On, kurba (10. del)

Sončni žarki so sramežljivo predrli kopreno jutranje meglice in napolnili sobo, ter brez usmiljenja silili skozi Maksove še vedno težke veke. Roko je položil preko oči, z namenom ukrasti še nekaj minut spanca. Telo je zahtevalo počitek od minulega vikenda, glava pa ob vsiljivi svetlobi ni zmogla pričarati ravnokar pobeglega spanca. Z vsako sekundo prebujajoče zavesti so na plan začele prodirati slike smaragdne Soče, pomešane s še bolj smaragdnimi Tarinimi očmi. Na konici prstov je začutil grobo kožo njene stare brazgotine, strah in bolečino, ki se je z dotikom kot podivjana Soča tistega dne, prelila v vsak kotiček njegovega telesa. Še nikoli v življenju ni v enem samem trenutku začutil takega silovitega izbruha neukročene energije, pomešane z neizmerno željo in obenem sovraštvom do življenja. V enem trenutku bi jo lahko utopil v žlici vode, že v naslednjem je bil omamljen od pogleda njenih oči. Vsak trenutek je tekmovala. Na cesti, v kanjonu Sušca, v igralnici, na Soči, že naslednji trenutek pa se mu predala, kot da je to zadnje kar bo storila v življenju. Njena neukročenost, divja strast, ga je potegnila v vrtinec občutkov, ki jih ni poznal. Ni je želel krotiti, ne podrediti. Želel jo je tako kot je, jo zaščititi, obvarovati, ustaviti, ko bi šla predaleč, stisniti k sebi, poljubiti, ljubiti in zaspati z njo v svojem objemu.

Globoko je vdihnil v želji, da si znova pričara vonj po njej. Tisti poseben, ki ga je opijal vso viharno noč v hotelu, ko ga ni izpustila iz svojega prijema. A namesto vonja po njej, mu je skozi nosnice prodrl vonj po kavi. Za trenutek se je zmedel, slika Tare pred njegovimi očmi je kot v slabem filmu zatrepetala, nato pa počasi zbledela in izginila. Dvignil je glavo, da bi našel izvor vabljivega vonja. Pogled se mu je počasi izostril, a slika, ki jo je zagledal, je bila tako neverjetna, da si je še enkrat pomel oči, nato pa znova pogledal proti kuhinji. Tam je stala Alina, oblečena v njegovo trenirko, katere rokavi so bili vsaj dvajset centimetrov predolgi, hlače pa so bile bolj podobne preveliki vreči. Rob hlačnic se je nabiral okoli njenih gležnjev v nekaj kolobarjih, ki so celi podobi dajali še dodaten komičen pridih. Dolge svetle lase si je spletla v močno kito, ki je sedaj preko vratu padala na njene prsi. Brez ličil je delovala še mlajša kot prejšnji večer. Njen dekliški obraz in drobno telo, skrito v prevelikih oblačilih sta izžarevali ranljivost, ob kateri Maks ni mogel ostati ravnodušen.

»Dobro jutro!« mu je odzdravila z značilnim naglasom, ki ni skrival njenih korenin.

»Kava čudovito diši! Upam, da si računala tudi na mojo malenkost?«

»Sladka, grenka, z mlekom ali brez?« je sledilo hitro vprašanje.

»Sladko prosim in malo mleka!«

Ob omembi mleka se je spomnil, da je bil hladilnik podoben puščavi, ko ga je zadnjič odprl. Mleka zagotovo ni bilo v njem. Dvignil se je iz škripajoče postelje in že naslednji trenutek na mizi zagledal lično pripravljen zajtrk, z rezinami kruha, margarino, salamo, sirom, le kozarec kumaric je stal še vedno zaprt na sredini mize. Alina je opazila njegovo osuplost.

»Hladilnik je bil popolnoma prazen. Mislila sem, da ti bo prijala kava in potem zajtrk. Nisem imel denarja, zato sem vzela sto evrov iz tvoje denarnice, ter nakupila spodaj v prodajalni. Račun in kar je ostalo denarja, imaš na mizici!« ob tem pa pokazala proti klubski mizici, ki je umaknjena stala ob kavču, kjer sta spala.

Maks ni rekel ničesar. Predstavljal si je njeno podobo v njegovi trenirki, kako vstopa v majhno trgovino v pritličju stolpnice, ob tem pa ni mogel zadržati smeha.

»Zakaj se smeješ? Kaj sem naredila narobe?« ga je skoraj plašno vprašala.

»Ne ne, nič ni narobe Alina! Le reci, da nisi šla taka v trgovino?« ob tem pa z očmi znova preletel njeno podobo.

Alina je nekoliko našobila ustnice in pokimala. Trenutek tišine je prekinil smeh obeh, ki je napolnil stanovanje. Tiha napetost, ki je prej visela v zraku, se je v hipu razblinila. Maks se je še vedno široko smejoč usedel za mizo, ter z gibom roke povabil Alino, da se mu pridruži. Nekaj časa je minilo v tišini, a ves čas je Maks čutil njen prikriti pogled, kako ga ocenjuje. Vedel je, da ju čaka pogovor, a je želel, da zajtrk pojesta v miru. A takoj, ko sta končala, je Alina skoraj skočila iz svojega stola in začela s pospravljanjem mize.

»Počasi Alina! Tudi jaz imam dve zdravi roki in lahko pospravim sam. Ničesar mi nisi dolžna! Prosim, usedi se, čas je, da se pogovoriva!«

Njene velike modre oči so za trenutek postale še večje. Počasi, skoraj prestrašeno se je znova usedla na stol, roke položila v naročje in tiho čakala njegovo nadaljevanje. Maks je z roko podrgnil strnišče svoje dan stare brade, ob tem pa iskal prave besede, s katerimi bi začel pogovor.

»Rad bi razčistil nekaj stvari Alina. Včerajšnji večer, partija pokra in vse, kar je sledilo, ni bilo z namenom, da postaneš moja lastnina. Želel sem si le zmagati, polizancu pobrati denar in pokvariti večer. Lahko, da se motim, a nisi se mi zdela ravno srečna z njim. Če pa želiš, se lahko takoj vrneš k njemu. Ne bom te oviral!«

Ob izgovorjenih besedah je pogledal proti njej, ki je le tiho sedela, ob zadnjih besedah pa začela silovito odkimavati.

»Ne nazaj, Maks, prosim nočem nazaj!«

Brada ji je komaj opazno začela drhteti, oči pa so zalile solze. Maks je hitro nadaljeval svoj monolog:»Ne pošiljam te nazaj! Bilo je le vprašanje, opcija, tvoja izbira. Nisi moja lastnina, ne lastim si te. Najti morava neko rešitev zate. Mogoče se želiš vrniti domov? Denar ni problem, pomagal ti bom!«

Čeprav je Maks ob omembi doma pričakoval, da se bo Alinin obraz vsaj nekoliko razvedril pa temu ni bilo tako. Poteze njenega obraza so postale še za odtenek bolj hladne. Odsoten pogled je usmerila proti oknu, za trenutek zaprla oči, ter z glasom, ki je bolj spominjala na šepet, začela pripovedovati svojo zgodbo.

»Nimam se kam vrniti, Maks. Nikogar nimam. Moj dom, nekoč, je bilo majhno mesto blizu Kijeva. No blizu po naših merilih, samo petsto kilometrov stran, pri vas v Sloveniji je to daleč. Od petega leta dalje me je vzgajala babica. Mama se je kmalu po mojem rojstvu predala alkoholu in ni bila sposobna skrbeti niti zase, kaj šele zame. Očeta nisem nikoli spoznala, odšel je še pred mojim rojstvom in verjetno je to glavni razlog za mamino pitje. Ko sem bila stara deset let je mama umrla. Rekli so, da zaradi pijače, a jaz vem, da je bila pijača samo sredstvo, umrla je zaradi strtega srca. Nikoli ni prebolela odhoda mojega očeta. Ob redkih trenutkih, ko je bila trezna, mi je znova in znova govorila, da imam njegove oči. Namesto da bi pozabila, jo je vsak moj pogled spominjal nanj. Počasi jo je žalost potisnila na temno stran, v objem alkohola. Iskala je pozabo, nekaj, kar bo ublažilo bolečino. Stara je bila trideset let, ko je umrla. Z babico sva le s težavo shajali. Imela je skromno pokojnino, ki ni zadostovala niti za najnujnejše. Zato sem že pri šestnajstih začela delati v lokalnem bifeju, zbirališču pijancev in majhnih lokalnih barab.
Klientela je bila grozna, zaslužek, še posebej napitnine pa odlične. Prvič po dolgem času z babico nisva bili lačni in lahko sem si kupila stvari, o katerih sem prej le sanjala. Ni dolgo trajalo, da me je opazil eden izmed šefov. Najprej me je zasipal z darili, pozornostjo, postala sem nedotakljiva za vse druge. Bil je spoštovan, imel je moč, ki se je odražala v strahu v očeh vseh prisotnih, ko je vstopil v prostor. Za povrh vsega pa je bil še mlad in čeden. Skoraj pol leta sem bila njegova muza, dokler se me ni naveličal in si našel naslednjo naivno žrtev. A namesto, da bi me izpustil iz svojih krempljev, mi je obljubil dobro plačano službo v Nemčiji. Niti za trenutek nisem premišljevala. Sanje vsakega dekleta v moji domovini je, da bi odšla na zahod. In če zdaj prav razmislim, je Slovenija še najdlje na zahodu od vseh držav, kjer sem bila. Najprej Poljska, čez nekaj mesecev Madžarska. Vedno enaka zgodba. Uradno strežba, neuradno vse drugo, ples ob drogu, striptiz, prostitucija. V bistvu sem imela še srečo, saj mi je bilo zaradi videza prihranjeno najhuje. Kot po pravilu so se me šefi prisvojili za lastno igračko. Nekatera dekleta niso imela take sreče. Če so bile tepene, je bilo še najmanj. Marsikatera se je zlomila, nato pa čez noč izginila. Bilo je kot v slabem filmu. Edino pravilo je bilo, ne sprašuj, ne govori. Poskušala sem le preživeti, vse, dokler se nekega dne na vratih kluba ni pojavil polizanec. Skoraj teden dni je prepričeval šefa, da me proda in na koncu mu je vendarle uspelo. Nikoli nisem izvedela svoje cene, a kadar se je napil in to je bilo pogosto, sem znova in znova poslušala, kako nisem vredna bogastva, ki ga je moral plačati zame.
Zadnje pol leta sem mu bila vse. Služkinja, kurba in okrasek, s katerim se je rad pohvalil pred prijatelji. Zaradi popivanja mnogokrat ni mogel seksati in takrat sem to občutila. Nikoli me ni tepel po obrazu, a v tem času sem imela zlomljeno roko in tri rebra. Mnogokrat sem premišljevala o pobegu, a brez denarja in za povrhu brez dokumentov sem bila brez možnosti. Vedela sem, da me lahko vsak trenutek proda dalje in če že moram izbirati med enim slabim moškim na dan ali desetimi, dvajsetimi v kakem bordelu, še vedno izberem prvo.«

MORAŠ PREBRATI  Barbi me je zapeljala (1. del)

Njena zgodba se je končala tako nepričakovano, kot se je začela in stanovanje je za trenutek napolnila moreča tišina. Maks jo je nepremično gledal, ob tem pa v sebi iskal besede, stavek, karkoli, kar bi bilo primerno temu trenutku. Ničesar ni našel. Le nemo je zrl v njene prazne oči, uprte v mizo in napol pojeden zajtrk. Namesto Maksa je znova začela Alina:»Lahko bi ti kuhala, pospravljala, skrbela za vsa domača opravila, ne potrebuješ me, plačevati. Mogoče …«
Za trenutek se je slap njenih besed ustavil, dvignila je pogled, nato pa ga znova umaknila, ter nadaljevala še z odtenkom tišjim glasom.
»Mogoče pa bi me lahko prodajal. V tem sem dobra, lahko bi počasi kaj zaslužila, pa tudi ti.«

Maks skoraj ni mogel verjeti besedam, ki so ravnokar prišle iz njenih ust. Obup, ki je izžareval iz tega mladega dekleta, ga je globoko pretresel. Najprej je le nemo odkimaval, nato pa odločno rekel:»Ne! Niti pod razno te ne mislim prodajat. Tega ti sicer ne morem preprečiti, tvoja odločitev, a prosim dobro premisli. Ni se treba odločiti sedaj, ne podim te na cesto in rekel sem ti, da ti bom pomagal.«

»Ampak, samo v tem sem res dobra!« se ni vdala Alina.

»Dovolj o tem za danes. Prespi, premisli, jutri ali pač enkrat ta teden se spet pogovoriva!«

Maksov glas ni dopuščal ugovora. Alina je brez besed pokimala, nato pa vstala, ter začela pospravljati ostanke zajtrka in posodo. Znova jo je gledal v njegovi preveliki trenirki in jasno mu je postalo, da mora to urediti. Le malo je premislil, nato pa poiskal telefon, pobrskal po imeniku in pritisnil znano številko, shranjeno v imeniku. Že po tretjem signalu se je oglasil dobro znani glas:»Makse, prijatelju, kako je naš pokeraš?« se je oglasil kot vedno zbadljivi Jovo v svoji polomljeni slovenščini.

»Hvala, dobro sem, potrebujem uslugo!« je brez pozdrava nadaljeval Maks.

»Pa za to so prijatelji, Makse!« ni prenehal z zbadljivkami Jovo, dobro vedoč, da je njun odnos daleč od kakega prijateljstva.

»Dekle, Alina, saj veš, ki je včeraj odšla z menoj potrebuje svoje stvari, ki so ostale pri polizancu. Mislim, da ni najboljša ideja, da ga srečam in tudi dvomim, da bi kaj opravil, zato te kličem, če lahko to urediš ti. Želim vse njene stvari, tudi dokumente!«

Na drugi strani se je zaslišal glasen Jovotov smeh:»Pa dalo bi se kaj urediti in nisi neumen fant, res je bolje, da se ga nekaj časa izogibaš. Jaz bom uporabil nekaj uslug, ki mi jih polizanec dolguje, ampak Makse, kako da rečem, če potrošim njegovo uslugo, onda si mi ti novi dužnik!«

Kljub smešno sestavljenem stavku, je bilo Maksu v trenutku jasno, kaj želi povedati Jovo.

»Povej ceno!« je izstrelil kot iz topa.

»Pa veš Makse, tako sto, dvesto evrov…..«

»Štiristo evrov, če so njene stvari in dokumenti pri meni, danes do petih popoldan!« je Maks ostro prekinil Jovotovo počasno balkansko pogajanje.

»Pa kaj ne rečete gospod, z vami je res pravi užitak poslovati!« iz telefona pa se je znova zaslišal smeh.

»Hočem vse stvari, naj nič ne manjka in denar dobiš na roke. Stanujem na…,« tokrat je bil Jovo tisti, ki je prekinil Maksa.

»Pa ne da gospod dvomi, da ne vemo, kje živi ena naših najboljih strank?«

Presenečen, a le za trenutek je Maks utihnil. Razumel je sporočilo. Sicer pa Kranj res ni New York, je le malo večja vas, v kateri se res ne moreš skriti.

»Potem sva dogovorjena Jovo?«

»Seveda Maks, pripravi pare! I kako se je izkazal tvoj jack pot od juče?«

Maks je umaknil telefon od ušesa in se besno zazrl v ekran, nato pa brez besed prekinil. Vrgel ga je na sedaj pospravljeno mizo in tiho zaklel. A že naslednji trenutek je okoli vratu začutil Alinine roke in mehke ustnice na svojem licu.

»Hvala!« je bilo vse, kar je šepnila nato pa tiho nadaljevala pospravljanje.

Ravno se je dobro razkadila njegova jeza, že je telefon na mizi znova zazvonil. Brez, da bi pogledal, kdo je klicatelj, se je javil:»Prosim!«

»Dober dan Maks!« ga je pozdravil dobro znan Sarin glas. Brez dodatnega uvoda je nadaljevala.«Čez dve uri v Ljubljani. Naslov dobiš v sporočilu. Tokrat pričakujem, da si nadvse uvideven. Delaj z občutkom in upoštevaj navodila. Ok?«

»Ali kdaj nisem, mislim uvideven?« Maks znova ni šparal svojega jezika.

»Ne bi o tem,« se Sara ni pustila sprovocirati nato pa nadaljevala,«Brez eksperimentiranja, izpolni navodila in zahteve. Saj ni nič posebnega, le malo drugače bo. Uživaj!« zveza pa se je brez pozdrava prekinila.

Maksov globoki vzdih je pritegnil pozornost Aline:»Je vse dobro Maks?«

»Ja, vse je dobro, le oditi moram za nekaj ur. Poslovni sestanek.« je bila hitra laž, ki mu je tisti trenutek padla na pamet.

V naslednje pol ure se je hitro obril, oprhal in lepo oblekel. Ko je stopil iz kopalnice, je na sebi začutil Alinin občudujoči pogled. V omari je poiskal suknjič, pobral ključe avtomobila in telefon, nato pa iz denarnice na mizo odštel štiristo evrov.

»Tu je denar, da plačaš, ko prinesejo tvoje stvari. Najprej preveri, ali je vse, šele nato plačaj! Pridem enkrat pozno popoldan.«

Že se je obrnil, da odide skozi vrata, ko ga je ustavila.

»Kje imaš pralni prašek in likalnik?«

»Alina, nisi moja služkinja in ni ti treba pospravljati za menoj!«

Že je hotel nadaljevati, ko mu je na usta položila roko, se rahlo nasmehnila, oči pa usmerila na velik kup opranega perila na likalni deski, porinjeni v kot dnevne sobe. Za trenutek sta si zrla v oči, kot da merita moči, kdo bo popusti, dokler ni Maks odprl bližnje omare in ji s tem odgovoril na vprašanje. Zmagovalno je pokimala:»Uspešni sestanek Maks!« in že se je vrnila v kuhinjo, ter nadaljevala z opravili.

Ob misli na tako imenovani sestanek je Maks le zmajal z glavo. Če bi le vedela, draga moja je pomislil, pozdravil in odšel na parkirišče.

Imel je več kot dovolj časa, zato tokrat svojega jeklenega lepotca ni gnal na vso moč. Vso pot je razmišljal o Alini, zgodbi, ki mu jo je zaupala in o tem kako bi ji lahko pomagal. Dobro se je zavedal, da ne more ostati pri njem. Še dobro se ni zavedel, izgubljen globoko v svoje razmišljanje, ko ga je navigacija v avtomobilu varno pripeljala na cilj. Strnjeno blokovsko naselje ga je presenetilo. Razen starega Plečnikovega stadiona, Bežigrada ni poznal. Pričakoval je vse kaj drugega kot star neugleden blok, ki naj bi bil njegov cilj. Še enkrat je preveril naslov, ki mu ga je poslala Sara, ter si v spomin vtisnil priimek. Le s težavo je našel prosto parkirno mesto, kljub temu, da bi po uri še večina stanovalcev morala biti v službi. Odšel je proti vhodu v blok in ob zvoncih poiskal priimek. Na kratko je pozvonil, ter počakal.

»Prosim!« je zaslišal mehak ženski glas.

»Dober dan, Maks tukaj!«

»Kar naprej, samo po hodniku do konca, v pritličju sem!«

»Hvala!« je odgovoril Maks, odrinil težka vhodna vrata, ter se napotil po mračnem hodniku.

Ravno je hotel znova pozvoniti na zvonec pri vratih, ko je zaslišal pritajen klik in vrata so se na rahlo odprla. Vstopil je in glasno pozdravil. Nekje v notranjosti stanovanja je zaslišal pritajeno glasbo, v nosnice pa mu je butnil vonj po močnem, sladkem kadilu. Kljub belemu dnevu zunaj, je bilo stanovanje skoraj v popolnem mraku. Že je hotel narediti korak naprej, ko je iz mraka stanovanja proti njemu stekel pes. Skoraj bel labradorec se je ustavil ob njegovih nogah ob tem pa veselo mahal z repom. Radovedno je ovohaval njegove noge, nato pa se mirno usedel predenj, kot da čaka, kaj bo storil. Iz notranjosti stanovanja se je oglasil ženski glas:»To je Rona. Brez skrbi nič ti ne bo naredila, le pospremila naprej. Prosim, poglej na polico tik ob vhodnih vratih!«

MORAŠ PREBRATI  Gauguin, Paul (Pariz 1848, Tahiti 1903)

Maks se je ozrl proti majhni polici, ki je drugače verjetno služila za odlaganje ključev in drugih drobnarij. Sredi le te je ležala črna preveza za oči, podobna tistim, ki jih ljudje uporabljajo za spanje ali kakšne druge igre. In zadnji del misli se mu ni niti malo dopadel. Ni želel nobenih presenečenj in če je stranka že imela v mislih kakšne igrice, je bil on tisti, ki jo bo vodil in ne obratno. Ženski glas ga je zdramil iz razmišljanja:»Lepo bi te prosila, da si nadeneš prevezo za oči, ki si jo našel!«

»Mogoče je bil nesporazum,« je odgovoril Maks, »a če se bi radi šli kake igre, sem jaz lahko samo v dominantni vlogi!«

Iz notranjosti stanovanja se je najprej zaslišal pridušen smeh, nato pa je sledil nepričakovan odgovor:»Brez skrbi. Nobenega veselja nimam v pretepanju, bičanju ali karkoli drugega si že pomislil. Le rada bi izenačila možnosti.«

Maks je razumel le prvi del odgovora in to mu je za enkrat zadostovalo. Počasi in previdno si je pokril oči.

»In kaj zdaj?« je glasno vprašal.

»Zdaj pa le sledi moj glas!«

Maks je iztegnil roko, ter se previdno dotaknil zida. Z nogo je narahlo potipal za prej pred njim sedečim labradorcem, a ga ni otipal. Znova je zaslišal glas:»Moje ime je Žana. Sara mi je povedala, da si ti Maks. Le pogumno naprej Maks. Štej korake. Najprej sedem korakov naravnost naprej, nato pa še tri levo. Tu te čakam. Lahko pa slediš glasbi, zvočniki so za mojim hrbtom!«

Čeprav mu še vedno ni bilo jasno, kaj je smisel te igre, je vendarle naredil prvi korak. Počasi je štel do sedem in se ustavil.

»No sedaj pa le še tri korake proti mojemu glasu!«, se je sedaj že čisto blizu zaslišala Žana.

Sledil je njenemu glasu in pritajeni glasbi, ki je prihajala nekje izza njenega hrbta. Njegova iztegnjena roka se je dotaknila njene, ki ga je čakala nekje v tej umetni temi. Potegnila ga je bližje k sebi.

»Pozdravljen Maks, lepo, da si prišel in oprosti za tole dobrodošlico. Se te lahko dotaknem, mislim tvojega obraza?«, je sedaj le nekaj centimetrov od njega vprašala Žana.

»Izvoli!« je bilo vse, kar je odgovoril.

Mehki in topli prsti so začeli raziskovati njegov obraz. Kot bi merila in ocenjevala vsako potezo, gubo, izboklino je vseh deset prstov drselo po njem. To ni bil dotik ljubimke, dotik strasti. Bilo je drugače. Nekaj kar še ni občutil, je pa že videl. V tistem trenutku ga je prešinilo kakšen bedak je. Prijel jo je za roke in ustavil.

»Se opravičujem, ne vem, kako naj vprašam, ampak…« za sekundo se je ustavil, dovolj, da je Žana nadaljevala:»Ja Maks, slepa sem! Zato sem ti ob prihodu rekla, želim, da sva izenačena. Veš, ko moški vidijo, ko ugotovijo mojo slepoto, postanejo drugačni. Jaz pa nočem, da me obravnavajo kot invalida, kot da mi manjka pol glave in da ne morem misliti, čutiti in se normalno ljubiti. Nočem pomilovanja in ga ne potrebujem. Me razumeš Maks?«

Občutek nelagodja, kljub njenim pomirjujočim besedam, ga je preplavil in za trenutek pustil brez besed. Le s težavo je izustil:»Oprosti!«

»Nehaj Maks, ne greva spet na začetek!« ga je odločno ustavila, nato pa nadaljevala: »Res me zanima, na kaj si pomislil ob prevezi za oči?«, ob tem pa je njen nagajivi smeh napolnil sobo.

Mogoče je bil njeno hihitanje vse, kar je potreboval Maks, da se je dokončno sprostil:»Matrono, tam nekje med šestdeset in sedemdeset let, polno frustracij, ki se rada izživlja nad mladimi fanti. Sto kil plus, debela očala in seveda velika grda bradavica na njenem nosu, v roki pa korobač, s katerim bi se podpisala na mojo rit.«

Če se je Žana prej le hihitala, pa je sedaj po sobi odmeval glasen smeh. Z rokami je znova začela raziskovati Maksa, le da so se sedaj spustile na njegove prsi in začutil je, kako mu počasi odpenja gumbe.

»Kaj pa, če bi kar sam odkril, ali tvoje domneve držijo ali ne? Glej z dotiki, vonjem, okusom. Naj ti pomagam!« in že je na svojih ustnicah začutil njene. Bil je mehak, dolg poljub, ki ga je začel vračati, kot bi bila že dolgo ljubimca. Znova se je odmaknil, a le za nekaj centimetrov, le toliko, da je vprašala:»Boš lahko gledal brez oči?«

Ni ji odgovoril. Želel je znova občutiti sladke, mehke ustnice in odgovor je sledil v dolgem, globokem poljubu. Njene roke se ob tem niso dale motiti. Gumb za gumbom je odpenjala srajco, vse dokler ni prišla do hlač. Prsti so spretno odpeli pas, gumb, ter spustili zadrgo. Roke so preko njegovih bokov spretno zdrsnile najprej na njegove boke, nato pa ga je brez najmanjšega sramu zagrabila za napeto zadnjico. Hlače so mu ob tem prosto zdrsnile preko kolen ob gležnje. S konicami prstov se je za trenutek poigrala s široko elastiko oprijetih boksaric, nato pa zdrsnila med njegove noge, kjer se je ob njenih čutnih dotikih začel prebujati še malo prej speči velikan. Le nekaj sekund je bilo potrebno, da se je postavil v pozor, pripravljen na mehki, topli dotik raziskujočih Žaninih rok.

Objela ga je z obema rokama, počasi zdrsnila proti korenu, nato pa znova navzgor. Stisnila je prste, kot da preizkuša njegovo trdoto. Potegnila ga je za seboj, ko je naredila korak nazaj in Maks je zaslišal tiho škripanje postelje. Najprej je začutil toplo sapo iz njenih ust na samem vrhu svojega sedaj popolnoma trdega kurca, še vedno ujetega v tople dlani. Niti za sekundo ga ni izpustila, kot bi se bala, da bo ta trenutek izginil in se bo prebudila iz mokrih jutranjih sanj, mokra, nepotešena, sama.
Občutek tople sape na konici njegove moškosti so zamenjale mehke in tople ustnice, ki so ga počasi objele. Le nekaj centimetrov, bolj globok poljub, okušanje, kot divja strast. Nato se je znova vrnila na začetek, z jezičkom počasi obkrožila napeto glavico ter se ustavila:»Veš Maks, zelo redko obžalujem svojo slepoto, ampak ta trenutek je eden tistih redkih. Vse bi dala, da vidim, kar ta trenutek držim v rokah!«

Njene besede so se dotaknile Maksa. Začutil je neizmerno željo, da ji podari najboljše, kar premore. Vedel je, da bi vsaka beseda tolažbe ali pomilovanja povzročila nasprotni učinek, zato se je odločil vse skupaj zapeljati v nasprotno smer. Pokleknil je k njenim nogam, ter z rokami preveril, ali ga je prej sluh izdal. Ni ga.
Sedela je na robu postelje. Dvignil je roko proti njenemu obrazu, se na rahlo dotaknil ustnic, nato pa zdrsnil nižje, da razišče, kako je oblečena. Pod prsti je začutil hladen dotik svile. Spustil je roko, kjer bi morale biti njene prsi in pričakal ga je par napetih bradavičk, ki niso puščale nobenega dvoma o stanju njene lastnice.
Ni hotel hiteti, zato se jih je le bežno dotaknil s kazalcem prsta, kot bi mu bilo nerodno, nato pa nadaljeval pot proti pasu. V tistem trenutku je spoznal, da ima ogrnjeno svileno ogrinjalo. Poiskal je pas in ga previdno odvezal, nato pa z obema rokama na enkrat krenil preko njenih bokov znova navzgor. V dlani je ujel dve veliki, mehki dojki, katerih lastnica je ob njegovem prijemu tiho zavzdihnila:»Kaj mi delaš?«

»Gledam te!« je šepetaje odgovoril.

Ni čakal odgovora. Hiter gib in že se je znašla na hrbtu, ob tem pa presenečeno zastokala. Prijel je njena kolena, ter jih brez opozorila skoraj grobo razmaknil. Spustil se je nižje, počasi zdrsel po notranjosti stegen, ter se tik ob muci ustavil. Njegove velike in močne roke so preprečevale, da bi znova stisnila noge, a tega ni niti poskušala. Približal se je muci, skoraj bi se je dotaknil, pa vendarle se je tik pred tem znova ustavil. Globoko je vzdihnil, da mu je tako dobro znani vonj po ženski napolnil pljuča. Vonj je bil prijetno sladek in ni potreboval prstov, da bi vedel, da je divje vzburjena. Žana je iztegnila roke, jih sklenila za njegovo glavo, ter ga poskušala potegniti bližje. Več kot očitno je želela njegov dotik. A ni se dal. Še nekajkrat je globoko vdihnil, nato pa privzdignil glavo in znova šepnil:»Gledam te!«

MORAŠ PREBRATI  Galerija: 1. Maj

Prej nežen objem njenih rok okoli njene glave se je v trenutku spremenil v deset krempljev, ki so se mu zarinili v teme glave. Mogoče bi bil pa čas za naslednji korak je pomislil. Iztegnil je jezik in le oplazil ustnice njene muce. Njena reakcija je bila podobna, kot bi jo oplazila elektrika. Divje je trznila in privzdignila boke, ob tem pa ji je ušel glasen vzdih. Ponovil je še enkrat, le da je tokrat začel povsem spodaj, ter jo počasi obliznil po vsej dolžini muce, jezik pa so mu oblili njeni sokovi. Tik pred ščegetavčkom se je ustavil in znova umaknil. Pod rokami, še vedno položenimi tik ob vroči muci je začutil nekontrolirano drhtenje. Vse skupaj je še nekajkrat ponovil, vsakič pa si je vzel čas, zadnjič je celo namenoma glasno tlesknil z jezikom nato pa dodal:

»Gledam te!«

Čas je bil za njen čarobni gumb. Dlani je sedaj približal njeni muci, jo s prsti otipal, nato pa razprl, kolikor se je dalo. Poslušaj je njeno dihanje, ki je postajalo vse bolj odrezavo, nato pa brez opozorila z enim samim dolgim gibom obliznil njen čarobni gumbek. Žana je v trenutku razprla roke, ki so še malo prej oklepale njegovo glavo. Nadaljeval je draženje s počasnimi gibi jezika. Nobene grobosti, nobene sile, čutno in počasi. Vzel si je čas, užival ob njenih reakcijah, kako se odziva in uživa. Ni potreboval oči, dovolj je bilo poslušanje in dotik njenega telesa, ki mu je povedal več kot dovolj. Ni je želel pripeljati do vrhunca, ne še.

Vedel je, da bo ob tem nadaljevanju, končala v nekaj sekundah. Zato se je nepričakovano umaknil od nje. Izbruh nezadovoljstva, mešanice frustracije in jeze se je usul iz njenih ust.

»Kaj delaš Maks? Končaj, kar si začel!« mu je jezno zabrusila.

»To tudi nameravam!« je bilo vse, kar ji je odgovoril.

Dvignil se je na noge, ter slekel, kar je še ostalo. Nato je z rokami znova otipal njene razprte noge, ter pokleknil nadnjo. Potegnil jo je višje na posteljo, nato pa pomagal, da je roke potegnila iz svilenih rokavov. Poskušala ga je objeti, a je roke odrinil, nato pa dvignil nad njeno glavo, prekrižal nad njeno glavo in trdo prijel z eno roko. Ni se upirala. Kratek dotik ustnic, nato pa ji je s prosto roko zasukal glavo in mirno zagrizel v ušesni mešiček. Poskušala se je rešiti iz njegovega jeklenega prijema, toda brez uspeha. Pot je nadaljeval na vrat in znova je podivjala v navalu strasti. Medtem je najprej eno nogo, nato pa še drugo prestavil med njene, ter jih široko razprl. Povsem trdega kurca je položil na venerin griček in počasi zaokrožil z boki. Poskušala se je izmuzniti. Dvignila je boke, jih vrtela, želela ga je v sebi. Ni se dal. Z vratu je zdrsnil niže, s prosto roko objel njeno dojko, jo trdo objel, ustnice pa prisesal na veliko, trdo bradavičko. Najprej sesanje, nato pa rahel ugriz in znova poljub je povzročil še zadnji obupen poskus, da Žana osvobodi roke iz njegovega jeklenega prijema.

Tokrat je popustil. Že naslednji trenutek je na kurcu začutil skoraj grob prijem, ki ga je usmerjal naravnost v poplavljeno muco. Že ga je začutila, kako prodira vanjo, ko se je ustavil in obmiroval. V neznosni želji je dvignila boke in sunila navzgor, a se je spretno umaknil. Ponoven poskus, enak rezultat. Čutil je, kako postaja besna, zato se je spustil na komolce in približal njenemu ušesu. Ob njegovem šepetu se je zdrznila in še dodatno zadrhtela:»Gledal sem te z dotikom, gledal sem te z vonjem, gledal sem te z okusom. Ampak ničesar nisi rekla o globini?«

»Ubila te….!«

Ni počakal, da do konca izreče besedo. S hitrim, odločnim gibom je prodrl vanjo, vse do konca, dokler ni začutil, kako so njegova jajca udarila tik pod njeno muco. Krik, ki je ob tem prišel iz njenega grla, je bil tako živalski, da se je za trenutek zbal, da bo kdo od sosedov poklical policijo. Iz njegovih misli so ga zbudili nohti, ki so se zarili v njegovo napeto zadnjico. Znova se je umaknil, ga potegnil skoraj do konca iz njene muce, nato pa počasi porinil nazaj. Izbral je počasen ritem, nežen, prefinjen. Odzivala se je na vsak njegov gib, privzdigovala boke, mu šla nasproti, kot bi ga hotel še globlje in globlje. Z rokami je objela njegovo glavo in jo potegnila bližje sebi. Sledil je poljub, prepletanje jezikov, nato pa tiha prošnja izrečena na njegovo uho:»Fukaj me! Nisem iz porcelana. Fukaj me, kot da je zadnjič! Prosim!«

Ni bilo treba prositi. Maks se je iz komolcev dvigni na dlani. Tako je lahko močneje uporabljal svoje boke. Še nekajkrat je počasi in z občutkom porinil v njeno muco, nato pa spremenil ritem. Ni se več ljubil, sedaj je fukal. Gibi njegovih bokov so bili siloviti, njune sramne kosti so se srečevale ob glasnem zvoku, ki je napolnil sobo. Žana je postajala vse bolj glasna, njeno sedaj kričanje pa že skoraj moteče. A še vedno ga je trdo držala za rit in kolikor je le mogla pomagala, da so bili sunki močni in globoki. Noge je dvignila in jih ovila okoli Maksa. Stisk je bil jeklen. Čutil je, kako se počasi bliža orgazmu, zato je porinil še močneje:»Še malo Maks, še Maks, šeeeeeeeee……!«

Njen orgazem je bil silovit. Če njeno vpitje že prej ni prebudilo vseh sosedov, potem je bil sedaj v to prepričan. Potegnila ga je k sebi, močno oprijela, njeno telo pa se je treslo v divjem orgazmu. Maks je počasi umirjal ritem bokov, a Žana se je ob vsakem njegovem vbodu znova in znova nekontrolirano stresla in glasno zakričala. Maks je izgubil občutek za čas, a vse skupaj se mu je zdelo neskončno dolgo.

Počasi se je vendarle začela umirjati. Obmiroval je v njej, ter čakal njene besede. Namesto teh je sledil dolg poljub:»Hvala Maks, točno to sem potrebovala!«

»Me veseli, da si zadovoljna.«

»Več kot to. Kaj pa ti, kaj pa tvoj orgazem?« je sledilo vprašanje.

»Jaz nisem pomemben. Poklicna deformacija.« ob tem pa jo nežno poljubil in potegnil še vedno trdega kurca iz mokre muce. Ob tem je tiho zaječala.

»Saj lahko poskrbim zate, veš!«

»Žana prosim, ne obremenjuj se!«

Počasi se je odmaknil od nje in vstal iz postelje. Poskušal je najti svojo obleko. A zaradi preveze na očeh, nikakor ni mogel najti vseh kosov:»Hmmm, imam problem, Žana.«

»Vem, ni problema, snemi si jo. Bi te pa prosila, da se ne obračaš. Naj ostane pri dotiku, vonju, okusu,« za trenutek je zastala ter se tiho nasmejala,« In globini!«

>»Seveda, ni problema!«

Maks si je snel prevezo. Čeprav je bila soba zatemnjena, je z lahkoto našel razmetane kose svoje obleke. Hitro se je oblekel, ob tem pa ga je spremljal pogled labradorca, ki je sproščeno ležal v svoji košari. Že se je hotel obrniti, a se je zadnji trenutek spomnil dane obljube.

»Odhajam, lepo bodi Žana. Pazi nase!«

»Hvala Maks, bova ponovila, kmalu!« je sledil odgovor, ki ni dopuščal dvoma.

Odpravil se je proti vratom, ko je za seboj zaslišal glas:»Na polički pri vratih imaš še majhno nagrado, vzemi jo prosim!«

Z očmi je poiskal poličko in na njej zagledal tri bankovce po sto evrov. Z roko je segel po njih, naredil hrup, ki ga se je dalo slišati tudi v sosednjo sobo, nato pa bankovce neslišno vrnil na polico.

»Hvala, lep dan še naprej!«

Vrata je tiho zaprl za seboj, ter odšel na parkirišče. Dnevna svetloba mu je prodrla v oči in ob tem je nekajkrat pomežiknil, dokler se spet ni prilagodil močni svetlobi. Iz žepa suknjiča je potegnil škatlico cigaret, si enega prižgal, ter globoko potegnil dim. Na hrbtu je začutil pogled. Stal je ob avtu, ko se je obrnil proti pročelju starega bloka. Ni se motil. Na treh odprtih oknih so slonele dežurne obrekljivke, očitno upokojenke ter ga nepremično opazovale. Očitno je Žana povzročila pravi alarm v sicer dolgočasnem dnevu. Maks je vsaki posebej namenil dolg pogled in šarmanten nasmeh. Mirno je pokadil cigareto do konca, jo odvrgel, nato pa z roko krenil proti svojemu mednožju, ter si ga več kot očitno popravil, ob tem pa izpustil globok utrujen vzdih, pospremljen z grimaso obraza, ki ni dopuščala nobenega dvoma. Še malo prej odprta okna so se začela hitro zapirati. Maks se je zadovoljno nasmehnil, sedel v avto in odpeljal proti Kranju.

(SE NADALJUJE)

Gray Wolf

Rating: 5.0. From 45 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

6 Comments

  • Gray Wolf says:

    DevilL…..hvala za tvoj komentar!! Mislim, da + si ob tvojem komentarju odgovorijo na tvojo samokritiko 😉

    Če pa ti ne zadostujejo, mene zanima ali se na njih lahko naročim ali se dobijo samo na recept. Saj veš, če si sposodim reklamo za Angal pa malo predelam…….Devil-in komentar, prežene lenobo in vse dvome stran!! 😉 😉

    p.s. in “SE NADALJUJE” bo že nekje naslednji teden….obljubim!!

    No votes yet.
    Please wait...
  • DevilL says:

    zivjo 🙂
    najbolj vesela sem ko na koncu zgodbe piše “(SE NADALJUJE)” ker vem da bom še naprej lahko brala tole zgodbico. ko jo berem vse okoli mene obstane in samo požiram besedo za besedo. obožujem branje tako da sem zelo navdušena vsakič ko pride no del “on, kurba” resno razmisli da bi tole objavil ker bi jo vrjetno takoj kupila in še 50x prebrala. hvala za tvojo prisotnost tukaj na blogu 😉
    p.s. nisem preveč dobra v pisanju komentarjev ampak tole si to zasluži upam da se razumemo 😛

    No votes yet.
    Please wait...
  • ona says:

    Znova in znova pozitivno presenecas !! Pohvalno

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Matej…..kljub kritiki moram priznati, da si me po svoje razveselil. Jasno mi je , da je nemogoče vsem ustreči, okusi so pač različni. A me je razveselila tvoja izjava, da se bere kot roman za na plažo. 🙂 🙂 Podpišem se takoj pod to mnenje in iskreno upam , da kdaj tudi bo. Vsekakor pa pogrešam več takih in drugačnih mnenj in kritik, zato pač hvala iz moje strani!! Je pa tudi res, da je bil premor med 9 in 10 delom absolutno predolg za zgodbo, ki je pisana v nadaljevanjih, saj mi je popolnoma jasno, da bralec izgubi rdečo nit. A včasih pisanje enostavno ne gre iz takih in drugačnih razlogov. Večkrat sem se tudi vprašal, če je On, kurba sploh primeren za objavo na tem portalu, kjer večina bralcev pričakuje predvsem čim več sexsa, akcije, mokrote , golote in fantazij. Ko pa se enkrat spraviš v tako pisanje, kot sem se sam pa prideš do vprašanja, kje je prava mera oz. je zgodba zaradi sexsa ali sexs zaradi zgodbe.??!! Napisati zgodbo v enem delu na nekje 2-3 straneh A4 formata mi res ni problem, a pisati zgodbo samo da na papir vržeš neko fantazijo me je enostavno začelo dolgočasiti. Sedaj pa mi dolgčas res ni se pa večkrat vprašam ob compu, ko mi pisanje ne steče…..

    KAJ PA JE TEBE TREBA BILO, DETE LJUBO DETE SLADKO…… 😉 😉

    Za konec pa vsem bralkam in bralcem Bloga 69 želim veselo, zdravo in sexsa polno leto 2015. Naj se vam izpolni čim več fantazij, če pa katero prelijete na papir in delite z ostalimi tukaj, pa seveda nič narobe!! In ne pozabite…..avtorji pisanja tukaj si želimo čim več komentarjev, ki nam bodo pomagali, da naše ustvarjanje mogoče postane celo boljše!

    LP volk

    No votes yet.
    Please wait...
  • Matej says:

    hmm, z muko prebral do polovice, potem odnehal. se bere kot kak poletni roman za na plažo, polovica besed je pridevnikov.

    No votes yet.
    Please wait...
  • Anan says:

    Med božičkom in dedkom mrazom je presenetil še samaritanec Maks z nadaljevanjem svojega nenavadnega plačljivega pohoda.
    Absolutno všečno, dovolj žanrsko, pa zabeljeno z lokalnim ščepcem…
    Volk, v 2015 ti želim dokončanje in morda izzid na papirju.
    🙂

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *