Z jezikom mi dražiš točko pod glavico penisa, oblizuješ ga predano, misel na moj užitek te vzburja, kar prihaja s povratno zanko nazaj k meni. Hkrati z iztegnjenimi rokami dosegaš moje prsne bradavice, naslada evolucijsko odmirajočega organa. Vendar ne razmišljam od tem. Pravzaprav, kako lahko ob najbolj čutnih doživetjih vzporedno še razmišljam. Ne vem. Nekje sem bral, najbrž pogrošno rumeno psihologiziranje, da ženske naprimer, zmorejo govorit in poslušat obenem. Tudi to me čudi in fascinira.

Razmišljam, da sva prehodila pot od nerodnega telesnega spoznavanja do vrhunskega obvladovanja najinih teles, do skorajda popolnega predajanja drugemu, odprtost, bližina, telesna in čustvena. Na vrhu sva. In z vrha gre lahko samo še dol. Malce žalosten podton pomisleka, toda tako je. Dejstvo. Ali se nekje prelomi, ali zdrsne v ponavljanje in dolgčas. To je v naravi odnosov. Vzpodbudnim veleumnim nasvetom v spolno odnosnih knjižnih uspešnicah navkljub.

Odprem oči, vidim da zreš vanje. Izzivalno, a nežno. Odločno in vprašujoče. Z nabreklim otepačem v ustih. Med razmišljanjem se mi občasno izvijejo stoki, ki niso povezani s tem, ampak le s centrom za ugodje. Vsake reči je enkrat konec. Nič ni večnega Niti t.i. zakonske zveze ki se sprevržejo v mrcvarjenje dokler ju smrt ne loči. Niti naša življenja, konec koncev. Otroci naj bi bili naša reinkarnacija, pa se v resnici otepajo sence staršev, kot smo se mi nekoč sence naših prednikov. Nič ni večnega, preganjam žalost, še najmanj pa najina krhka in negotova zveza, ki lebdi na tej vrhnji točki.

Ne razmišljam ves čas, vmes popolnoma poniknem v čutnost. Pri zaprtih očeh sem glavič nabreklega kurca, ki je v tem trenutku orodje najinega užitka. Potegnem te nase. Zdrsnem vate kot v toplo razmehčano maslo. Vzdihneva, brodolomca, ki sta dosegla kopno. Kot da je genitalna združitev vseeno tisto nekaj več. Bi verjel, konec koncev smo vseeno orodje v rokah prokreacije. Biološko šolanje, poplaknjeno s prebiranjem Schopehauerjevih spisov o metafiziki spolnosti, pusti sledove v dojemanju sveta, temu ni mogoče uiti.

Igrava se s približevanjem in odmikanjem vrelišča, zdaj eden, zdaj drugi, zdaj skupaj. Včasih se igrava igre, ki jim rečemo perverzije. Če bi jih tu opisoval, bi bili sočna zgodba za kak erotični blog. Ali pa tudi ne; ljudje dandanes eksperimentirajo vsemogoče. Zelo malo jim je novega in nedoseženega, vse postaja vsakdanje. Kar pa je takega, je podvrženo nerazumevanju in zgražanju. Človek težko vidi ven iz sebe, za to gre.

Dremava v polmraku. Otroški vzkliki z dvorišča pojenjajo, najstnikov, ki bodo kasneje kadili in malce popivali, pa še ni. Sliši se pritajeno brnenje avtobusnih dieselskih motorjev, blizu imajo svojo bazo. Vem, da te motijo, vendar nič ne rečeš. Redkobesedne narave si. Mene zvok odnese, spominja me na zvoke ladij v pristanišču. Tako prijetna podoba, pričarana iz drobcev spomina. Kje je meja med fantazijami, ki nam lajšajo življenje in zanikanjem realnosti, čemur strokovnjaki pravijo psihoza?

»O čem razmišljaš?«, tiho šepneš.

 Anan

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 1 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!