.

» Ampak ne tri, štiri, pet minut. Mislil sem….«

» Ne pretiravaj, Maks. Saj veš, da je vse le trening. Pač ne poznaš vseh mojih konjičkov. Eden izmed njih je potapljanje na dah!«

Ni ji odgovoril, le prijel se je za glavo in nejeverno odkimaval. Medtem so na trati pristale tudi hlače in sredi vrta je obstal le v oprijetih boksaricah. A v Maksu je znova vrelo.

»Moraš res vedno vse delati drugače? Moraš res vedno hoditi po robu?«

»Kaj si pričakoval? Da te bo za dobrodošlico pričakala mrzla limonada, piškotki in mokra muca potrebne dame poznih srednjih let? Ah,mogoče si pričakoval lazanjo ali pa špagete carbonara?!«

»Čisto preprost dober dan bi bil ok, tudi buon giorno bi prežvečil!«

Ni dočakal odgovora. Tara se je obrnila in odšla proti hiši. Na terasi se je ustavila, kot da nekaj premišljuje, nato pa znova spregovorila:

»Sicer pa sem te danes že pozdravila, Maks!«

Le začudeno jo je pogledal.

»Ne razumem? Kje, kdaj?«

Izzivalni nasmeh se je znova prikradel na njene ustnice. Počasi je razprla brisačo, ter jo izpustila na marmornata tla. Njeno popolno telo, obsijano z zadnjimi žarki zahajajočega sonca, je v Maksu vzbudilo divjo željo. Jeza je v trenutku izhlapela, a sledilo je novo presenečene. Tara se je elegantno obrnila, nato pa izbočila ritko, ter se nagnila naprej. Gledal jo je, a še vedno ni razumel. Roke je iztegnila naprej, kot bi bila na motorju. Nato pa gib, dvig desne roke, iztegnjen sredinec. Vse skupaj je pospremila z zasukom glave in širokim nasmehom. Maks ni mogel verjeti svojim očem. Ona je bila na motorju. Ona si je privoščila drzno prehitevanje, ob katerem je skoraj izgubil živce. Ni se mogel zadržati:

»Ti nisi normalna Tara! Res nisi normalna!!

»Kaj pa naj, če se vlečeš po cesti kot kak upokojenec?«

»Vozil sem dvesto trideset!«

»Res? Mogoče si pa narobe videl, pa je bilo le sto trideset?« ni nehala provocirati Tara.

Maksove oči so se priprle v dve jezni reži in to ni ušlo Tari. Hitro se je dvignila, ter ga le nemo opazovala.

»Ne, ne, kar ostani tako, prav všeč mi je. Povej mi nekaj, » je z glasom, ki ni obetal nič dobrega nagovoril, Taro.«Kdaj ti je kdo zadnjič dobro izprašil rit?«

Ni mu odgovorila, le previdno se je začela zadenjsko umikati proti odprtim vratom, ki so vodila v notranjost vile.

»Če tečeš, tako kot voziš, sem varna!«

Že naslednji trenutek se je Maks pognal proti njej. Glasen razigran krik je bilo vse, kar je slišal, nato pa je izginila v notranjosti. Na vratih jo je zagledal, kako se vzpenja po razkošnih stopnicah v zgornje nadstropje. Ni hitel, vedel je, da nima kam. Čas je, da jo nauči manir.

V zgornjem nadstropju, hodniku oblike črke L, so si sledile sobe ena za drugo. Večina sob je imela odprta vrata, tako, da Maks ni izgubljal časa z odpiranjem in iskanjem. Povsem na koncu hodnika, po tlorisu hiše očitno obrnjena proti vrtu in zgornjem balkonu, so bila zadnja še neodprta vrata. Brez odvečnega trkanja je vstopil. Na postelji je klečala Tara, obe blazini pa uporabila za zaščito, prvo spredaj, drugo zadaj. Nasmeh je izginil iz njenih ustnic, oči pa so divje sijale. Bila je pripravljena na boj.

»Niti ne pomisli naj kaj takega!« je jezno pihnila.

»In če? Se boš pritožila moji šefici?«

»Maks, opozarjam te! Ne drzni si!«

Ni je poslušal. Krenil je proti postelji, nato pa kot lovec, ki kroži okoli svojega plena, zaokrožil okoli nje. Tara se je več čas obračala za njim, ob tem pa trdo stiskala blazini. Izraz na Maksovem obrazu se ni spremenil in vedela je, da je vrag odnesel šalo. Poskusila je še z zadnjim trikom:

»Maks, saj bom pridna. Obljubim! Naj se ti odkupim. Pridi se crkljat.«

Še preden je do konca izgovorila zadnjo besedo, je bil Maks na postelji, blazini pa sta odleteli daleč na drugo stran sobe. Objel jo je okoli pasu in kljub upiranju, brez težav položil preko svojih kolen. Kljub svoji majhnosti in mogoče petdesetim kilogramom se ni predala. A boj je bil vse prej kot enakopraven. Maks je spustil svoje telo nižje, tako da je obtičala med nogami in zgornjim delom telesa. Ko se je z roko prvič dotaknil njene napete zadnjice, je obmirovala.

»Maks ne!«

Ni se pustil motiti. Nežno je božal napeta krajca, ob tem pa mu je roka kot nehote zdrsnila na njeno mednožje. Ob tem ji je ušel tih vzdih.

»No, koliko jih zaslužiš?«

»Nehaj, Maks! Nisem stara dvanajst let. Če storiš to, lahko kar greš!« mu je besno zabrusila.

»Res nisi stara dvanajst, a obnašaš se kot bi jih imela deset. In tvoja muca pravi drugače. Resnično dvomim, da bi bila zadovoljna, da grem.«

Ob tem je s palcem počasi razprl sramne ustnice, nato pa palec porinil globoko v njeno notranjost. Presenečeno je usločila glavo nazaj, zastokala, zadnjico pa v zadovoljstvu še nekoliko izbočila. Začutil je, da ni več pripravljena na obrambo. Sledil je udarec dlani, glasen pok, nato pa salva kletvic, ki se je usula iz njenih ust.

»Štej na glas! Deset jih bo! Za vsako izpuščeno bo ena več!« so bile besede namenjene Tari.

»Jebi se!« je siknila in se ponovno brez uspeha poskusila otresti njegovega jeklenega prijema.

Maks je mirno nadaljeval začeto. Sam pri sebi je tiho štel udarce, ki so odmevali po sobi. Pri številki šest je končno popustila in se mu pridružila pri štetju. Glas poln jeze je govoril eno, mokra muca pa popolnoma drugo zgodbo. Še zadnjič je zamahnil, nato pa popustil prijem, obenem pa v njeno notranjost porinil dva prsta, ter jih hitro razprl. Ni se upirala, le nekaj nerazumljivega je zamomljala. Znova jo je prijel, a tokrat zato, da jo postavi na sredino postelje. S hitrim gibom si je snel mokre spodnjice in jo še zadnji trenutek ujel, ko se je hotela prevaliti na hrbet. Znova jo je postavil na vse štiri pred seboj. Za trenutek se je nasmehni ob pogledu na dva rdeča krajca, na to pa jo prijel okoli pasu, ter dvignil zgornji del Tarinega telesa in jo stisnil k sebi. Glavo je spustil nižje, da bi dosegel njen vrat. Toplota telesa, njen vonj, so prebudili strast, ki jo Maks ni ne mogel, ne želel krotiti. Predolgo je čakal na ta trenutek, ko bo znova v njegovem objemu. Nežen poljub na Tarin vrat, nato pa ugriz, ob katerem je nagnila glavo daleč nazaj, z roko pa poiskala njegove lase, ter jih divje zagrabila. Že se je hotel umakniti, a tokrat je bil njen prijem tisti, ki tega ni dovoljeval. Znova in znova je poljubljal njen vrat, se poigralval z ušesnim mešičkom, ob tem pa Tara ni skrivala zadovoljstva. S svojo veliko dlanjo je oklenil njen droben vrat, ter jo še močneje potegnil k sebi. V odgovor je le nekoliko obrnila glavo, nato pa so se njune ustnice prepletle v strasten poljub. Čutil je trdoto med svojimi nogami in čutila jo je tudi ona. Kljub močnemu objemu, v katerem jo je držal, pa njena ritka ni bila niti za sekundo pri miru. Neprestano jo je vrtela, vse dokler ni želja po njej že skoraj mejila na bolečino. Moral jo je imeti. Zdaj! Takoj!

Sredi poljuba, brez opozorila jo je odrinil naprej, da je omahnila na posteljo pred njim. S trdim prijemom bokov, ki ni dopuščal nobenega dvoma, je njeno zadnjico potegnil bližje, trdega kurca pa naslonil na muco. Vanjo je prodrl z enim samim dolgim sunkom, vse dokler se njegova sramna kost ni srečala z mehkobo njene zadnjice. Silovit krik ekstaze je napolnil sobo, Tarini prsti pa so nekontrolirano grabili po površini postelje, iščoč oporo v navalu užitka. Toplota njene tople muce, prepojene s sokovi naslade, so ga odnesli in popolnoma je izgubil kontrolo. Medtem, ko je čakal globoko v njen in užival v trenutku, je Tara počasi zdrsnila iz njegove kurca, nato pa se sama znova nasadila nanj. To je bilo za Maksa preveč. Izpustil je njene boke, se nagnil naprej, oprl na eno roko, z drugo pa zagrabil njen vrat in jo trdo porinil na posteljo. Zadovoljno je zaječala, kot bi demonstracija njegove nadvlade prilila še dodaten bencin na ogenj strasti. Le nekoliko je še razširila noge, usločila hrbet, rit pa privzdignila, kolikor je bilo mogoče visoko. Maksovi boki so začeli neusmiljeno nabijati in sobo so napolnili zvoki njunega srečevanja. Njegova glava je bila prazna. Vse varovalke, vsa kontrola, ki jo je vedno imel pri seksu, je izpuhtela kot lanski sneg. To ni bilo ljubljenje dveh ljubimcev. Bila je lakota. Lakota po njej, njenem vonju, njenih dotikih, poljubih, njeni muci. Bilo je obupno gašenje požara, ki ga je zanetil izlet na Sočo.

Še vedno med silovitimi udarci z boki, se je spustil nižje in jo pokril s svojim telesom. Bil je povsem podivjan. Znova jo je ugriznil v stičišče vratu in rame. Kljub temu, da je bil ugriz mnogo premočan in bo zagotovo pustil sledi še več dni, ni protestirala. Namesto tega ga je znova zagrabila za lase in le še močneje potegnila nase. Zdaj jo je držal kot divjo mačko, ujeto pod njegovo potno telo, nasajeno na pulzirajoči kurac, z zobmi, zaritimi v njen vrat. Čutil je naraščanje napetosti v njegovi notranjosti. Vedel je, da je blizu orgazma, vedel je, da je prehiter, a tokrat mu je bilo popolnoma vseeno. Še nekaj hitrih gibov, nato pa zadnji sunek, s katerim je začel končevati globoko v njeni notranjosti. Kot oddaljen odmev je slišal lastno ječanje. A v tistem trenutku ni bilo stvari, ki bi mu lahko pokvarila ta trenutek. Vsak utrip njegovega kurca, vsak val vroče sperme, ki ga je poslal v njeno toplo muco, ga je napolnjeval s čistim užitkom.

Počasi se je vendarle začel umirjati, dokler ni počasi popustil svoj prijem, nato pa omahnil na posteljo poleg nje. Želel jo je potegniti bližje, a se mu je izmuznila iz rok, ter skočila iz postelje.

»Kam greš?« je tiho vprašal.

»Samo pod tuš skočim.«

Gledal je njeno gibko telo, kako izginja v kopalnici. Za trenutek je zaprl oči, zvok tuša pa se je počasi začel oddaljevati. Prijetna utrujenost v kombinaciji z zadovoljstvom, sta ga začeli odnašati. Zadnja misel, preden se je predal spancu je bila, da ga bo njen dotik znova zdramil. Zadovoljno je zaspal.

Niti sanjalo se mu ni, koliko časa je spal. Zbudil se je silovito. Besno se je začel ozirati okoli sebe, a Tare ni bilo poleg njega. Skoraj bi zakričal njeno ime, toda namesto tega skočil iz postelje, ter se napotil proti odprtim balkonskim vratom. Sonce je že zdavnaj izginilo za obzorjem, zadnje izdihljaje svetlobe pa je izpodrivala noč. Sredi terase, na velikem masivnem ležalniku je ležala Tara. Pokrita z tankim pregrinjalom, zazrta v daljavo, se je ravno iztegnila po kozarec vina, ki je stal na mizici poleg ležalnika.

»Zakaj me nisi zbudila?«

Namesto odgovora na vprašanje, je sledil pozdrav, tako značilen za njo:

»Ooooo, naša Trnuljčica se je prebudila!«

Le nemočno je zaokrožil z očmi, stopil bližje, ter si natoči vino v kozarec, ki je čakal nanj.

»Mi narediš prostor?« je sledilo v Maksovo vprašanje.

Brez besed je odrgnila pregrinjalo, ter naredila prostor za seboj. Bila je še vedno gola. Tudi on je bil. Usedel se je za njo, naslonil na privzdignjen naslon, ter jo potegnil k sebi. Znova jo je pokril, saj je večer postajal vse bolj svež. Naslonila je glavo na njegovo rame, ob tem pa je v njegove nosnice prodrl vonj, ki se mu je tako zapekel v podzavest v Bovcu. Dolgo nista spregovorila. Pogled na zaliv, redki ribiški čolni, ki so se odpravljali na nočno postavljanje mrež, luči na hrvaški strani zaliva, vse to je dajalo večeru čarobno spokojnost. Bilo je preprosto preveč popolno, da bi trajalo.

»Se vedno tako ljubiš s strankami?«

Vprašanje je priletelo brez opozorila in ga ujelo nepripravljenega. Naredil je še en požirek vina, nato pa kozarec odložil na mizico.

»Ne Tara. S strankami se ne ljubim. Samo posel je. Z njimi seksam, z nekaterimi dobesedno fukam. Zakaj je to pomembno?«

»Pač zanima me?« Si z menoj seksal ali fukal?«

Vprašanje ga je razjezilo, a tega ni pokazal. Raje je vrnil z vprašanjem:

»Res potrebuješ odgovor?«

»Ne potrebujem ga, želim pa ga slišati iz tvojih ust!«

Maks ni odgovoril. Roko, ki je prej počivala na njenem trebuhu, je potegnil višje, prijel njeno brado, ter jo zasukal proti sebi. Zazrl se je v njene oči. Pogled, ob katerem ga je v trenutku prijelo, da ji zaupa vse, kar mu leži na duši. A namesto besed je sledil poljub, v katerega je zlil vse občutke zadnjih tednov. Ko sta se končno znova ločila je vprašal:

»Je bilo to dovolj, ali še vedno želiš slišati?«

Ni dogovorila, le obrnila se je na bok in še bolj privila k njemu. Maks je čutil, da pogovora še ni konec. In imel je prav.

»Odpotujva Maks. Pojdi z menoj! Dovolj denarja imam za to in še naslednje življenje!«

»Ni tako preprosto Tara. Tvoji sestri dolgujem denar. Čaka me še kar nekaj fuka, preden bom spet sam svoj gospod!«

»Pa saj veš. da denar ni problem. Šla bom do nje, poplačala tvoje dolgove, potem lahko greva.«

»Me boš kupila? In kaj potem? Bom živel na tvoj račun? Se bom spremenil iz plačanega spremljevalca za eno noč, na plačanega spremljevalca na dolgi rok?«

Še preden je dobro končal stavek, je Maks vedel, da ga je polomil. Tarino telo se je v njegovem objemu napelo. To ni bil dober znak.

»Ne kupujem te, Maks. Nikoli te ne bi poskusila kupiti! Želim te ob sebi. S teboj se počutim..,« za trenutek je pomolčala nato pa so besede znova začele vreti iz nje.« varna, zaželena, izpolnjena, srečna. Nikoli v življenju nisem čutila ničesar podobnega. Ponujam ti rešitev, možnost, da pobegneš od vsega skupaj in začneš znova.«

»Ničesar ne veš o meni. Sem daleč od kakšne popolnosti!«

»Meni zadostuje, kar vem, vidim in čutim. Vsi delamo napake, večina nima priložnosti, da jih popravi, ti jo imaš.«

»Saj ne mislim večno delati za Saro!« je sledil Maksov odgovor.

»Ali uživaš v tem kar počneš Maks?«

»Ne! Ne uživam! Je le način, kako se bom počasi izkopal iz svojih dolgov.«

»In jaz te naj čakam, dokler ne boš pofukal dovolj žensk, da odplačaš svoj dolg? Saj se hecaš, mar ne? Misel na to, da se po tebi vlačijo druge ženske, te objemajo, da jih fukaš, mi obrača želodec. Kako si to predstavljaš, Maks? Da bi takole poležavala nekje za konec tedna, nato pa bi te poklicala Sara in ti bi odšel porinit tiča v neko prasico, nato pa nazaj k meni in bi se skupaj delala, da je vse v redu?«

Ni ji odgovoril. Vedel je, da ima prav. Le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi imela vsega dovolj. Namesto odgovora je na hitro zamenjal temo:

»In kam bi odšla? Kam bi pobegnila?«

»Nikamor ne bi bežala. Lahko greva, kamor želiva. Za začetek recimo Fort Lauderdale.«

»Kje pa je to?« je presenečen vprašal Maks.

»Florida, kakšnih petdeset kilometrov iz Miamia. Ameriške Benetke, no nekaj takega, kot je za Slovence Portorož. Moj odvetnik ima tam hišo, ki je večji del leta prazna. Prepričana sem, da bi ti bila všeč. Peščene plaže, toplo morje, sama ti in jaz. Lahko bi potovala po Ameriki recimo«

»Z avtodomom?«

»Saj se hecaš, mar ne?« ga je začudeno pogledala.«Motor seveda! Vsak pravi motorist mora enkrat peljati po Route 66!«

»Jaz nisem motorist Tara. In na tisto tvojo plastično igračko me ne spraviš živega!«

Njegova pripomba je povzročila, da se je na ves glas nasmejala.

» Ne skrbi ata, dobiš chopperja z vgrajenim omejevalnikom hitrosti pri osemdesetih kilometrih na uro. Sicer bo pot čez Ameriko trajala zato kakšno leto, a bom potrpela!«

Ob zadnji pripombi se je začela nezadržno hihitati. Ni ji odgovoril. Bila je zadovoljna in hotel je, da tako ostane. Počasi je odložila kozarec z vinom, se obrnila, ter pokleknila med njegove noge. Njene mačje oči so se znova zapičile vanj:

»Obljubi, da boš premislil!« ob tem pa so njene roke nehote zdrsnile na njegovo mednožje.

»Ne sprejemam podkupnin!«

»Res ne?«

»Ne!« je še vedno hlinil odločnost Maks.

Poljub, katerega mu je namenila, napeti bradavički, s katerimi je oplazila njegove prsi, vse to je povzročilo takojšnjo reakcijo. Še malo prej speči kurac, je začel nezadržno rasti. Spustila je pogled ter se zadovoljno nasmehnila.

»Očitno imamo tule konflikt interesov!« ob tem pa resno zmajala z glavo.

Zdaj se je moral nasmejati tudi Maks. Hitro je skočil iz ležalnika, nato pa dvignil Taro v svoje naročje, ter jo odnesel v sobo. Nežno jo je položil na posteljo, nato pa se na vseh štirih postavil nadnjo. Znova ga je zagrabila za sedaj že trdega kurca in nadaljevala prej začeto igro, ob tem pa niti za trenutek ni odmaknila pogleda.

»Veš, da si včasih nemogoča?«

Ustnice so se ji ukrivile v nagajiv nasmeh.

»Samo včasih? Torej napredujeva?«

Maks je le nemočno skomignil z glavo. Že naslednji trenutek ga je zasula s poljubi, noge pa prekrižala za njegovim hrbtom, v želji, da ga potegne bližje. A ni popustil. Namesto tega je počasi začel poljubljati njen vrat, nato pa se spustil do napetih bradavičk. Z jezikom je najprej obkrožil prvo in nato še drugo. Ker se Tara ni odzvala, so jezik zamenjali zobje. Ugriz, ki je sledil, ni naletel na odobravanje. Poskušala ga je poriniti nižje proti svoji muci, a Maks je vztrajal.

»Ali nimajo stranke vedno prav?« je bila Tarina pripomba, ob kateri je Maks jezno dvignil glavo. Takoj je vedela, da je šla predaleč.

»Res je, stranke imajo vedno prav, a ti nisi stranka. In prav zato ker nisi, lahko ponoviva vajo iz popoldneva in ti naložim še dvajset krepkih po tvoji predrzni riti. Kaj praviš?«

Tara je našobila ustnice, njen izraz na obrazu pa je kazal na to, kot da resno premišljuje.

»Za zdaj bi preskočila, čeprav se še nisem čisto odločila, ali je to kazen ali samo malo drugačna predigra.«

»Nemogoča si!« je siknil Maks, ob tem pa znova zagrizel v napeto bradavičko.

Smeh je znova napolnil sobo, a ga je kmalu zamenjal glasen vzdih, takoj ko se je Maksov jezik dotaknil njenega čarobnega gumbka. Le rahlo ga je oplazil, nato pa se nekoliko umaknil in čakal njeno reakcijo. Privzdignila je boke, v iskanju čarobnega dotika, a znova se je umaknil. Nezadovoljno je zastokala.

»Prosim Maks, ne bodi grd!«

Zadovoljen nasmeh se je izrisal na njegovem obrazu. Dlani je porinil pod njene ritnice, jo privzdignil, obraz približal muci, nato pa nežno pihnil naravnost v ščegetavček. Če so še malo prej iz njenega grla prihajali nezadovoljni stoki, pa je bilo zdaj vse skupaj bolj podobno renčanju. Še nekaj časa je nadaljeval svojo igro, nato pa brez opozorila z jezikom potegnil po vsej dolžini muce. Okus njenih sokov ga je le še dodatno spodbudil. Ples njegovega jezika so spremljali glasni Tarini vzdihi. Roke je imela široko razširjene, oči zaprte, glava pa je nihala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Maksova pozornost se je znova osredotočila na njen gumbek. S samo konico jezika je zaokrožil okoli njega, nato pa ga nežno posesal v usta. V tistem trenutku se je poskušala izmakniti, a sta ritnici še vedno počivali v njegovih dlaneh. Začutil je roke na svojih laseh in nič kaj nežno so ga zagrabile. Toda nič več ga ni moglo ustaviti. Počasi je stopnjeval pritisk, vse hitreje vrtel jezik, vse dokler ni v dlaneh začutil prvih znakov bližajočega orgazma. Le še nekaj hitrih gibov jezika je bilo potrebnih in Tarino telo se je usločilo v valu užitka. Maks je čakal ta trenutek. Izpustil je njeno zadnjico in še preden se je lahko zavedela, zagrabil za boke, ter potegnil podse. Medtem, ko so Taro še vedno oblivali valovi orgazma, je prodrl vanjo.

»Ne Maks, ne morem!« so bile besede, ki so privrele iz njenih ust.

Toda ni se oziral nanje. Vzel si jo je počasi. Počakal je, da so se sunkoviti gibi njenih bokov nekoliko umirili, nato pa začel loviti njene gibe. Ni trajalo dolgo, da sta se uskladila. Še vedno s tesno zaprtimi očmi in izrazom spokojnosti, se ga je oklenila, kot da ji gre za življenje. Maks je počasi prodiral vanjo in se še počasneje vračal. Vsak gib je bil užitek zase. Želel je, da vse skupaj traja čim dlje. Lahko bi si jo jemal celo noč, ob tem pa gledal njen spokojni obraz. V tistem trenutku je Tara nepričakovana odprla oči. Pogleda sta se jima srečala. Tiho je zaječala, ko st se njuni sramni kosti srečali, a pogleda ni umaknila. Tudi potem ne, ko so njeni boki spremenili ritem in mu začeli odločno hoditi nasproti. Znova se je bližala orgazmu, Maks pa je vedel, da tokrat ne bo sama. Prej nežni gibi so postajali vse bolj odločni. Objela je njegov obraz, ga približala sebi, nato pa strastno poljubila. Že se je hotel umakniti, a prijem ni popuščal. Jezika sta se jima divje prepletala in to ga je dokončno porinilo preko roba. Toda če je popoldan ob orgazmu silovito nabijal, je zdaj užival v vsakem gibu, ob vsakem brizgu svojih sokov v njeno notranjost. In ravno to je bilo tisto, kar je tudi njo znova pognalo v vrtinec orgazma. Njuna telesa sta trzala v nasladi, ustnice so se razprle iz dolgega poljuba, toda ni ga izpustila iz svojega objema. Noge je prekrižala za njegovim hrbtom, z rokami pa ga potegnila bližje k sebi. Popolnoma se je prepustil. Z vso svojo težo se je ulegel nanjo, ona pa je le zadovoljno momljala. Dolgo sta ležala tako združena in nobeden ni želel prekiniti tega čarobnega trenutka. Končno se je Maks znova dvignil na roke, nato pa previdno prevalil na stran.

Tokrat Tara ni odšla v kopalnico. Preprosto se je obrnila na bok, ter zrinila v njegov objem. Maks je le še potegnil odeje preko njunih vročih teles, porinil roko pod njeno glavo in se utrujeno privil k njej. Nista govorila. S prosto roko je počasi drsel po njenem telesu, dokler ga ni odločno zagrabila in privila na svoje prsi. Zadovoljstvo in občutek bližine ju je odnesel v spanec.

Noč je minila v številnih dotikih in majhnih nežnostih. Prepleteni prsti, poljub v spancu na njen hrbet, njen poljub na njegovo roko. Čeprav v spancu, sta iskala drug drugega, dotik, bližino. Ko se je skozi odprta vrata teras začela plaziti prva svetloba novega dne, se je Tara izvila iz njegovega objema. Maks je zaspano dvignil glavo in vprašal:

»Kam greš?«

»Pssssst, samo na stranišče skočim, takoj pridem!«

Glava mu je omahnila nazaj na blazino in znova ga je posrkal spanec. Ni vedel, koliko časa je spal. Nekje v daljavi, kot v sanjah, je zaslišal zvok motorja. Že je hotel nadaljevati s spancem, ko ga je v trenutku prebudila neprijetna misel. Nejeverno je iztegnil roko v upanju, da bo zatipal njeno toplo telo. A Tare ni bilo. Pomel si je oči, nato pa usedel na posteljo. Ozrl se je okoli sebe in glasno zaklical njeno ime. Edini odgovor mu je bil odmev lastnega glasu v ogromni vili. Že je hotel vstati iz postelje, da jo poišče, ko je na blazini, kjer je prej ležala Tara, zagledal prepognjen majhen list papirja. Počasi, skoraj boječe je iztegnil roko, kakor da bi slutil, da ne bo vesel prebranega. Občutek ga ni varal. Na njem so bile le tri besede.

»Premisli! Poljub Tara.«

Zdaj je vedel, da zvok motorja niso bile sanje. Očitno ga je imela parkiranega v garaži. Besno je zmečkal list papirja in ga zalučal po sobi. Obraz si je pokril z dlanmi, ter nemočno omahnil nazaj na posteljo.

»Sranje, prekleto sranje!« je bilo vse, kar je lahko tisti trenutek izustil.

( se nadaljuje)

Gray Wolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!