Zvok tuša je usahnil. Slišal je le hitre gibe rok, drgnjenje mehke brisače ob njeno telo. Hitela je, čas se je iztekal. Ura je odštevala zadnjih dvajset sekund, ko je stopila iz kopalnice, ogrnjena v veliko hotelsko brisačo ter obstala pred njim. Pogleda sta se srečala, njegov navihano predrzen, s prsti na daljincu, njen pogumen, po osvežilnem tušu spet uporen in izzivalen. V tistem trenutku je znova začutil njeno moč, odločnost, s svojimi prodornimi modrimi očmi je ocenjevala situacijo, kot srna, ki jo trop volkov spravi v kot globeli, a vseeno išče zasilni izhod, beg, rešitev, svobodo.

V tistem trenutku je začutil njeno odločnost. Predaja? Niti blizu ni bila. Lahko bi si jo vzel, zdaj, ta trenutek, a imel bi le telo, umetniško delo, sliko, kot bi si vzel Mona Liso, jo postavil na steno in rekel: »Moja je!«

V tistem trenutku je njegovo telo ugasnilo, poželenje, strast sta v trenutku izhlapela, oči pa so se iz občudovanja v trenutku preoblikovale v tanke reže jeze in odločnosti. Silovit gib roke, zvok kozarca, ki se je v neštetih kosih razletel ob steni hotelske sobe, jo je sunkovito zdrznil in še preden se je dobro zavedela je stal pred njo. Ločili so jo le centimetri. Njena upornost se je razblinila, kot milni mehurček, povesila je pogled v tla, a tam so bila le njegova napeta prsa, mišice, gledala je dvigovanje njegovega prsnega koša, čutila njegov pogled, kako jo izziva, naj mu pogleda v oči, če si drzne. Toliko moških je v njenem življenju klečalo pred njo, počela je z njimi kar je hotela, a tokrat je prvič začutila moč samca, alfa samca, ki se ne umakne, ki ne poklekne pred njeno lepoto, malimi triki, zvijačami. Ogrnjena v mehko brisačo se je počutila razgaljeno bolj kot kadarkoli v življenju. Ne golota, njegov pogled, živalska moč, odločnost sta ji zatresla kolena, globoko v trebuhu jo je stisnilo, njegova sladka sapa, pomešana s hlapi dragega whiskeya, so jo naredili prvič v življenju krotko. Bila je zbegana. Želela se je upreti, del nje je sovražil moč in energijo, ki je brez besed stala pred njo ter čakala vsak njen napačen gib. A del nje, njen alter ego, je vpijal vsak njegov dih , moškost po kateri je hrepenela, jo iskala.

Nevihto v njeni glavi je prekinil gib njegove roke, ki je brezkompromisno zagrabil njeno mokro muco, še vedno ujeto v kovinski oprijem njegove naprave. Gib jo je presenetil in nehote se je njeno telo usločilo, njena glava pa naslonila na njegovo ramo.

Za trenutek sta obstala, ko je njegov glas prekinil nemo tišino sobe: »Ina, jeziš me!«

Hotela se je umakniti, a so se njegovi prsti še globlje zakopali v njeno muco.

»Očitno me podcenjuješ,« je njegov ledeno hladen glas zarezal globoko v njene možgane. Ni le slišala njegovega hladnega glasu, ob katerem se je zdrznila, začutila je njegovo toplo sapo, napeto telo, silovitost giba, s katerim jo je držal povsem nemočno.

»Napravi se, danes te nočem več!«

V tistem trenutku jo je izpustil, obrnil in krenil proti balkonu sobe. Obstala je popolnoma presenečena, iz trenutka popolne ujetosti, je obstala sredi sobe, kot bi jo nekdo pozabil, nezaželena, pozabljena, ničvredna.

»Pojdi, jutri se vidiva na tvojem predavanju ob 12h!«

»Ampak…..« je začela svoj ugovor, a ni prišla nič dlje kot toliko.

Naslednji trenutek je stal le centimeter stran od nje, njegove skoraj črne oči pa so se ji zapičile v globino njene modrine s silovitostjo, ki jo ni poznala.

»Pojdi….pojdi zdaj!«

Brez besed je začela iskati kose svojih oblačil, ki so ležali razmetani po sobi. Hitela je z oblačenjem in tik preden je prijela kljuko hotelski vrat, da bi odšla, je med nogami začutila dobro znano vibriranje.

»In ne pozabi, moja si!«

Ni čakala nadaljevanja stavka, zagrabila je kljuko, silovito odprla vrata in skoraj stekla proti svoji sobi. Vrata so ostala priprta, a tokrat ni vedel ali je bila to provokacija ali le goli strah pobeglega plena.

Skozi priprte zavese so prodirali sončni žarki prelepega dneva, ki se je naredil nad zaspanim zalivom. Stal je pod vročim curkom vode in razmišljal o svojem planu. Počasi je zapiral toplo vodo. Z vsakim gibom zapestja je postajala ta vse bolj hladna, dokler ni dobil občutka, da ga prebada na tisoče ledenih igel. A z vsako stopinjo manj, z mrazom, ki je prediral njegovo telo, je postajala njegova glava vse bolj bistra, misli pa ostrejše, in če bi Ina vedela, zlobnejše in zlobnejše.

Stopil je v sobo, za trenutek zastal. V tistem trenutku bi prisegel, da je v zraku sobe še vedno njen sladek vonj, vonj prejšnjega večera. Počasi je zatisnil oči. Globoko je vdihnil. Široko je razširil roke, sklonil glavo, njegovo telo, iz katerega so na mehko preprogo hotelske sobe, počasi, kapljo za kapljo pristajale velike kaplje vode, pa je iskalo njeno sled. Čutil jo je, še vedno. Ne vonj, enostavno, čutil jo je.

V kotičku ustnic mu je zaigral nagajiv deški nasmeh, počasi je dvignil glavo in tiho šepnil: »Druga runda!«

Še zadnjič se je pogledal v ogledalo na steni sobe, nato pa stopil iz sobe. S samozavestnim korakom je stopil proti hotelskem dvigalu ter se napotil v predverje. V trenutku, ko so se vrata dvigala široko odprla, je prostor napolnil zvok ljudi, ki so v skupinah čakali na začetek predavanja točno ob dvanajsti uri. S kotičkom očesa je ošvrknil tablo, kjer so bila imena predavateljev.

Povsem na vrhu je bilo njeno ime: »Ina…«

Vrata velike kongresne dvorane so se odprla. Ljudje so počasi vstopal ter iskali svoje sedeže. Njegov korak se je nadaljeval mimo odprtih vrat, do stopnic, ki so vodile v prvo nadstropje. Pred zaprtimi vrati balkona je čakal uslužbenec hotela. Stopil je do njega, iztegnil roko v pozdrav. Uslužbenec je vljudno vrnil pozdrav, obenem pa iz iztegnjene roke skoraj neopazno vzel prepognjen bankovec. Njegova vstopnina, ekstra karta. Odklenjena vrata so se, kakor hitro odprla, tudi zaprla za njim. Balkon z nekaj praznimi vrstami sedežem se je raztezal iz ene do druge strani dvorane. A bil je prazen. Vsi obiskovalci so se drenjali v parterju. Za trenutek je postal, nato pa izbral sedež povsem na sredini balkona.

Luči v dvorani so se počasi, v urejenem zaporedju ugašale. Trenutek teme, nato pa sta le dva močna reflektorja prerezala temo in osvetlila govorniški oder. Moški, zadolžen za organizacijo dogodka, je stopil do osvetljenega odra in napovedal: »Z veseljem in spoštovanjem vam predstavljamo našo prvo sogovornico in predavateljico, uspešno direktorico Ino …«

Vljuden aplavz je napolnil dvorano. Koraki njenih visokih pet so se zaslišali v tišini dvorane. Stopala je samozavestno, tako kot vedno. Ženska popolnost, odločnost, moč. Moški so utihnili, z bedastimi nasmeški na obrazu, ženske bi jo v lastni nevoščljivosti pojedle, a njena pojava je bila fascinantna. Dolgo usnjene krilo, ki je poudarjalo njene popolne boke, bela svilena srajca za kontrast, že tako nadpovprečna višina se je samo še poudarila z visokimi petami elegantnih čevljev. Namesto sproščeno padajočih črnih las na njena ramena, si je tokrat omislila dolgo spleteno kito, ki je le še podkrepila resnost in strogost njenih obraznih potez, obenem pa ji dajale tihi pridih aristokracije. V tistem trenutku je pomisli. Popolna je, popolna in njegova.

Vljuden pozdrav, nato pa rutiniran začetek. Izžarevala je moč, njen nastop je bil vedno fenomenalen. Ampak tokrat…čas je za spremembo scenarija. Z roko je počasi segel v žep suknjiča. V roki je držal režiserko palico. Naj se igra začne, je zlobno pomislil. Za trenutek je še počakal , skoraj s kančkom obžalovanja, nato pa z prstmi počasi zdrsnil preko daljinca v njegovih rokah.

V trenutku je veliko dvorano prekinila tišina. Skozi ozvočenje je šinil vzdih presenečenja. V sekundi se je zbrala in nadaljevala predavanje. Počakal je nekaj minut, nato pa ponovil, a tokrat je poslal močnejše sporočilo, sporočilo, tukaj sem!

Ini so besede sredi stavka obstale v grlu. Globok vzdih ji je ušel iz grla in napolnil dvorano. Za trenutek je sklonila glavo, njeni prsti pa so se zakopali v govorniški oder. Dvignila je glavo, še vedno v tišini in čutil je, kako ga išče v globini dvorane. Njene oči so polne obupa begale po gledalcih v prvi vrsti, a močni reflektorji so ji preprečevali, da bi videla dlje, kaj šele visoko na balkon. Za trenutek se je spet zbrala in nadaljevala s predavanjem, a tokrat ji ni pustil odmora. Odtipkal je kombinacijo na daljincu, a Inino govorjeno se tokrat ni prekinilo, le njen glas je nekoliko spremenil ton, postal mehkejši, nežnejši manj odločen. Vedel je, da v tem trenutku njeno muco prevevajo komaj čutne vibracije, nežne, počasne, proti vsem, kar lahko stori čudežni pas med njenimi nogami pravo crkljanje.

Njen prej odločen glas se je počasi, a sigurno začel izgubljati. Komaj vidne potne kaplje so se prikazale na njenem čelu. Tihi oprostite, iztegnjena roka proti kozarcu hladne vode, globok požirek, trenutek odmora. Vedel je, da se bori. Njena muca se je zbujala, njena notranjost se je neustavljivo prebujala, sokovi so ji silili iz sedaj že popolnoma mokrih hlačk ter se neustavljivo cedili po stegnih.

V trenutku, ko je želela postaviti prazen kozarec nazaj na govorniški oder, je odtipkal naslednji niz na svoj daljinec. Namesto na govorniški oder, je kozarec priletel na lesena tla tik ob njem in se razletel na tisoč koščkov. Tih vzdih se je utrgal iz množice v dvorani, a Ina jih ni slišala. Nemočno je zaprla oči, ter se z obema rokama prijela za svoj trebuh. Globok, nekontroliran vzdih je napolnil dvorano. In nato še eden in še eden. Njene oči so se zaprle, obraz pa povsem odsoten zazrl nekam visoko v strop dvorane. Pritajeno mrmranje, zadržano z zadnjimi atomi kontrole, ki jo je še premogla, se je spet in spet širilo preko ozvočenja dvorane. Osupli obrazi slušateljev , spogledovanje, nejevera, skoraj strah. Še ene kratek gib prstov in na odru se Ina ni več mogla obvladati. Naredila je dva koraka od odra, nato pa kot bi jo nekdo spodrezal kolena, pristala na vseh štirih. Sunkoviti krči so pretresali njeno telo, orgazem jo je odnesel, pozabila je na svet okoli sebe, vseeno ji je bilo koliko ljudi jo gleda, 10, 100, 1000, vseeno, želela je le olajšanje, konec.

Povsem mirno je sedel na balkonu, Inino globoko dihanje je sedaj preglasilo tiho šepetanje ljudi v dvorani, ki je postajalo vse glasnejše. Njeno telo se je že skoraj umirilo, v dvorani je od glasov ljudi vrelo kot v panju, ko je ponovno pritisnil na daljinca. Tokrat je bil reakcija šokantna.

»Prosimmmmmmmmm dovolj!«

Ves prešnji šum v dvorani, šepete nejevernih gledalcev, se je v sekundi ustavil. Smrtna tišina je znova napolnila dvorano.

»P..p.prosimm« je bilo le še komaj slišati, ko je Ina dvignila glavo in z očmi polnih solz iskala njegov obraz med množico.

V tistem trenutko se je izza zavese, kot od nikoder, prikazal stežnik z bleščečim pladnjem v roki ter stopil proti njej. Vsi pogledi v dvorani so se v trenutku uprli v njega. Brez besed je stopil do Ine, pokleknil na koleno poleg nje in ji ponudil bleščeč pladenj. Sredi njega je ležal majhen mobilnik. V prvem trenutku Ina sploh ni dojela, kaj ji ponuja, nato pa jo je v trenutku prešinilo.

Konec je, konec muk, rešena je. Roka ji je samodejno krenila proti mali črni škatljici. V glavi ji je vrelo, neizmerna jeza, frustracija, nemoč, vsi občutki so se ji v trenutku zmešali v neponovljivi bes. Zagrabila je mobilnik in ga z vso silo treščila v tla tik pred sabo. Oči, še vedno polne solz, so vso jezo prenesle v mobilnik. Znova ga je prijela v roke, pokrov je že pri prvem udarcu odletel, steklo na ekranu je počilo, dvignila je roko, da ga silovito zaluča v bližnjo steno, ko je njeno telo otrpnilo od ponovne vibracije. Telefon ji je v nepričakovanem šoku zdrsnil iz roke, a tokrat vibracija ni zadela njeno muco. Bil je telefon , ki ga je še malo prej držala v roki. Oči, polne nejevere, je usmerila v komaj še viden ekran, na katerem se je izpisalo: »1 sporočilo«

Strmela je v ekran, a telo ji je otrpnilo. Končno se je toliko zbrala, da je pritisnila potrebna dva gumba: »Soba 666 ob 20h.«

»P.s. bila si čudovita……poljub!«

Počasi se je dvignila na noge. Z negotovimi korakom je stopila proti izhodu v zaodrje, nato pa še zadnji besni krik ter pok mobilca, ki se je razletel na steni dvorane.

(se nadaljuje)

By Gray Wolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!