Kolona strnjene avtomobilske pločevine se je počasi vila iz Ljubljane, vse dokler se ni odcepila za avtocesto proti Gorenjski. Ljudje so hiteli iz služb, ter želeli čim hitreje priti domov. Rezultat je bil divja prehitevanja in hupanje takoj, ko se kateri od počasnejših voznikov ni dovolj hitro umaknil s prehitevalnega pasu. Maksu se ni mudilo nikamor. Še vedno pod vtisom minulega srečanja z Žano se je priključil koloni umirjenih voznikov in se držal omejitev. V daljavi se mu je odpiral pogled na hribe, obsijane s popoldanskim soncem. Pomislil je, kako sta s prijateljem pred leti skoraj vsak konec tedna izkoristila za plezanje. Tam gori je našel mir. Pogled v dolino, odmaknjenost od ponorelega sveta, ga je vedno navdajal z mirnostjo. Občutek, da si z vsako minuto preživeto v hribih polni baterije, kot nikjer drugje. Pogrešal je te čase, rad se jih je spominjal in mnogokrat si je že obljubil, da bo znova pobegnil tja gor in poiskal mir, ki ga tako pogreša. Mogoče je čas, da napolni nahrbtnik, izklopi telefon in gre. Brez plana, brez cilja, le odide in znova uživa kot nekoč.

Iz spominov ga je vrnilo zavijanje v želodcu. Že je pomislil na obisk svoje priljubljene picerije, ko se je spomnil na Alino. Samsko življenje, brez obveznosti, urnika, razen, kadar ni bil na tako imenovanem poslovnem sestanku, se mu je dodobra zalezlo pod kožo. Leta so minila od njegove zadnje resne zveze. In če dobro pomisli, se je še ta končala po slabih treh mesecih. Od takrat dalje je odgovarjal le še sebi. Tudi, ko si je privoščil kakšno kratko razmerje, je vedno poskrbel, da ni ostal preko noči. S tem si je nekako zagotovil varnost in razdaljo, da vse skupaj ne bi prešlo v nevarne vode obveznosti. Zdaj pa so se vsa njegova pravila, varovalke, navidezen zid v trenutku podrla z eno partijo kart. Cinizem življenja je res lahko prav neverjeten. Še takrat, ko zmaga, si nakoplje težave. Očitno je Đorđe Balašević prekleto dobro vedel o čem piše in poje v eni izmed svojih pesmi.« A karta je kurva izvinte me što psujem,« si je Maks zapel v premnogih večerih, no bolj jutrih, ko so bili prazni žepi opomin in boleč spomin na dobesedno izgubljeno noč.

Rezek pisk avtomobila, znak, da bo treba napolniti žejnega jeklenega konjička, je Maksa vrnil iz njegovih misli. Le nekaj kilometrov po cestninski postaji je zavil na bencinsko črpalko, hitro napolnil prazen rezervoar, plačal in se že hotel odpeljati, ko ga je prešinila ideja, ob kateri se je predhodno kruljenje v želodcu spremenilo v pravo utež. Le nekaj metrov naprej se je ustavil, pustil avto v prostem teku, nato pa pograbil telefon. Za trenutek se je ustavil, zaprl oči, ob tem pa premleval idejo, ob kateri se je počutil skrajno slabo. A potreboval je rešitev, nujno. Prsti so avtomatično zdrsnili po tipkovnici telefona in poiskali številko, ki bi jo sedaj lahko odtipkal tudi že na pamet. Pritisnil je in počakal.

»Dober dan Maks!«

Glas Sare, kot vedno hladno uraden, a po svoje vedno dražljiv in poseben. Čeprav so bili njuni pogovori vedno vse prej kot prijetni, pa je bil na neki bizaren način vedno zadovoljen, ko jo je zaslišal.

»Dober dan Sara! Ne vem, kako naj začnem. Imam manjši problem, no ni ravno problem, mogoče manjša težava in,« glas se mu je ustavil, v iskanju pravega način, kako naj vse skupaj zapakira in servira, nato pa je nadaljeval,« Mislil sem, da mi mogoče lahko pomagaš?«

»Samo ne reci, da si kaj zamočil pri Žani?!«

»Ne šefica, vse je bilo ok! Dal sem najboljše, kar znam. Žana se mi je zdela povsem zadovoljna s ponujenimi storitvami. Lahko pa bi mi prihranila zadrego in prej povedala, da je slepa!«

»To je bila njena izrecna zahteva. In pri nas imajo stranke vedno prav, no skoraj vedno in ti to dobro veš, Maks. No me veseli, da nisi kaj zamočil! » so bile besede, ki so mu dvignile pritisk. Vendar ni odreagiral. Še predobro se je zavedal, da je ravno ona mogoče odgovor in rešitev njegovega problema.

»Torej kaj te muči? Boš cel dan hodil kot maček okoli vrele kaše? Misliš, da me sploh še lahko presenetiš s kakim sranjem v katerega tako rad stopiš?«

Ni izbirala besed. Nikoli jih ni. Popolna dama na zunaj, z besednjakom starega mornarja v kakem zakotnem baru. Znova se je vprašal, ali je vedno taka ali se namerno trudi, da ga jezi.

»Rad bi ti predstavil dekle.«

Sara ni čakala na nadaljevanje.

»Kakšno dekle? O čem govoriš Maks?«

Moreč trenutek tišine na telefonski liniji ni obetal nič dobrega. Maks se je kot že mnogokrat prej odločil instinktivno. Predobro je že poznal Saro in niti pomislil ni, da bi ji poskušal prodati karkoli drugega kot resnico. Besede so se iz njegovih ust usule kot jesensko listje z dreves. Zgodbo je povedal skoraj v enem dahu, brez premorov, brez poudarkov in olepševanj. Ves čas pripovedovanja Sara ni spregovorila. Še ko je končno utihnil, ter si sam pri sebi oddahnil, da je vse skupaj za njim, z njene strani ni prišla niti beseda.

»Si še z mano?« je previdno vprašal.

Končno se je oglasila, a njen ledeni glas Maksa nikakor ni navdajal z optimizmom.

»Zanimiva zgodba. Torej se po novem ne igraš več le z lastnim življenjem, sedaj si začel igrati tudi za tuja? Sicer je to popolnoma tvoja stvar, dokler vse skupaj ne vpliva na posel. Moram pa priznati, da ne vem, kakšno povezavo ima to z menoj, oziroma kaj bi zdaj rad od mene?!«

»Sklepal, no bolj predvideval sem, da jaz nisem tvoj edini zaposleni,« je previdno nadaljeval Maks.«Spomnim se dekleta, ki je zapustila tvojo pisarno, pred najinim prvim sestankom. Če ni ravno vrhunska manekenka, potem je verjetno vrhunska uslužbenka.«

Kljub temu, da je Maks pazil na izrečene besede, zavedajoč se, da govorita po telefonu, pa ga je Sarin odziv popolnoma presenetil.

»Kdo in kaj je bila ona se te popolnoma nič ne tiče. Kaj ti sklepaš, je tvoja stvar, kaj jaz delam pa moja. Najin dogovor je kristalno jasen in edina tvoja skrb naj bo, da izpolniš svoj del. Čas bi že bil, da začneš sprejemati odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice!«

Kljub silovitosti odgovora in besed, ki so imele učinek dobro merjenega udarca s pestjo naravnost v pleksus, Maks ni odnehal.

»Prosim pomiri se! Ničesar slabega nisem mislil. Dekle enostavno nima kam. Sama mi je predlagala, da začne poslovati na svoje ali z menoj. Mene kot prvič to ne zanima in kot drugič nimam ne zvez ne poznanstev. Konec koncev bi lahko vsi imeli korist od morebitnega dogovora.«

»Maks, dajva razčistiti enkrat za vselej. Če bi v svojem poslu hotela dekle iz vzhoda, dvignem telefon in jo dobim dostavljeno v roku enega tedna. A jaz ne vodim cenenega bordela, kjer se dekleta vrtijo ob drogu in ožemajo pijančke za plačilo pijače od katerega potem dobijo procent. Pa da ne bom predolga. Ko boš naslednjič pogledal v kakšno izmed revij rumenega tiska, v katerih so takšne in drugačne slovenske zvezde in zvezdice naredi naslednje. Izberi povsem naključno deset izmed njih in zagotavljam ti, da so vsaj tri od njih moje redne ali pa vsaj občasne sodelavke. Ti je sedaj mogoče jasno, zakaj se ne ukvarjam s tujkami?«

Njen odgovor ga ni presenetil. Sicer je do sedaj take in podobne zgodbe jemal bolj kot ne z rezervo, pa vendar je vedel, da se marsikatera srednješolka proda za malo boljši telefon, včasih pa tudi za dosti manj. O študentkah pa raje ne bi izgubljal besed.

»Prosim Sara, daj ji priložnost. Zagotavljam ti, da ne boš obžalovala! Če se motim, bom en mesec delal zastonj!«

»Tri!« je brez obotavljanja udarila Sara.

»Dogovorjeno!«

»Imaš pa jajca Maks! Res me zanima, kdaj te bo srečala pamet in se boš nehal igrati z edinim svojim premoženjem?«

»Saj so moja, z njimi lahko počnem, kar me je volja!« je sedaj že nekoliko opogumljen siknil Maks.

»Tehnično so res tvoja, držijo se tvojega telesa in očitno večkrat misliš z njim, kot pa z možgani, kar pa je nasploh značilnost moškega spola. A ne pozabi, samo tehnično so tvoja, praktično pa moja lastnina, vse dokler ne odplačaš dolga!«

Ob zadnji pripombi je Maks jezno zaškripal z zobmi, pa vendar za spremembo ostal modro tiho. Dosegel je svoje, s težavo, pa vendarle.

»V četrtek ob enajstih v moji pisarni. Ne zamujajta! In da ne pozabim. V soboto zvečer si rezerviraj čas, več ti razložim na sestanku. Pa lepo prosim, od sedaj dalje igraj poker samo še za denar, ker če prislužiš kako čredo ovac ali krav, ti zagotavljam, da jih boš pasel sam, z jajci ali brez. Lep dan še naprej Maks!«

Telefonska linija se je prekinila, še preden je lahko Maks karkoli odgovoril. Kljub jezi, ki je vrela v njem, pa so ga njene besede spomnile na neizpodbitno dejstvo. Rad je tvegal. In prav to ga je pripeljalo v situacijo, kjer je sedaj. Bil je njena lastnina in če ne bo previden, bo še dolgo. Misel, ob kateri se je kljub toplemu večeru neprijetno stresel. Pospravil je telefon, nato pa hitro odpeljal proti domu. Le nekaj minut je potreboval, a ves čas premišljeval, kako naj svojo rešitev predstavi Alini.

Takoj ko je odprl vrata stanovanja, je vanj butnil vonj po hrani. Vendar pa to ni bil vonj pice ali kakšne druge naročene hrane, katere vonja je bil Maksu še predobro znan. Bil je vonj po pečenju, ki je napolnil prostor in mu dal občutek domačnosti. Presenečeno je pogledal okoli vogala v kuhinjo. Alina je iz pečice ravno jemala lepo zapečenega piščanca, obloženega s pečenim krompirjem. Če je še malo prej nekako obvladoval lakoto, pa so se mu sedaj dobesedno začele cediti sline ob pogledu na odličen obrok, ki ga je čakal.

»Dober dan, Alina!« je glasno pozdravil.

Presenečeno se je obrnila in na licu ji je zaigral širok nasmeh. Šele sedaj je opazil, da ni več oblečena v njegovo preveliko trenirko. Kratko rdeče krilo in bela oprijeta majica s tankimi naramnicami sta jo popolnoma spremenila. Dolge in popolno oblikovane noge, ravno prav zaobljeni boki, raven trebušček, za desert pa par čudovitih prsi, ki so napenjali blago tanke majice. Spuščeni lasje so ji padali daleč preko hrbta in zaokroževali popolno celoto.

»Očitno so dostavili tvoje stvari. Si dobila vse?«

»Popolnoma vse z mojimi dokumenti vred. Pred dobro uro je prišel mlad fant. Plačala sem mu, tako kot si naročil!«

»Me veseli, da sva rešila ta problem!« je nadaljeval Maks,« A ne bi ti bilo treba kuhati. Si pozabila na moje besede, da mi nisi ničesar dolžna?«

»Kot prvo jesti morava in kot drugo, mar dvomiš o mojih kuharskih sposobnostih?« ga je odločno in skoraj užaljeno zavrnila.

Pogledal je proti lepo pripravljeni mizi in pekaču, ki ga je še vedno držala v rokah, ob tem pa rahlo privzdignil glavo in glasno vdihnil vonjave. Ustnice so se mu razširile v zadovoljen nasmeh.

»Niti malo ne dvomim! Če je tako dobro, kakor lepo diši, sem prav navdušen!«

»Potem pa izvoli za mizo in dober tek!«

Hrana je bila res izvrstna. Užival je ob vsakem grižljaju, ob tem pa čutil njen ocenjujoči pogled, kot da čaka, ali se bo na njegovem obrazu pokazala sled najmanjšega nezadovoljstva. Končno se je nekoliko sprostila, ob hitrem izginjanju hrane z Maksovega krožnika. Pojedla sta v tišini, nato pa je Alina nepričakovano vstala:

»Skoraj bi pozabila! Imel si obisk!«

Maks jo je začudeno pogledal, saj ni pričakoval nikogar. Še preden je lahko vprašal, kdo se je oglasil, se je vrnila in na rob mize položila zaprto ovojnico.

»To je pustila zate!«

»Ona?«

Alina ni odgovorila. Le rahlo je prikimala, čakajoč, da Maks odpre ovojnico. V bel prtiček ob svojem krožniku je obrisal nož, nato pa previdno odprl ovojnico. Na plan je potegnil šop slik in že ob prvi skoraj izgubil dah. Dvignil je pogled k Alini, nato pa znova k prvi sliki. Tara! Počasi, sliko za sliki si jih je ogledal. Pred očmi so mu zopet zaplesale podobe njunega izleta na Sočo. Vpijal je ujete trenutke, čeprav so bili globoko zapečeni v njegov spomin. Znova se je vrnil k prvi sliki, tisti, ki jo je slikal on sam. Njen obraz, začudene oči, izraz bolečine, spomin na ledeno mrzlo jezero, v katerega je pogumno zakorakala, nevedoč kaj jo čaka. Tipična Tara. Trmasta, samosvoja, neukročena, po drugi strani pa polna nalezljive energije. Le s težavo je odtrgal pogled od slike:

»Sta govorili? Kaj je rekla?«

»Povabila sem jo naprej, a je odločno zavrnila. Očitno me ni pričakovala. Poskusila sem ji razložiti, vendar mi je le podala ovojnico in odšla.«

»Res ni rekla ničesar?« je začudeno vztrajal Maks.

Alina je pogled uprla v tla in več kot očitno je bilo, da ne ve, kako naj nadaljuje. Po kratkem premeru je vendarle nadaljevala:

»Tik preden je vstopila v dvigalo, se je obrnila in mi naročila naj ti povem.«

»Kaj Alina, povej točno, kar je rekla?«

»Povej Maksu, naj se jebe! To so njene besede.«

Najprej začudenje, nato pa glasen smeh, ob katerem se je Alini odvalil kamen od srca.

»Res mi je žal Maks. Toda tako besne ženske se ne da prepričati o čemerkoli. Mislim, da si je mojo prisotnost povsem narobe predstavljala.«

»Pustiva sedaj to,« je nadaljeval Maks.« Morava se pogovoriti. Prosim usedi se.«

Izraz na njenem obrazu se je v trenutku spremenil. Zaskrbljenost je zasijala iz njenih oči.

»Takole je Alina. Glede na najin včerajšnji pogovor sem opravil telefonski klic. Rad bi, da veš, da nisi obvezna sprejeti. Je le ena izmed možnosti. Odločitev je tvoja. Če bo tvoj odgovor pozitiven, greva v četrtek na sestanek, da te predstavim tvoji novi šefici. Kar v bistvu pomeni, da bi bila najina šefica. »

»Za kakšen posel gre?« je sledilo previdno vprašanje.

»Tak kot do sedaj, seks. Prodajala boš sebe. Le na mnogo višjem nivoju in seveda veliko bolje plačano. Edina tvoja skrb bo, da so stranke zadovoljne, za vse drugo poskrbi šefica. In stranke niso neki lokalni pijančki, temveč ljudje, ki jim diskretnost veliko pomeni. Temu primerno so pripravljeni tudi plačati. Premisli in mi do jutri odgovori.«

»Jaz sem za!« je brez najmanjšega premišljevanja odgovorila Alina.

»Počasi, počasi!« so bile besede Maksa.

»Ne Maks. Sploh nimam česa premišljevati. Ničesar takega ne bom delala, kar nisem že do sedaj. In verjamem, da me ne bi poslal nekam, kjer bi se mi godilo slabo. Saj boš še vedno pazil name?«

»Seveda bom. Ne skrbi! Če bi šlo karkoli narobe, lahko računaš name! Vedno!«

Ob njegovem odgovoru je zadovoljno prikimala. Brez dodatnih besed se je lotila pospravljanja ostankov poznega kosila. Maks se je medtem sproščeno zleknil na kavč in prižgal televizijo. Znova si je ogledal slike, ki jih je prinesla Tara. Z vsako podobo so se vrnili občutki njunega skupnega vikenda na Soči. Bil je prepričan, da ji ni povedal, kje živi, pa vendar ga je našla. Njemu pa se tudi sanjalo ni, kje živi ona. Želel jo je poklicati, se zahvaliti in obenem razložiti, kaj dela pri njem Alina, a ni imel nobene možnosti. Pomislil je, da bi poklical Saro, ter jo prosil za naslov, a je idejo hitro opustil. Medtem je Alina končala s pospravljanjem, ter se mu pridružila na kavču. Brez vprašanja se je zleknila obenj in položila glavo na njegove prsi. Nekaj časa sta brez besed gledala dolgočasen program, dokler ga ni previdno vprašala:

»Rekel si, da bova imela skupno šefico. In kaj počneš ti zanjo? Si varnostnik ali kaj takega?

»Ne, delam enake stvari kot ti. Prodajam se!«

Njegove besede so jo osupnile. Nato pa je le rahlo prikimala in nadaljevala:

»Sedaj razumem. Sem že mislila, da je z mano kaj narobe. Še nikoli nisem spala zraven moškega, ne da bi se končalo s seksom!«

Maks se je začudeno nekoliko umaknil, njuna pogleda pa sta se srečala.

»Razumeš kaj?«

»Da si gay! Pač, da se prodajaš moškim. Saj te ne sodim, tvoja stvar, le škoda se te me zdi!«

Resnost, s katerim je povedala zadnji stavek, pospremljen s skoraj pomilujočim pogledom njenih modrih oči, ga je najprej osupnila, nato pa je padel v nezadržen krohot. Skoraj pet minut se je nezadržno smejal in vsakič, ko je pogledal njene začudene oči, se je smeh vrnil. Končno se je naveličala njegovega krohotanja in ga z vso močno sunila v ramo.

»Nehaj se mi režati in povej, kaj sem narobe rekla!«

»Draga moja, povsem napačen sklep si naredila. Nisem gay. Ne prodajam se moškim. Moje stranke so ženske. Si sedaj pomirjena?«

»Ja in ne. Če nisi gay, zakaj potem ne seksaš z mano? Nisem dovolj dobra zate? Ti nisem všeč? Ali imaš preveč dela in se ti seks že počasi gabi?

Znova se je zazrl v njen sprašujoče oči in odgovoril:

»Nič od tega. Prava lepotica si. Tako sem se pač odločil. Mislim, da bo bolje, če ne mešava stvari. Predvsem pa nočem, da bi mi plačevala s seksom.«

Alina je očitno nezadovoljna z njegovim odgovorom le nekoliko zmajala z glavo, nato pa skozi stisnjene ustnice siknila:

»Smotan si!«

Večer sta preživela v sproščenem poležavanju, dokler ni najprej Maksa, nato pa še Alino odnesel spanec. Tudi zjutraj nista hitela. Po dolgem poležavanju, ob katerem se je Alina kot mačka spretno stisnila v njegov objem, je sledil obilen zajtrk, nato pa so se začele priprave za naslednji dan. Maks se je prekleto dobro zavedal, da mora Alina blesteti. Najprej je preizkusila vse obleke iz svoje potovalke, a Maks nikakor ni bil zadovoljen. Bile so sicer lepe, a za njegov okus mnogo preveč vulgarne. Videlo se je, kako so bile izbrane za fascinacijo moških, on pa ni želel, da bi Alina izpadla ceneno. Potrebovala je nekaj mnogo bolj elegantnega, pa vseeno sexy. Na njenem obrazu se je izrisalo vidno razočaranje, ko Maks ni bil zadovoljen z ničimer, kar mu je pokazala. Razočaranje je trajalo le do prve trgovine z oblekami priznane blagovne znamke v bližnjem trgovskem centru, kamor jo je odpeljal. Kljub prvotni zadregi ob visokih cenah se je počasi sprostila, nato pa začela uživati kot majhen otrok v trgovini z igračami. Maks, sproščeno zavaljen v udoben usnjen naslanjač, je zadovoljen opazoval njeno ne skrito veselje ob preizkušanju vseh možnih oblek in ostalih modnih dodatkov. Prav vsako je moral pogledati, ter podati svoje mnenje. Po dobrih treh urah, sta izbrala. Še sam, kljub očitni naveličanosti, ni mogel skriti občudovanja ob njeni novi podobi. Preprosto blestela je v beli obleki, segajoči skoraj do kolen. Ozek pas poudarjen s tankim črnim pasom, okoli vratu pa elegantna svilena ruta. Še prodajalke vajene vsega, so jo zadovoljno, a obenem zavistno gledale. Po kosilu v izbrani restavraciji sta se zadovoljno vrnila domov. Pozno popoldan se je Maks odpravil na kratek trening, svoj obisk pa združil z obiskom Aline v lepotilnem salonu, ki je bil v isti stavbi kot fitnes. Ničesar ni želel prepustiti naključju. Jutri mora Alina blesteti. Ko se je po dobrih dveh urah vrnil v recepcijo fitnesa Aline najprej niti ni opazil. Šele nato je postal pozoren na glasno družbo moških, ki so kot trop volkov obkrožili Alino, ter se borili za njeno pozornost. Šele po nekaj minutah se je družba toliko razprla, da ga je Alina lahko zagledala. Vljudno se je poslovila od vidno razočaranih oboževalcev. Ob njenem poljubu na lice Maks že dolgo ni občutil toliko nevoščljivih, skoraj sovražnih pogledov. Prijela ga je pod roko in odšla sta proti domu.

Četrtkovo jutro sta začela ob močni kavi, s katero sta zbistrila misli. Alina je zasedla kopalnico in Maks je že skoraj obupal, da bo prišla iz nje. Končno so se vrata odprla. Stopila je predenj, se zavrtela na petah in čakal njegov komentar.

»Popolno!«

In res je bila videti kot manekenka iz modne revije. Maksovo urejanje ni trajalo dolgo. Kmalu sta krenila na pot, saj si nista smela privoščiti zamujanja, še posebej danes ne. Molk v avtomobilu vso pot do Ljubljane ni bilo najboljše znamenje. Maksovi poskusi začetka pogovora so se vsakič klavrno izjalovili. Končno se je predal in obmolčal še sam. Črne misli so mu napolnile glavo in prvič je pomislil, da je tokrat mogoče le pretiraval s svojo stavo.

Avto sta pustila v kletni garaži, globoko pod poslovno stavbo. Počakala sta dvigalo, ki ju je hitro dvignilo v želeno nadstropje. Pogled na uro pred vhodom v poslovne prostore je Maksu izdal, da sta nekaj minut prezgodnja. V sprejemni pisarni je kot vedno kraljeval Luka. Širok profesionalno narejen pozdrav, nato pa sporočilu Sari v sosednjo pisarno, da sta prispela. Kljub njuni točnosti sta čakala skoraj dvajset minut, preden sta bila sprejeta.

Sprejem ob vstopu v Sarino pisarno je bil hladno uraden. Stala je za svojo veliko mizo, kot vedno v popolni opravi. Bela svilena bluza zapeta do vratu in kos nevpadljivega nakita, sestavljenega iz ploščatih zelenih kamnov, ki so se popolnoma ujemali z njenimi prodornimi očmi. Z oprijetim črnim krilom pa je kot nehote poudarila lepo oblikovane boke. Diskretno prekrižane noge so krasili črni usnjeni škornji, segajoč do kolen, z neizogibno visoko peto. Prava ledena kraljica je pomislil Maks. Sara je pokazala na edini stol, ki je stal sredi sobe:

»Usedi se, Maks!«

Kot pravi kavalir, je Maks stol ponudil Alini.

»Ne Maks, tebi sem rekla!«

Presenečen nad njeno zahtevo jo je začudeno pogledal. Toda ton njenega glasu ni dopuščal nobenih dvomov. To ni bila prošnja. Brez besed se je usedel na stol, ob tem pa počutil iskreno nelagodno ob Alini, ki je še vedno tiho stala sredi sobe.

»Torej si ti veliki dobitek, ki si ga je priigral Maks?« so bile prve Sarine besede namenjen direktno Alini.

»Da gospa!« je s tihim glasom in pogledom, uprtim v tla odgovorila Alina.

»No mogoče je pa naš kvartopirec končno le imel nekaj sreče za spremembo!«

Kljub temu, da so besede, ki jih je izrekla Sara, Maksa nadvse jezile, pa je bil zadnji stavek prvo dobro znamenje. Sledilo je novo vprašanje Sare:

»Ti je Maks zaupal najin mali poslovni dogovor?«

Začuden pogled Aline, ki se je ozrla proti Maksu, nato pa znova v Saro, je povedal vse.

»Vidim, da ne veš, o čem govorim,« je nadaljevala Sara.«Gospod Maks si je drznil zastaviti sebe mlada dama. V primeru, da te danes zavrnem, bo naslednje tri mesece delal zastonj. Kaj praviš na to?«

Alina se je znova obrnila proti Maksu in le tiho zašepetala:

»Hvala, Maks!

Sara je očitno uživala v svoji mali predstavi, saj so se ji kotički ustnic ukrivili v komaj viden nasmeh. Počasi se je dvignila iz udobnega naslonjača, obkrožila veliko mizo in se približala Alini. Stopila je tik prednjo in ji s prsti privzdignila brado. Počasi je zasukala njeno glavo najprej na eno, nato pa na drugo stran, ocenjujoč vsako njeno potezo obraza. Sledil je počasen krog okoli nje, ob tem pa si je natančno ogledal vsak del njenega telesa.

»Lepa obleka. Prav lepo se ti poda. Si jo sama izbrala?« je sledilo vprašanje Sare.

»Ne, Maks mi je pomagal!«

Sledil je začuden pogled Sare proti Maksu, nato pa pikra pripomba:

»Kdo bi si misli, da imaš tako prefinjen okus Maks. Mogoče te pa kdaj vzamem po nakupih za modnega svetovalca!«

Tokrat se ni nasmejala le Sara. Ustnice so se prvič od prihoda razširile v rahel nasmeh tudi Alini. A že naslednje besede so vse vrnile nazaj v realnost.

»Sleci se!«

Ob teh besedah se Maks ni mogel več zadržati:

»Kaj se greš Sara. To res ni potrebno!«

»Ne govori mi, kaj je potrebno in kaj ni! Sicer ti nisem dolžna razlagati, toda zavedaj se, da hočem vedeti, kaj kupujem. In če si slučajno pozabil, tudi tebe sem si najprej dobro ogledala in preizkusila. Sicer pa to ni stvar pogajanja. Če ima kdo izmed vaju problem z mojimi zahtevami, so tamle vrata. Ti si me prosil za sprejem. Torej, če te ni dovolj v hlačah lahko greš in s seboj odpelješ svojo malo princesko!«

Maksov odgovor je prehitela Alina, ki je s hitrim gibom odpela gumbe na zadnjem delu obleke, nato še tanek pas, ter brez besed spustila obleko na tla. Obstala je le v belih samostoječih nogavicah in majhnih tangicah enake barve.

»Pridna punca!« so bile Sarine besede,« Naj se te ogledam!«

Znova je zaokrožila okoli Aline, ob tem pa zadovoljno prikimavala z glavo.

»Ni slabo, moram priznati. Vendar lepota ni dovolj v našem poslu. Zanima me, kako spretna si v praksi?«

»Zelo spretna, gospa!«

»Dokaži!«

Alina je zbegano dvignila pogled, iščoč odgovor na Sarine zadnje besede.

»Zakaj začudenje mlada dama? Samo enega moškega imava tukaj, torej je rešitev na dlani, mar ne? Imaš pet minut časa, da Maksa s temi tvojimi lepimi usti pripelješ do konca! Sva se razumeli?«

Rahla rdečica je zalila Alinin obraz. Obrnila se je proti Maksu, ki najprej ni mogel skriti presenečenja, nato pa divje izbruhnil:

»Dovolj tega sranja! Ne kupuješ avta ali krave. Nehaj poniževati Alino. Tega mi res ni treba!«

V tiste trenutku je sledilo popolno presenečenje, ob katerem je Maks le nemočno obsedel. Kot bi bili dogovorjeni, sta Alina in Sara v en glas ukazali:

»Utihni, Maks!«

Obe sta se presenečeno spogledali, nato pa je Sara zadovoljno nadaljevala:

»Punca, mislim da si mi vedno bolj všeč!«

Alina ni več izgubljala časa. Hitro je pokleknila pred Maksove noge, ter se lotila odpenjanja zadrge na hlačah. Njena drobna roka je za trenutek izginila v odprtini, vse dokler ni zagrabila njegovega bogastva in ga spretno potegnila na plan. Medtem se je Sara naslonila na rob mize, prekrižala roke na prsih in ju nemo opazovala. Ob prvem pogledu, na Maksovo bogastvo, je Alina za trenutek zastala in začudeno pogledala najprej Maksa in nato Saro. Pogled poln nejevere ni ušel Sari. S širokim nasmehom je vprašala:

»Ga prvič vidiš?«

Odgovora ni bilo. Le počasno, začudeno kimanje.

»To pa ni lepo od tebe Maks, da dekletu nisi privoščil malo užitka. Jaz pa sem mislila, da so časi kavalirstva že zdavnaj izumrli!« so bile besede, ob katerih je Maks le besno zaškripal z zobmi.

A za kaj več ni imel ne volje ne moči. Alina se je brez zadržkov vrgla na delo. Nekaj počasnih, dolgih prehodov z jezikom vse od korena pa do glave njegovega prebujajočega velikana so zadostovali, da je tiho zastokal od užitka. Z ustnicami je spretno objela vse bolj napeto glavico, medtem ko so roke neumorno masirale ostalo. Kljub temu, da se je del njega upiral, pa so bili njeni dotiki enostavno preveč prijetni, da bi lahko naredil karkoli. Trdo se je oprijel naslonjala stola, zaprl oči in prepustil. Občutek toplih ust, ki so si ga sedaj jemale kolikor ji je to dopuščala njegova velikost je bil božanski. Hotel ali ne, priznati je moral, da Alina prekleto dobro obvlada svoj posel. Za trenutek je celo obžaloval, da se njenim spretnostim ni predal že v zavetju doma. Njen ritem se je počasi, a vztrajno stopnjeval. Ni bilo časa za crkljanje, ne za kako pretirano nežnost. Več kot očitno je prekleto resno vzela Sarino časovno omejitev. Njeni prsti so se sedaj še močneje oklenili, sedaj popolnoma trdega kurca, usta pa se divje spuščala in dvigovala na njem. Maks je odprl oči. Zazrl se je v Sarin obraz, njune oči pa so se srečale in kot bi tekmovala, kdo bo prvi umaknil pogled, sta oba trmasto vztrajala. A to je bilo merjenje moči, ki ga Maks ni mogel dobiti, po zaslugi neutrudne Aline. Začutil je, kako ga neusmiljeno vodi proti vrhuncu. Vse v njem je vrelo in se pripravljalo, da eksplodira. Le še nekaj zadnjih gibov rok in njenih toplih ust bi bilo potrebno za odrešilni orgazem. A ni ga dočakal. Ledeno hladen Sarin glas je končal užitek tik pred koncem:

»Dovolj Alina! Nehaj takoj!«

Presenečeno je dvignila glavo in se ozrla proti Sari.

»Očitno je gospod zadovoljen. In če je on, bodo verjetno tudi ostali. Obleci se in počakaj v sprejemni pisarni!«

Alina je bila v trenutku oblečena. Še preden se je Maks dobro zavedel, so se vrata zanjo že zaprla. Že je hotel pospraviti še vedno popolnoma trdega kurca, ko je pred njega stopila Sara in vprašala:

»Se ti kam mudi?«

Presenečeno je dvignil pogled. Še preden je uspel odgovoriti, mu je roke znova odrinila proti naslonjalu stola, ter ga trdo zagrabila za kurca. Najprej trden prijem, nato pa so prsti popustili in nekajkrat počasi zdrseli po vsej njegovi dolžini. Ves čas ni umaknila oči, kot da preučuje njegov odziv na svoj dotik. Končno je stopila korak stran in ko je Maks že pomisli, da to pomeni konec, začela počasi dvigovati svoje oprijeto krilo. Vzela si je čas. Pred Maksovimi očmi so se začele razkrivati njene popolne noge. Nobenega dvoma ni bilo, da ga provocira. Tik preden bi zagledal njene hlačke, se je ustavila, kot bi imela probleme z oprijetim krilom. Sledilo je nadaljevanje in presenečenje. Namesto blaga, ki bi pokrival njeno muco, ni bilo ničesar. Lepo depilirana in le z drobno črtico dlak se mu je prikazal tik pred nosom. Kot hipnotiziran ni mogel odmakniti pogleda.

»Pogovoriti se morava Maks!«

»Bova govorila ali fukala?« je neučakano odgovoril.

»Jaz bom fukala, ti boš poslušal!

V tistem je stopila bližje, se široko razkoračila in počasi spustila. Na vrhu kurca je začutil mehke ustnice njene muce. Neučakano je privzdignil boke, da bi prodrl vanjo, a se je spretno izmaknila. Besen zaradi njene reakcije jo je hotel prijeti za boke, a je sledilo novo presenečenje:

»Roke stran!« je skoraj zarenčala.

Če je ob njenih besedah še za trenutek podvomil, pa je ob njenem pogledu nerad, pa vendarle umaknil roke nazaj na naslonjalo. Znova je začela svojo igro, le da je tokrat roke naslonila na njegova ramena. Počasno kroženje z boki je povzročilo več kot dražljiv dotik muce, ki se je počasi odpirala in ga zalivala s svojimi sokovi. Kljub temu, da je občutil njeno vzburjenost, pa je izraz na njenem obrazu ostal nespremenjen. Prodorne zelene oči je zapičila vanj in pri najboljši volji ni mogel iz njih prebrati ničesar. Še nikoli ni bil z žensko, ki bi se lahko tako obvladala. Končno je začutil prodiranje vanjo. Očitno je uživala v vsakem centimetrov njegove trdote, ki si jo je vzela. Čutil je, kako se širi in objema s svojo toplo notranjostjo. Pričakoval je vsaj kakšen vzdih, mogoče stok, a dočakal ni ničesar. Še vedno popolna kontrola in kot zelen led hladen pogled. Tudi ko je cel izginil v njeni notranjosti, ter nekajkrat stisnil trebušne mišice, da je trdota v njen kot slučajno trznila, ni odreagirala. Še več. Vrnila mu je s stiskom svoje muce, ob katerem je le zadovoljno zastokal. Nato je obmirovala. Privzdignila mu je brado in počakala, da se je njegov pogled zbistril, nato pa neusmiljeno začela pogovor:

»Konec tedna si naredil veliko napako!«

Nekaj časa je trajalo, preden je lahko odgovoril:

»O čem govoriš? Kakšno napako?«

Njena roka je z brade kot nehote zdrsnila na njegov vrat. Pet prstov se je v trenutku spremenil v jeklen prijem na njegovem grlu in bolj ga je spominjalo na kremplje, kot na žensko roko.

»Ne mešaj posla in čustev, Maks! Nikoli! V našem poslu to ne gre skupaj. V vsakem primeru se konča katastrofalno.«

»Še enkrat ti povem, da ne vem, o čem govoriš. Bil je lep izlet in tudi Tara…«

Stisk njene roke ni dopuščal nadaljevanja stavka.

»Točno to! Bil je lep izlet in nič več. Pozabi jo. Zdaj, takoj in za vedno! Sva si na jasnem Maks?«

Njen prijem je le toliko popustil, da je nekako izdavil:

»Sva!«

»Kaj sva?« ni odnehalo.

»Sva si na jasnem!« je ponovil njen stavek.

Očitno pravi odgovor, s katerim se je jeklen stisk na njegovem vratu sprostil. Popolnoma nič mu ni bilo jasno, a še preden je lahko začel razmišljati o njeni presenetljivo odločni zahtevi, so njeni boki ponovno oživeli. Le rahlo kroženje, nato pa dvig skoraj do konca. Že je mislil, da ga bo izpustila in tople naslade, ko se je znova spustila in nasadila do konca. Stene njene ozke muce so se ga znova oprijele. Že je pričakoval naslednji dvig, a namesto tega začutil krčenje njenih vaginalnih mišic. Še nikoli ni občutil takega stiska. Kot bi bil v nevidnem primežu, ki se je krčil in stiskal, obenem pa zalival s sokovi. Znova je zastokal, povsem nemočen v tem primežu strasti. Možgani so se mu počasi, a zagotovo izklapljali in edina stvar, o kateri je bil prepričan, je bila, da hoče še. In dobil je še. Dvigovala in spuščala se je, stiskala in objemala njegovega kurca, vse dokler ni zaslišala njegovega globokega dihanja, prvi znak, da se neizbežno bliža koncu. »Približala se je njegovemu ušesu in tiho siknila:

»Niti ne pomisli, da bi ti prišlo!«

Pogled, ki ji ga je namenil, je bila mešanica obupa in nejevere. Na njenem obrazu pa se je sedaj pokazal zadovoljen nasmeh.

»Si profi ali nisi?«

Ni odgovoril. Vedel je, da ga izziva. Že od trenutka, ko sta z Alino stopila skozi vrata. Vse je bilo premišljeno, cel scenarij. Nepopisna jeza, ki jo je v tistem trenutku občutil, je ubila vsako željo po orgazmu. Znova mu je dala vedeti, kje je njegovo mesto. Za povrhu vsega pa je bil premagan in nadvladan z njegovim največjim orožjem. Seksom. Povsem je obmiroval. Kljub njeni vztrajnosti je ostal popolnoma hladen. Končno se je ustavila, videč, da njeni gibi ne dajejo več nobenih rezultatov. Izpustila je njegov vrat in ga znova prijela za brado. Približala se mu je na vsega dvajset centimetrov, ter ga nepremično gledala. Hladno tišino je končno prekinil Maks:

»Hvala, razumel sem sporočilo!«

»Pametno Maks, še je upanje zate!«

Brez besed se je dvignila s še vedno trdega kurca, spustila krilo in se napotila nazaj za svojo mizo. Iz predala je potegnila mobilni telefon, ter ga položila na mizo.

»Za Alino! Razloži ji osnovna pravila, drugo ji bom kasneje sama. Recimo, da je na preizkusni dobi!«

Maks se je medtem trudil, da bi pospravil še vedno trdega kurca in uspelo mu je šele, ko je odpel hlače.

»Bi se dalo, kako urediti z njeno nastanitvijo. Ne more živeti pri meni!« je previdno vprašal.

»Za enkrat naj ostane pri tebi. Do nadaljnjega bo tvoja skrb, pa tudi šofer boš po potrebi. Seveda boš zato dodatno plačan. Če se dekle obnese, pa poiščemo drugo rešitev.«

Odgovor ga ni razveselil, a ta trenutek ni želel več razpravljati s Saro. Za danes jo je imel povsem dovolj. Pograbil je telefon na mizi in se odpravil proti vratom. Prijel je za kljuko, a se spomnil njenih besed glede sobote.

»Kaj je s soboto?«

»Ob osmih zvečer je prireditev. Ti javim podrobnosti. Prideta oba z Alino!«

Ob omembi Aline je presenečeno pogledal proti Sari, a molčal. Brez pozdrava je odšel v sprejemno pisarno, kjer ga je nestrpno čakala Alina. Podal ji je telefon in odšla sta proti dvigalu. Ko sta vstopila in so se vrat za njima zaprla, ga je Alina brez besed objela.

»Hvala, Maks, hvala za vse!« so bile besede, ki mu je sledil presenetljiv poljub na ustnice.«Nekega dne ti bom vse vrnila, obljubim!«

Rahel nasmeh se je narisal na njegovih ustnicah. Svojo veliko roko je položil na njeno lice, nato pa tiho rekel:

»Iskreno upam, da ne bo treba!«

Vso pot do doma sta molčala, zatopljena vsak v svoje misli.

 

(SE NADALJUJE)

GrayWolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!