Ladje v pristanišču

Z jezikom mi dražiš točko pod glavico penisa, oblizuješ ga predano, misel na moj užitek te vzburja, kar prihaja s povratno zanko nazaj k meni. Hkrati z iztegnjenimi rokami dosegaš moje prsne bradavice, naslada evolucijsko odmirajočega organa. Vendar ne razmišljam od tem. Pravzaprav, kako lahko ob najbolj čutnih doživetjih vzporedno še razmišljam. Ne vem. Nekje sem bral, najbrž pogrošno rumeno psihologiziranje, da ženske naprimer, zmorejo govorit in poslušat obenem. Tudi to me čudi in fascinira.

Razmišljam, da sva prehodila pot od nerodnega telesnega spoznavanja do vrhunskega obvladovanja najinih teles, do skorajda popolnega predajanja drugemu, odprtost, bližina, telesna in čustvena. Na vrhu sva. In z vrha gre lahko samo še dol. Malce žalosten podton pomisleka, toda tako je. Dejstvo. Ali se nekje prelomi, ali zdrsne v ponavljanje in dolgčas. To je v naravi odnosov. Vzpodbudnim veleumnim nasvetom v spolno odnosnih knjižnih uspešnicah navkljub.

Odprem oči, vidim da zreš vanje. Izzivalno, a nežno. Odločno in vprašujoče. Z nabreklim otepačem v ustih. Med razmišljanjem se mi občasno izvijejo stoki, ki niso povezani s tem, ampak le s centrom za ugodje. Vsake reči je enkrat konec. Nič ni večnega Niti t.i. zakonske zveze ki se sprevržejo v mrcvarjenje dokler ju smrt ne loči. Niti naša življenja, konec koncev. Otroci naj bi bili naša reinkarnacija, pa se v resnici otepajo sence staršev, kot smo se mi nekoč sence naših prednikov. Nič ni večnega, preganjam žalost, še najmanj pa najina krhka in negotova zveza, ki lebdi na tej vrhnji točki.

Ne razmišljam ves čas, vmes popolnoma poniknem v čutnost. Pri zaprtih očeh sem glavič nabreklega kurca, ki je v tem trenutku orodje najinega užitka. Potegnem te nase. Zdrsnem vate kot v toplo razmehčano maslo. Vzdihneva, brodolomca, ki sta dosegla kopno. Kot da je genitalna združitev vseeno tisto nekaj več. Bi verjel, konec koncev smo vseeno orodje v rokah prokreacije. Biološko šolanje, poplaknjeno s prebiranjem Schopehauerjevih spisov o metafiziki spolnosti, pusti sledove v dojemanju sveta, temu ni mogoče uiti.

MORAŠ PREBRATI  Turkish style

Igrava se s približevanjem in odmikanjem vrelišča, zdaj eden, zdaj drugi, zdaj skupaj. Včasih se igrava igre, ki jim rečemo perverzije. Če bi jih tu opisoval, bi bili sočna zgodba za kak erotični blog. Ali pa tudi ne; ljudje dandanes eksperimentirajo vsemogoče. Zelo malo jim je novega in nedoseženega, vse postaja vsakdanje. Kar pa je takega, je podvrženo nerazumevanju in zgražanju. Človek težko vidi ven iz sebe, za to gre.

Dremava v polmraku. Otroški vzkliki z dvorišča pojenjajo, najstnikov, ki bodo kasneje kadili in malce popivali, pa še ni. Sliši se pritajeno brnenje avtobusnih dieselskih motorjev, blizu imajo svojo bazo. Vem, da te motijo, vendar nič ne rečeš. Redkobesedne narave si. Mene zvok odnese, spominja me na zvoke ladij v pristanišču. Tako prijetna podoba, pričarana iz drobcev spomina. Kje je meja med fantazijami, ki nam lajšajo življenje in zanikanjem realnosti, čemur strokovnjaki pravijo psihoza?

»O čem razmišljaš?«, tiho šepneš.

 Anan

Rating: 4.9. From 19 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

6 Comments

  • BoneR says:

    Vsakič, ko preberem, se ustavim drugje, pričnem buliti v strop in tuhtam. Pričnem vedno znova.
    Vse preveč kurčevo idealiziramo. Se pehamo za nekimi jebenimi ideali. Lovimo tisto pofukano perfekcijo in če nam jo uspe doseči, smo razočarani in zbegani, ker ni več ničesar?
    Kaj pa zdaj!?

    No votes yet.
    Please wait...
  • Anan says:

    Dragim bralkam in cenjenemu bralcu iskrena hvala za prijazne replike. Človeka kar prsti zasrbe (da bi se zopet dotaknil tipkovnice in kaj naklepal).
    @Gray Wolf: tvoja analiza časa je zanimiva, ni kaj. Osebno sicer protestiram :), meni se je ustavilo pri 17…

    LP

    No votes yet.
    Please wait...
  • MoodyBlues says:

    Da bi nikoli več ne dosegla vrha…si želim. Pa je verjetno nemogoče, zdrsne mimo tebe, kot prijeten, topel piš in preden se zaveš, je tu trpko spoznanje. Ah, odnosi…

    No votes yet.
    Please wait...
  • sinead says:

    Anan, tvoji zapisi ali zgodbice, kakr pač kdo to poimenuje, so mi vedno zelo všeč in jih znova in znova nestrpno pričakujem. Všeč mi je tvoj stil pisanja, razmišljanja in podajanja. Po prebranem, vedno tudi moje mislil odtavajo…

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    1. Pri 20 +/- letih iščeš le fuk, kvaliteta ni pomembna, samo da je, pritisk v obeh glavah je nevzdržen, kdo bi še razmišljal zraven??!!

    2. Pri 30 +/- letih se trudiš ustvariti potomce, gradiš varno gnezdo, okupira te družina, kariera, otroci, dopusti, položnice, kdo bi še razmišljal zraven?

    3. Pri 40 +/(brez minusa) letih otroci odraščajo, služba je nujno zlo, kreditov si navajen, dopust je bolj breme kot veselje, sexsa(doma) je vse manj ali pa ga sploh ni, časa za razmišljanje pa več kot dovolj. Racionalni del možganov ti pravi bodi zadovoljen, podzavest pa vrta in grize, spušča črve dvoma, je to res vse kar sem želel, je konec, the end, fine, game over!!??

    Anan…vsakič ko preberem tvoje besedilo se mi pojavi novo vprašanje, drugačno razmišljanje. Tisti, ki sem prihajajo, da poiščejo text za “hitre ročne spretnosti” bodo razočarani. A prepričan sem, da je tistih drugih več in znajo ceniti tvoja razmišljanja. In to, da ni komentarjev nikakor ne vzemi za slabo. Mnogo lažje je komentirati povprečen izdelek, kot pa nekaj kar se te dotakne, sploh če je to tam, kjer peče in skeli!!

    No votes yet.
    Please wait...
  • Palčica says:

    Zakaj bi delal mejo v povezavi z fantazijami ….te so dobre prav zaradi tega, ker so brezmejne 😉

    Drugače pa lep zapis misli …

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *