Se pač privijem k tebi, zunaj je oblačno, zunaj me trenutno nič ne privlači, svojih misli imam tudi dovolj. Ti pa si tako prikladna mojim rokam in dišiš. Tista glasba, ki sem jo pustil na »repeat« predno sva zaspala, se še vedno vrti. Potihoma, najstniška je, včasih mi dene, obudi mi otročjost. Naju pa je spomnila na dni, ko se še nisva poznala in nisva vedela, kdo je komu kaj in koliko. Pa misliš, da sva si usojena? Glej, kako se prilegam k tebi, to je prav neverjetno, to pač ni naključje. Glej! in se stisnem čisto k njej, njena rit pri mojem, moja roka direktno čez njene popolne joškice in poljub tako paše na ustnice, nobenega prepogibanja, nič. Pravi, da uživa, da je žejna. Slanost po popoldanskem spancu je obveza. Ob postelji imam vedno kakšen kozarec vode. Spije. Se polije po vratu. Ravno prav, da ji lahko celega obliznem.

Pušlc! Kaj delaš?
Nič, pravim.
Pušlc! Vem, kakšen si … Predolgo si že moj. Pa kam si gledal, ko si me »čistil«?! zaslišuje.
Jaz pa že ne, izzivam.
Zagrabim jo. Pritisnem nase in vprašam, če se ji kaj lušta, če jo kaj razganja.
Ne, skoraj zakriči.
Pa da vidimo, pravim in smuknem z roko pod hlačke, mala je čisto premočena. Potrebna si, da se boš stopila!
Nič nisem!
Pričnem jo božati po razmočenki, rahlo vzdihne, pihne skozi zaprta usta in zaprede kot majhna mucka.
Ne boš menda rekla, da ti je vseeno? jo vprašam.

Gleda, kot zna gledat le ona, kvazinedolžnica. In je tiho. Pokvarjeno ne bo govorila, pokvarjenec sem jaz tu. Zato me ima, zato sem ji všeč, da jo vlečem v svetove, kamor sama ne sme. Kamor se takšni čedni punci pač ne spodobi, tako so jo učili. A kar se ne spodobi, ji godi. Paše ji, ko ji rinem po brazdici in lezem od začetka mucke pa do popka. Paše ji, ko pijem z nje, in jo kličem z očmi v svoje misli. Saj ni nič slaba, ko tako vzdihuje samo zame. Saj ni nič grešna, če je grešna zame. Sem pač tisti, ki ji vse odpusti. Ki vse njene pregrehe vzame nase, da lahko ona zjutraj mirno vstane, se poda v službo kot profesionalka, da se ji uspe vedno znova otepat nemarnih opazk kurčevih mrhovinarjev, ki mi jo vsak dan kradejo ped za pedjo. Želijo si oviti njene lase okoli zapestja in jo pofukati od zadaj, kot ji to delam sam. Vidim jih, kako jo gledajo, kot jo gledam zvečer jaz, ko pride polslečena, sveža, zasanjana k meni zvečer po tolažbo, da jo vzamem k sebi. Kljub vsej svoji moči se ženske včasih kar naenkrat zdrobijo v nemočen izmuzljiv prah.
Mislim, da vem, kaj misliš nemi deklič, ji rečem in jo poljubim na trebušček. Gledam, kako jo potegne k meni. Hoče še. Poljubljam pač naprej, ne moreš reči takšni punci v takšnem trenutku ne. Pregreta sva. Hotel sem si jo vzeti počasi, a vseeno hitim. Ne morem ji dati časa, ki ga nimam. Pod hlačke rinem z roko in jih slačim. Hočem jo okusit, ker je slastna. Prsi ji poljubljam in piham nanje. Majico vlečem z nje. Odpiram modrček. Bežim s poljubi in se zaženem v stegna. Sočnosočna stegna polna jagod in kratkih melodij. Stiskam ji rit, razmikam ji mucko. Poljubljam po hribčku, po tanki progi dlak, poljubljam po bokih, ki ji kanček molijo ven. Vse linije ima pripravljene, samo spremljam njeno telo in točno vem, kam moram. Sama mi pove. Je pač ona moj užitek in moj neskončni spev. S telesi pojeva in že rineva v disonance. V neskladnost naju vleče, da se spremeniva v eno. Zlezem vanjo. Na njej sem, čista navada, ki mi pomeni vse kaj drugega kot vsakdanjost.
Hočem, da ti pride vame, reče in naju obrne. Usede se name. Ve, da me ta poza vedno uniči. Tisti ritem, tisti njeni polkrožni gibi in usločen hrbet mi pritisnejo na tamalega in vleče mi kožico njena pohujšljivka prav nečedno.
Ni mi čisto vseeno, pravi. Pa ostanem brez besed, ko spuščam del sebe, vse svoje, kar je, in napetost. In se me usmili in me poljubi in me ima globoko v sebi čisto zase.

Kako je prijetno, ko se imava rada, četudi nekam klasično.

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 4 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!