Topel sobotni večer je v staro Ljubljano privabil številne sprehajalce. Terase lokalov so bile bolj ali manj polne, mladi z bolj plitkimi žepi pa so posedali na obrežju Ljubljanice, ki se je leno valila skozi mesto, ujeta v svojo betonsko strugo. Maks je avto parkiral na trgu pred staro cerkvijo, le dobrih sto metrov od Mojčinega butika. Skupaj z Alino sta izstopila ravno, ko je ura na zvoniku začela odzvanjati sedem zvečer.

»Nimava veliko časa Alina. Sara ne mara zamujanja, zato danes izključi tisti mali ženski čip v glavi, ki vam pravi, da morete preizkusiti vsak kos oblačil ali čevljev, ki jih vidite. Bo šlo?«

Pogled, ki ga je bil deležen ob svoji nič kaj prijazni pripombi, mu je dal jasno vedeti, da hodi po tankem ledu ženske občutljivosti. Mogoče so ga zadnji mirni dnevi po obisku v Sarini pisarni, navdali z lažnim občutkom popolnega obvladovanja njunega posebnega odnosa, v katerem je Alina prevzela nekakšno vlogo poslušne žene, ki vdano in z veseljem skrbi za svojega moža. Čeprav tega ni nikoli zahteval od nje, ter jo še nekajkrat spomnil, da mu ničesar ne dolguje, ga je zjutraj vedno čakala dišeča kava, čez dan pa trije obilni obroki, ob katerih se je glasno šalil, da ga želi več kot očitno porediti in s tem uničiti ves njegov trud dolgih ur mukotrpnih treningov v fitnesu. Večera sta preživljala ob poležavanju na starem škripajočem kavču, gledanju televizije in poskusih Maksovega učenja njenega materinega jezika, ki so jo neizmerno zabavali ter povzročali napade nepopisnega smeha obeh. Vse do Sarinega sobotnega sms sporočila.

»Seveda šef! Kakor vi rečete šef!« so bile Alinine besede, odmerjene s točno določenim namenom. Zdaj je bil Maks tisti, ki ji je namenil jezen pogled:

»Ne bodi občutljiva, in ne kliči me šef! V Mojčinem butiku sem že bil in vem, da ima odlično ponudbo! Danes žal nimava časa za modno revijo. Raje pa ti zdaj povem, kot da se kasneje grdo gledava.«

»Zelo prijazno od tebe,« je mirno nadaljevala, nato pa za nekaj sekund obmolknila in ko je Maks že misli, da sta zaključila pogovor, mirno dodala,«Šef!«

Iz zadrege ga je rešil njun prihod pred Mojčin butik. Vrata so bila zaklenjena, a v notranjosti je gorela luč. Le nekaj trenutkom po trkanju so se vrata na široko odprla in pozdravila ju je Mojca s širokim nasmehom.

»Lep pozdrav obema! Jaz sem Mojca!« ob tem pa podala roko Alini in si jo ob tem nič kaj diskretno ogledala.«Se opravičujem za svojo indiskretnost, Sara mi je na hitro opisala tvoje mere in pripravila sem nekaj izbire za današnji večer. To barabo s teboj imam že zmerjeno!« ob tem pa Alini namenila zarotniški pogled, ko bi bili že stari prijateljici.

Skupaj so odšli v notranjost in dekleti sta hitro začeli z ogledom večerne garderobe, ki jo je pripravila Mojca. Maks je kot pozabljen stal sredi butika, vse dokler se Alina ni odpravila v bližnjo garderobo. Šele ko sta z Mojco ostala sama, ga je prvič zares pogledala in pristopila.

»Si že slišal rek, da ne nosi goloba v Benetke?«

Maksov pogled ni skrival začudenja.

»Nikar se ne sprenevedaj,«je nadaljevala Mojca.«Če si me želel spomniti na moja leta ob svoji srnici, ti je lepo uspelo. Kljub vsemu sem računala, da se boš kaj oglasil tudi brez dovoljenja šefice. Razen če se motim in bi to pomenilo kršenje tvoje pogodbe?«

Šele zdaj se je Maksu posvetilo, v čem je problem. Alinina prisotnost, njena mladost, sta v Mojci povzročili naval ljubosumja. Mogoče ne ljubosumja, zagotovo pa tipično žensko nečimrnost.

»Oprosti Mojca, a današnji sestanek je povsem poslovne narave. V bistvu naju je poslala Sara. Pa saj veš to!«

»Če je bil to izgovor, ker opravičilo vsekakor ni bilo, ti lahko povem, da ti ne gre najbolje. Torej mi želiš povedati, da si prišel samo zato, ker si moral?«

Maks je začutil, kako se past počasi, a zagotovo zapira. Pred njim ni stala neka mladenka, ampak izkušena ženska, kateri ni mogel prodati običajnih puhlic. Zato se je odločil za resnico:

»Prav imaš, ni lepo od mene, da se nisem nič oglasil. Če mi boš dovolila, bom svojo napako popravil v bližnji prihodnosti. In tokrat bo tako kot si zaslužiš, popoln tretma. Z zamudnimi obrestmi vred. Kaj praviš na to?«

»Res znaš biti sladkobeseden. Pustila se bom v prepričanju, da si preveč zaseden zame. A če me tokrat pustiš na cedilu, bi znala pri Sari zahtevati knjigo pripomb in pritožb. Zato me nikar ne razočaraj!«

»Obljubim!« je hitro dahnil Maks.

»V drugi garderobi te čaka večerna obleka!« ob tem pa uperila prst na drugo stran butika.

S hitrimi koraki se je odpravil proti garderobi. Na obešalnikih so ga čakali trije kompleti elegantnih moških oblek s pripadajočimi kravatami in belo srajco. Ravno je slekel svoja oblačila, ko so se vrata kabine odprla.

»Če že ne privoščiš užitka mojemu telesu, naj se naužijejo vsaj oči!« so bile besede Mojce, naslonjene med vrata kabine.

Že je nadaljeval preizkušanje, ko so se vrata kabine zaprla in na hrbtu je začutil roke, ki so začele drseti počasi navzdol, dokler niso zaokrožile okoli njegovih bokov, ter ga brez sramu zagrabile za mednožje.

»Pet minut Maks, samo pet minut potrebujeva!« je Mojca skoraj proseče zašepetala.

Maks se je počasi obrnil, stoječ le v tesno oprijetih boksaricah, medtem pa so Mojčine roke spretno zdrsnile za rob le teh in začele obdelovati njegovega spečega velikana. Poskušal je pritegniti njen pogled, a dokler je ni nežno prijel za brado in ji privzdignil glavo, so bile njene oči kot hipnotizirano usmerjene med njegove noge. Še isti trenutek, ko sta se njuna pogleda končno srečala, je Maksu postalo jasno, da se bo težko izognil seksu. Poznal je ta pogled pri ženski, nekoliko odsoten, žareč, ko se odloči, da hoče trdega pulzirajočega kurca globoko v svoji notranjosti. V tistem trenutku je prišla nepričakovana rešitev:

»Maks, jaz sem izbrala, prideš pogledat?« se je oglasila Alina.

Z Mojco sta za trenutek otrpnila, nato pa so skozi stisnjene Mojčine ustnice ušle komaj slišne besede:

»Ubila jo bom, prisežem, da jo bom lastnoročno ubila!«

Oči, še malo prej polne strasti so se sedaj spremenile v dve tanki reži, iz katerih so sevale besne strele. Roki je jezno potegnila izza njegovih spodnjic, nato pa divje odprla vrata garderobe in odvihrala mimo presenečene Aline, proti skladišču v ozadju butika. Maks se je hitro oblekel, pogledal v veliko ogledalo na steni garderobe, potem pa zadovoljen stopil proti čakajoči Alini. Pričakal ga je sprašujoč pogled in nekoliko preveč očiten skomig z rameni.

»Rekel si, da se nama mudi!«

Stala je sredi butika v kratki beli obleki, ki je le še bolj poudarjala njeno mladost ter nedolžno zrla v tla. Maks je le s težavo zadrževal smeh. Bila je vse prej kot naivna. Počasi se je sprehodil okoli nje in priznati je moral, da izgleda odlično.

»Krasna si! Le malo me skrbi, da bodo mislili, ali sem prišel z mlajšo sestro. Mi pomagaš izbrati kravato?«

Ob njegovi zadnji pripombi je le zavila z očmi, vzela ponujene kravate in jih približala njegovemu vratu. Nikakor ni bila zadovoljena s ponujeno izbiro. Na koncu je vse skupaj odložila, mu odpela najvišja gumba na srajci, popravila ovratnik ter se za korak odmaknila, da si ga bolje ogleda.

»Kravata je povsem odveč. Veliko bolje bo brez. A saj veš, mlajše sestre nimamo izostrenega okusa. Mogoče bi bilo bolje, da stopiš do svoje pohotne prijateljice, pa naj ti ona pove svoje mnenje?!«

Maksu se je sedaj posvetilo, da predhodni Alinin klic, ko sta bila z Mojco v garderobi, ni bil naključen. Kljub njunemu posebnemu odnosu ga ni želela deliti z drugo žensko. Vsaj ne na tak način in ne danes. Očitno je bilo danes nekaj v zraku in večer se je šele začel. Le rahlo je odkimal z glavo, sprašujoč se, kakšna presenečenja ga danes še čakajo. Pogled na uro mu je izdal, da bo čas za odhod. Odšel je v pisarno, kamor je nekaj minut prej besno odvihrala Mojca. Previdno je potrkal. Sklonjena nad papirje, še vedno več kot očitno jezna, predvsem pa nepotešena, ni niti dvignila glave ob njegovem prihodu:

»Ti lahko plačam? Midva odhajava!«

»Vse je urejeno s Saro!« je siknila Mojca.

»Hvala za vse!« je nadaljeval Maks, za trenutek počakal, nato pa nadaljeval.«Žal mi je za tole danes. Obljubim, da se ti v najkrajšem času oddolžim!«

Končno je dvignila glavo in ga pogledala. Iz njenih oči je bilo razbrati veliko razočaranje.

»Ne obljubljaj nekaj, kar nimaš namena izpolniti. Lepo se imejta!«

Maks je znova hotel spregovoriti, a je gib njene roke dal jasno vedeti, da sta za danes končala. Brez besed se je obrnil in odšel. Z Alino sta se odpravila do avtomobila, kjer je še enkrat preveril naslov, ki mu ga je poslala Sara. Poznal je ta konec Ljubljane, tik pod Šmarno Goro. Razen propadajoče hale podjetja, ki je že pred leti zaprlo svoja vrata, ni bilo drugih objektov, kjer bi se prireditev lahko odvijala.

Le slabih deset minut sta potrebovala do cilja. In še preden sta pripeljala do danega naslova, sta v daljavi zagledala dva močna reflektorja. Kljub zgodnjemu večeru sta risala jasno sled na nebu. Cesta zavita ob strugi reke Save in gosto postavljenimi hišami ju je pripeljala do industrijskega obrata, ob katerem se je trlo avtomobilov. Ob vsej zloščeni pločevini Maksov beli lepotec preprosto ni več prišel do izraza. Na parkirišču ob glavni stavbi je mlad, lepo urejen fant usmerjal goste proti prostim parkirnim mestom. Avto sta pustila povsem na koncu parkirišča, nato pa se odpravila proti vhodu v stavbo.
Med skupinami gostov, ki so postavale pred vhodom in diskretno klepetale, so se spretno vrteli strežaji ter ponujali aperitive. Že prvi pogled na prisotne goste je Maksa nadvse presenetilo. Nekaj bolj ali manj znanih obrazov, ki se jih je spomnil iz rumenega tiska in družba mladenk nadvse glasnih ob popularnem pevcu banda z nekaj osladnimi hiti še iz pred nekaj let. Izognila sta se čakajočim gostom ter se odpravila naravnost proti vhodu. Rdeča preproga, omejena z medeninastimi stojali in napeto debelo vrvjo ju je napotila do vhoda, ki ga je zapiral redar, ob katerem se je tudi Maks počutil prav drobnega. Na elektronski tablici, ki je v njegovih šapah videti bolj kot žepni računalnik, je preveril njuna imena, nato pa odmaknil debelo vrv in jima zaželel prijeten večer.

Skozi nizek, mračen hodnik sta vstopila v veliko dvorano. Ob zadnji steni postavljen oder, ki se je nadaljeval po vsej dolžini dvorane, kot dolg iztegnjen jezik. Z obeh strani so ga obdajale vrste stolov, nekateri že zasedeni z gosti. Večina drugih se je gnetla ob polnih mizah različnih prigrizkov, ki so zasedala obe strani dvorane. Očitno so gole stene še vedno hranile spomin na minulo proizvodnjo, zato so jih prekrili z dolgimi, težkimi rdečimi zavesami. Številni reflektorji so metali snope raznobarvne svetlobe po prostoru. Na ločenem podestu, nekoliko odmaknjenem od odra, je svoje mesto našel DJ s kupom elektronskih naprav. Glasba je trenutno diskretno napolnjevala prostor in omogočala gostom normalen pogovor.

Maks se je oziral po velikem prostoru in iskal Saro. Alina, nekoliko prestrašena ob vsej množici ljudi, se je oprijela njegovega komolca, ter ga sprašujoče pogledala. Že naslednji trenutek je Maks začutil roko na svojem ramenu.

»No, kako sta golobčka?« je bil pozdrav Sare.

Skupaj sta se obrnila in tudi hkrati osupnila ob njeni pojavi. Če je bila Alina oblečena skoraj kot punčka, pa je bil Sarin stil povsem nekaj drugega. Dolga zelena svilena obleka, ob dekolteju, ki ni puščal veliko prostora za domišljijo. Maks se je kot šolarček zagledal v dekolte, dokler Sara ni tlesknila s prsti tik pred njegovim nosom.

»Haloooo Maks!! Malo koncentracije prosim!«

Če ga v realnost ni vrnila Sarina pripomba, pa ga je zagotovo Alinin komolec naravnost med rebra. Dvignil je pogled in v zadregi zajecljal opravičilo. Sara je nadaljevala nagovor:

»Verjetno sta že ugotovila, da organiziram modno revijo. Če se malo ozreta okoli, bosta med gosti opazila mnoge znane obraze. Želim, da se po reviji pomešata med goste ter začneta delati na novih poznanstvih. Vzemita vse skupaj kot nekakšno avdicijo, tokrat pred potencialnimi strankami. Predvsem pa se ne držita drug drugega kot preplašena golobčka. Tukaj sta poslovno in ne da ljudje pomislijo, kako simpatičen zakonski par sta! Smo si na jasnem?«

Skoraj v en glas sta potrdila njenim besedam. Že je hotel nadaljevati s svojo pridigo, ko se je iz smeri vhodnih vrat razlegel hrup, nato pa besno vpitje. Le sekunda je bila potrebna, da je varnostnik pri vhodnih vratih prejel vprašanje Sare preko komaj opaznih slušalk na njenem ušesu. Pozorno je poslušala, nato pa kratko ukazala:

»Spustite jo naprej!«

Izraz na njenem obrazu ni skrival jeze. Pogledala je Maksa, nato pa znova proti vratom. Iz mraka hodnika je stopila drobna, vsekakor ženska postava. Oprijete, na mestih raztrgane kavbojke, črna usnjena jakna in rokavice, na glavi pa čelada, s katero se je kar med hitro hojo proti njim trudila, da jo sname. Ko ji je končno uspelo, le nekaj korakov oddaljeno od njih, je za Maksa sledil popoln šok. Skrivnostna neznanka ni bil nihče drug kot Tara.

»Čer družba! Vidim, da ste me pogrešali! No mogoče ne vsi!« ob tem pa pogledala najprej Maksa, nato pa počasi, povsem po žensko, premerila Alino od glave do pete. In če se je ob njenem prihodu Maks počutil, kot bi dobil dobro odmerjen udarec v pleksus, pa je bil naslednji stavek primerljiv le z brco v njegovo mednožje. Tara se je obrnila proti še vedno besni Sari:

»To pa ni lepo od tebe, sestrica, da si me izpustila iz spiska povabljenih! Pa ne da se me sramuješ? Brez panike prišla sem le na pivo. Moj želodec tako ali tako ne bi prenesel prevelike porcije tvojih osladnih prijateljev!« ob tem pa je s kazalcem teatralno zaokrožila po prostoru.

V Maksovi glavi pa je še vedno odmevala ena beseda. Sestrica! Z očmi je begal od ene do druge in iskal podobnost. Bili sta si popolnoma različni. Ena visoka, vitka, prava dama. Druga skoraj za glavo nižja, z razkuštrano frizuro, ki je več kot očitno le redko videla glavnik, v motoristični opravi, bolj podobna fantu kot krhkemu dekletu. Edina stvar, ob kateri bi Maks skoraj glasno zaklel, so bile njune oči. Nezgrešljiva zelena barva, diamanti, ki jih je občudoval pri eni in skoraj bal pri drugi. Kako sem bil lahko tako slep je pomislil. Zdaj, ko sta stali ena ob drugi tik pred njim, mu je v trenutku vse postalo jasno. Zakaj Sarina opozorila pred odhodom na Sočo, zakaj skoraj grožnje na zadnjem sestanku. Morečo tišino je prekinila Sara:

»Dobro veš, zakaj te nisem povabila. Vedno si zaničevala ta posel. Če pa si že tukaj bi te prosila, da ne delaš scen. Bo šlo?«

»Seveda sestrica! In Maks, zdaj lahko zapreš usta. Smešen si, ko ti čeljust takole visi!«

Tako kot vedno ga je lahko razjezila z enim stavkom. Še ena očitna podobnost med obema, genski zapis, kako ga razbesneti v treh sekundah. Pred nadaljevanjem mučnega pogovora in novimi presenečenji ga je rešil glas voditelja prireditve in ugašanje luči, kar je bilo znak za začetek modne revije. Sara je odhitela v zaodrje, medtem ko so si oni trije našli prazna sedišča, tik ob odru. Čuden občutek, ko je na eni strani sedal Alina, na drugi pa Tara, ga ni minil niti ob pogledih na brhke manekenke. Gledal je predstavo, toda z mislimi je bil daleč stran. V realnost ga je vrnila Tara, ki se je nagnila proti njegovemu ušesu in tiho zašepetala:

»No, si že izbral naslednjo žrtev? Ona črnolaska v črnem stezniku malo prej, bi ti prav pasala!« s tem pa namignila na eno izmed manekenk.

»Prosim te Tara, lahko nehaš?«

»Saj ti samo pomagam. Je pa res, da je glede na tvoj zadnji izbor, kar nekoliko stara. Pa očitno padaš na platinaste barbike zadnje čase!«

Zadnja pripomba je več kot očitno letela na Alino. Maks je le nemočno zmajal z glavo. Ta trenutek ni mogel storiti ničesar, zato se je odločil za molk. Celotna predstava ni trajala dolgo. Glasen aplavz gostov ob koncu, nato pa so se povabljenci znova zapodili proti obloženim mizam.

»Grem po pivo, predvidevam, da bosta vidva kaj bolj prefinjenega?« ni nehala s provociranjem Tara. Še preden je lahko odgovoril, se je izgubila v množici. Maks se je obrnil proti Alini:

»Kaj boš pila?«

»Karkoli, mogoče en sok prosim.«

»Dobiš!«

»Si dobro, Maks?« ga je Alina previdno vprašala.

»Tudi boljše dneve sem že imel. Vprašaj me jutri!«

Mimo skupin ljudi, ki so glasno komentirali ravnokar končano modno revijo, se je prebijal proti mizi s pijačo. Le nekaj metrov stran je stala Sara, obkrožena z ljudmi, ki so ji očitno zadovoljni čestitali za uspešno organizacijo revije. Komaj opazno mu je namignila, naj jo počaka. Na hitro je popil kozarec šampanjca. Sara se je le s težavo rešila gostov, nato pa pristopila in ga potegnila na stran.

»Zdaj razumeš?«

»Ne vem, zakaj vse te skrivalnice Sara? Lahko bi mi takoj povedala, ne da izpadem popoln bedak!«

»Če bi ti povedala, bi se obnašal drugače. Tega nisem hotela. Prebrala bi te kot odprto knjigo. V tem je prekleto dobra. Njena intuicija me vedno znova preseneča.«

»Pa se sploh zavedaš, kaj si storila? Svoji sestri si kupila moškega!«

»In? Vse drugo ima. Kupi si lahko, kar hoče. Potrebovala je odklop, kontroliran odklop. Spoznal si jo in veš, kakšna je. Ne delaj si utvar, bil si le igrača in varnostnik. Nikoli ne vem ali se bo vrnila cela s svojih izletov. Dobro si opravil svoj posel, mogoče celo predobro. Sicer pa o tem ne želim več govoriti. Mislim, da sem ti zadnjič dovolj jasno povedala. Pozabi!«

Ničesar ni odgovoril. Le čudil se je njeni hladni preračunljivosti.

»Sicer pa te čaka delo!«

»Kdaj?« je presenečeno vprašal.

»V bistvu te že čaka. In ne kompliciraj. Hoče hiter fuk, brez kompliciranja in romantike. Njen mož je nekje tukaj med gosti. Če ga ne želiš spoznati, raje pohiti!«

»Saj nisi resna!«

»Misliš?« a njen pogled je bil ledeno hladen.« Za zaveso na levi strani so ob steni skrite stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje, kjer so bile včasih pisarne. Na koncu hodnika je pisarna direktorja. Pojdita tja in opravita!«

Maks se je brez pozdrava obrnil in odšel proti skritim stopnicam. S pogledom je na hitro preletel dvorano. Alina ni bila več sama. Okoli nje so rojili moški in tekmovali za njeno naklonjenost. Tare ni bilo videti nikjer. Ob pogledu na številne moške v prostoru se je vprašal, kateri je mož njegove stranke. Lahko bi bil kdorkoli. In on mu bo v naslednjih desetih minutah pofukal ženo, medtem ko bo on pil šampanjec in se delal pomembnega pred sogovorniki. Podzavestno je sklonil glavo in se poskušal narediti čim bolj neopaznega. Na hitro je smuknil za veliko zaveso in se začel vzpenjati po strmih kovinskih stopnicah. Na ozkem podestu na vrhu ga je čakala.

Lepo urejena dama, okoli štirideset let, vsaj deset kilogramov preveč, stlačenih v preozko obleko, bolj primerno kaki dvajsetletnici, kot njej. Roke je nervozno vila pred seboj. Očitno ni bila vajena hitrih akcij, če sploh kakšne.

»Zdravo! Jaz sem Maks!« jo je vljudno pozdravil in se prisiljeno nasmejal.

»Liza!«

»No greva Liza, razen če se nisi premislila?«

»Nisem si premislila! Hočem se maščevati oni svinji od mojega moža! Misli, da ne vem za vse njegove izlete, seminarje, usposabljanja. Dovolj imam tega!«

Prijel jo je za roko in popeljal po dolgem temnem hodniku. Povsem na koncu so bila vrata z napisom direktor. Maks je preventivno potrkal, nato pa odprl vrata, vstopil in potegnil Lizo za seboj. Nista prižigala luči. Veliko pisarno, v kateri so poleg mize in starega kavča ter ogromnega fotelja obrnjenega proti umazanim oknom, krasila le še stara preproga, očitno že dolgo ni nihče obiskal.

»Imaš kakšno željo Liza?«

»Ne vem, kako to gre. Še nikoli nisem seksala nikjer drugje kot doma v postelji. Čudno se počutim. Oprosti!«

Kakšen drug dan bi se nesrečna ženska Maksu celo zasmilila, a ne danes. Želel je le čim hitreje opraviti. Brez besed je začel odpenjati zadrgo hlač, nato pa brez uvoda na dan potegnil svojega še vedno mehkega kurca. Lizin pogled je izdajal popolno presenečenje.

»Je kaj narobe!« je znova previdno vprašal.

Še vedno tiho in s široko odprtimi očmi, mešanico začudenja in skoraj strahu je zrla v njegovega kurca, ki si ga je počasi drkal.

»Še nikoli nisem videla tako velikega. Mož se je vedno hvalil, da ne morem dobiti večjega, kot ga ima on. In proti tebi je palček. Kakšna koza sem!«

Že naslednji trenutek je stopila bližje, odmaknila njegovo roko in ga sama objela z toplimi dlanmi. Oči ni odmaknila od njega. Kot hipnotizirana je gledala kurca, ki je počasi, a zanesljivo rasel v njenih rokah. Glede na predhodno zadrego je njena reakcija, ko se je spustila na kolena in ga brez obotavljanja vzela v usta, presenetila tudi Maksa. Čeprav nekoliko nerodna, pa ji ni mogel zanikati navdušenja nad njegovo malenkostjo. Trdo ga je oprijela z obema rokama, kot bi se bala, da se bo izmaknil. Sedaj že popolnoma trd in v vsej svoji velikosti ni mogel skriti nasmeha ob pogledu na Lizo, ki se je več kot očitno mučila v poskusih, da ga spraviti čim več v svoja usta. Še vedno s kurcem v svojih ustih, je dvignila pogled in v kotičkih oči so se zasvetlikale solze.

»Liza, odlična si! Tvoj mož nima pojma, kaj ima!«

Trdega kurca je potegnila iz ust in jezno rekla:

»Hvala, Maks! Res si prijazen. Vem, da ne obvladam, a zdaj saj vem česa nimam in kaj zamujam! Nimam veliko časa. Potrebujem moškega! Hočem moškega! Pofukaj me, Maks! Nič drugega si ne želim ta trenutek, kot da mi zarineš svojo batino!«

Izrečene besede Lize polne obupa in želje hkrati, so bile tihi sprožilec, ki ga je nevede pritisnila. Še nekaj minut prej ni bila nič drugega, kot premožna potrebnica, s krizo srednjih let in kompleksom manjvrednosti ob gledanju manekenk popolnih postav. Zdaj pa jo je skoraj pomiloval, ujeto v pasti življenja.

Brez besed se je dvignila na noge, nato pa stopila do bližnje mize, privzdignila krilo do pasu in se s komolci naslonila na gladko površino. Veliko, lepo, okroglo zadnjico je vabljivo izbočila proti Maksu, sklonila glavo ter še zadnjič s prosečim glasom dejala:

»Prosim, Maks! Prosim pofukaj me!«

Maks se ni več pustil prositi. Stopil je do nje, prijel spodnje hlačke in jih grobo potegnil do sredine stegen. Z eno roko jo je prijel za široke boke, z drugo pa zagrabil trdega kurca in ga naslonil na njeno muco. Tihi stok strasti je ušel iz njenih ust. Glavico, najprej le rahlo naslonjeno na njene sramne ustnice, je sedaj porinil naprej. Brez odpora se je odpirala, povsem mokra od pričakovanja. Z nogo je brez opozorila še nekoliko razširil njene noge, nato pa izpustil kurca, trdo zagrabil njene boke z obema rokama, ter silovito porinil. Udarec njegovih bokov v kombinaciji jeklenega prijema rok na njenih bokih, so usločili njen hrbet, glava pa je zanihala daleč nazaj. Kar je prišlo iz njenega grla ni bilo niti krik, niti karkoli podobnega. Slišati je bilo kot bi se dušila. Maks se je previdno ustavil, a že naslednji trenutek začutil njene dlani na svojih rokah.

»Še Maks, še!

Znova je porinil, še nekoliko globlje kot prej, nato pa neusmiljeno začel nabijati. Njegovi boki so se srečevali z njeno mehko zadnjico in širili ploskajoči zvok po pisarni. Še vedno ga je grabila za dlani, tako da je s trebuhom in prsmi ležala na gladki površini mize. Maks je ob silovitosti svojih udarcev pomislil, kako dobro, da je miza velika in masivna, sicer bi jo zagotovo porivala po gladkem parketu. Njeni vzdihi so postajali vse glasnejši, dihanje pa globlje in težje. Kljub temu, da je porival z vso močjo, se ni poskušala izmikati, temveč mu je prihajal nasproti. Ženska je bila lačna seksa. Da bi to vedel, ni potreboval diplome iz atomske fizike. Spet je spremenil ritem. Namesto počasnih, močnih in globokih sunkov je zdaj z boki vse hitreje udarjal. Začutil je, kako se njena notranjost vse bolj krči. Zadnjico je dvignila še višje, vse z namero, da bi ga čim bolje čutila. Le še nekaj hitrih gibov je bilo potrebno, da se je še zadnjič divje usločila, Maks pa je na svojih dlaneh začutil nohte, ki so se globoko zarinili v njegovo kožo. Ni bila glasna. S čelom, prislonjenim na mizo je le momljala nerazumljive besede, telo pa so ji stresali krči, ki so se počasi umirjali.

Niti se ni še dobro umirila, z Maksom še vedno globoko v sebi, ko se je po sobi zaslišalo glasno ploskanje. Oba sta poskočila, kot bi ju nekdo polil z mrzlo vodo. Veliki fotelj, prej obrnjen v drugo smer se je začel počasi obračati. Kljub mračni sobi so luči bližnjega parkirišča dovolj osvetljevale sobo, da je Maks brez problema spoznal nepovabljeno gostjo, ki je prisostvovala njunemu seksu. Bila je Tara.

»Lepo Maks, lepo! Da težko držiš svojega otepača v hlačah, sem vedela, ampak da tako težko pa res ne!«

Že ob prvem stavku se je Liza panično dvignila z mize in Maksa dobesedno izpljunila iz svoje muce. Iz oči, ki so begale zdaj od Tare, zdaj do Maksa se je z lahkoto razbral strah. Spodnje hlače, prej spuščene na stegna je na hitro potegnila preko zadnjice in se obenem zadenjsko umikala proti izhodnim vratom. Med spuščanjem in ravnanjem krila se je znova oglasila Tara:

»Brez panike. Tale mala predstava bo ostala naša skrivnost. Če je potreba, je pač potreba. Dekleta moramo držati skupaj, sploh, če gre za pošten kos mesa. Kako že pravijo, če ni fovšije je za vse dovolj?«

Liza ni odgovorila. V vidni zadregi je spustila glavo, odprla vrata in se kot tat skoraj izmuznila skozi njih. To je bil znak za Maksov napad:

»Pa si ti normalna Tara? Ves ta čas sediš skrita v prekletem fotelju in se naslajaš nad..«

»Kaj pa naj bi naredila? Dvignila roko in vaju prosila, če lahko prekineta?«

»Enostavno bi se obrnila!«

»Zdelo se mi je, da si ne želita biti motena. Pa še nadvse zabavno vaju je bilo poslušati v akciji!«

»Jebi se, Tara. Se sploh zavedaš, kakšen šok je boga reva doživela, ko si se oglasila s svojim trapastim ploskanjem?«

»Si mislim ja, ampak mi je popolnoma vseeno. Bo drugič dvakrat premislila, kje bo razširila noge. Boš pivo? Videti si utrujen!«

Šele zdaj se je Maks spomnil, da mu iz hlač še vedno štrli na pol stoječ kurac. Trudil se ga je pospraviti v hlače in končno mu je uspelo.

»Saj ga lahko malo pustiš na zraku. Prav lep pogled je. Pa še nekaj lepih spominov se mi vrne ob pogledu nanj iz zelo bližnje preteklosti. Povej mi Maks, si že od nekdaj tak kurbir ali le zadnje čase? Sem bila res le še ena zareza na tvojem pasu trofej?«

Zadnje besede so izbile dno Maksovega potrpljenja. Naslonil se je na rob mize in začel besno govoriti:

»Vem, da si hitra v razmišljanju in še hitrejša na jeziku. A nisi stara štirinajst let. Lahko bi vedela, da ni vse tako, kot je na prvi pogled videti!«

»Res sem bolj malo videla, ampak tudi moja ušesa znajo prepoznati seks!« ni nehala s provociranjem Tara.«Sicer pa mi nisi dolžan nobenih razlag. Imela sva en lep vikend in to je to. Si pač odličen igralec. To ti priznam. Za kratek trenutek sem celo pomislila, da morda res kaj čutiš do mene. Vse do obiska na tvojem domu in spoznanju, da si le še en iz vrste moških, ki pada na platinaste barbike.«

»Alino sem spoznal v nedeljo zvečer po vrnitvi domov v čudnih okoliščinah. Ničesar nimam z njo, le pomagam ji.«

»Res zanimivo moram priznati. Večina ljudi si za hišnega ljubljenčka kupijo mačko ali psa. Ti pa si omisliš mlado srnico. Čestitke za inovativnost! Moram pa priznati, da ne poznam moškega, ki bi zamenjal tako srnico, za košuto podrto malo prej na tejle mizi.«

»Še enkrat ti povem! Alina je prijateljica! To, čemur si bila priča, pa je povsem nekaj drugega!

»Ja? Kaj? Rekreacija? Hobi? Mogoče fetiš na starejše ženske? Razsvetli me, Maks!«

Maks enostavno ni zdržal več njenega bombardiranja z vprašanji. Pogled je uprl v mizo in tiho spregovoril:

»Posel!«

»Prosim? Kakšen posel?« se Tara ni ustavila.

»Saj si slišala prvič! To je moj posel!«

»Ne razumem? Kakšen posel?«

Dvignil je pogled, ter se ji zazrl naravnost v oči. Še zadnjič bi se lahko ustavil in obema prihranil bolečo resnico. Vendar ni prenesel več laži. Resnica mu je visela kot mlinski kamen okoli vratu. Čas je bil za razkritje, ne glede na posledice.

»Moj posel je seks! Prodajam se, fukam, kakorkoli hočeš slišati, za denar!«

Osuplost na Tarinem obrazu je Maksu povedala, da še vedno ne razume.

»Kateri del stavka ti ni jasen?« je nadaljeval Maks.«Hočeš res slišati tako kot je? Prav! Jaz sem kurba! Moška kurba! Sem bil sedaj dovolj jasen?«

V sobi je nastopila popolna tišina. Pritajena glasba iz velike dvorane ni mogla zmotiti napetosti trenutka. Tarine najprej široko razprte oči so se počasi spremenili v dve tanki reži. Maks je poznal ta pogled. Obetalo se ni nič dobrega. Počasi je odložila steklenico piva na mizo. Vstala je in počasi obkrožila mizo, ter se ustavila tik pred Maksom.

»Pomagaj mi razumeti, Maks. Ali to pomeni, da si spal z mano, ker si bil zato plačan? Je bilo vse zaradi denarja?«

»Ni bilo tako, Tara!«

»Nehaj se izmikati in bodi vsaj enkrat dec! Si bil za vikend na Soči plačan? Ja ali ne?«

Maksov pogled je odtaval nekam visoko pod strop sobe. A Tara ni čakala:

»Hvala za odgovor! Resnica boli, pa vendar tudi osvobaja.«

»Tara, nisem imel izbire. Tvoja sestra je le hotela, da nekdo pazi nate, nič drugega. Vse drugo se je zgodilo, kot se je pač zgodilo.«

»Ne omenjaj mi Sare. Pogovor z njo me še čaka in verjemi, da nočeš biti zraven, ko jo dobim na samem! In kje te je našla? Mogoče v Oglasniku?«

»Delam zanjo. V bistvu sem njen dolžnik in dokler ne poplačam dolgov praktično tudi njena lastnina.«

»Zdaj pa dovolj pravljic, Maks! Sara vodi manekensko agencijo in ne javne hiše. Toliko jo pa poznam, da vem, kaj dela!«

»Pa jo res?«

Tara ga je prestrelila s pogledom. Obrnila se je na petah in odšla proti vratom. Tik pred izhodom se je ustavila in znova obrnila proti Maksu.

»Ne vem, kakšen je tvoj cenik. Koliko sem dolžna za tvoj čas?«

»Prosim Tara, ne sklepaj spet prehitro!«

»Dovolj govorjenja, Maks. Lep večer ti želim in hvala za predstavo! Mogoče te pa čaka naslednja potrebna stranka. Ne morem ti krasti zaslužka!«

S tem se je poslovila, zapustila pisarno, vrata pa so se zaprla z glasnim treskom. Maks je hitro stopil za njo, a je že izginila na koncu hodnika. Poskusil jo je ujeti, a mu je pot na vrhu stopnic zaprla visoka črnolaska, v elegantnem poslovnem kostimu. Črne prodorne oči so se srečale z njegovimi., nato pa se je vljudno opravičila in umaknila iz poti. Maks je stekel po kovinskih stopnicah, nato pa proti izhodu iz dvorane. Izhod je zapiral prav tisti ogromni varnostnik, kot ob prihodu. Skoraj bi že prišel mimo njega, ko je okoli pasu začutil par močnih rok. Kot peresce ga je privzdignil od tal.

»Prosim, če se umirite. Gospodična je prosila, da vas zadržimo do njenega odhoda, ker ste vinjeni in jo nadlegujete!«

Maks ni mogel verjeti svojim ušesom. Dobro je vedel, da se nima smisla upirati. Prav nobenih možnosti ni imel proti gori od človeka, ki ga je držala v jeklenem prijemu. Dvignil je roke v znak predaje. V tistem trenutku se je s parkirišča pripeljala Tara, na živo zelenem športnem motorju. Pogledala je proti Maksu, zaprla vizir čelade, nato pa dvignila roko in iztegnila sredinec. Motor je zarjovel ob pretiranem navijanju ročaja za plin, zadnja guma se je zavrtela v prazno, nato pa je odpeljala izpred dvorane ob obračanju številnih glav.

Isti trenutek, ko je Tara na motorju zapustila parkirišče, je popustil tudi prijem varnostnika. Previdno ga je izpustil, ter čakal na Maksovo reakcijo. Hitro opravičilo je razelektrilo ozračje. Maks se je odločil počakati Alino na svežem večernem zraku. Moral si je razbistriti glavo. Vsega je imel vrh glave. V žepu suknjiča je poiskal škatlico cigaret in eno potisnil v usta. Po žepih je iskal vžigalnik, ko je ženska roka ponudila vžigalnik. Dvignil je pogled. Neznanka, v katero je skoraj trčil na stopnicah. Hvaležno si je prižgal cigareto in globoko vdihnil dim. Že je hotel vrniti vžigalnik, ko je neznanka spregovorila:

»Obdržite ga. Zdi se mi, da to ni zadnja cigareta danes.«

Maks se je le utrujeno zahvalil, nato pa gledal neznanko, ki je sedla v avto in se počasi odpeljala. Njegove misli so znova odplavale k Tari. Izgubil jo je. Tokrat za vedno.

(SE NADALJUJE)

Gray Wolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 3.7 / 5. Število glasov: 3

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!