Jutranja zarja

Cel teden sem spala sama. Tebe žal, zaradi službenih obveznosti, ni bilo. Prebujala sem se sama sredi noči, gledala na uro, skozi okno. Se trudila zaspati nazaj. Poslušala tiktakanje ure. Dan za dnem.  In predvsem čakala … Čakala tebe!

Ko je končno prišel dan, ko se vračaš iz službene poti ti, sem  zvečer odšla še na praznovanje prijateljičinega rojstnega dne. Vrnila sem se pozno. Utrujena. Vso željo po tebi, ki sem jo negovala cel teden, je izpila utrujenost. Ti si že skoraj spal na kavču, televizija pa je bila le še za zvočno kuliso. Še oblečena sem se ulegla nate in te poljubila. »Zjebana sem, spat grem«, sem ti zašepetala na uho.  Prav nič romantično in kot se spodobi, da bi te pričakala. Lasje so mi smrdeli po tobaku, iz ust pa po tistem pivu, katerega sem spila preveč. Ko si prišel za mano v spalnico, sem že sladko spala. Mogoče se še spomnim, da si nekaj godrnjal o tem, da bi ti pasalo malce crtlanja s happy endingom, seveda. Jaz pa sem se le obrnila okrog in si rjuho zatlačila med noge, s tem še dodatno dala vedeti, da ne bo nič.

Sredi noči, pa sem se prebudila. Noč se je ravno prevračala v jutro. Tudi ti si se prebudil. Oba sva bila presenečena, da imava družbo v postelji. Srečna, da imava drug drugega. Objel si me. Poljubila sem ti roke, ki so me objemale. Srečna, da si zopet z mano. Oslinil si prst in ga spretno porinil pod rjuho. Zdrznila sem  se. Pogrešala te je, veš. Nekajkrat si podrgnil  po ščegetavčku in nato porinil prst v muco. Z drugo roko, si že pograbil prsi. Ni bilo potrebno veliko, pa sem bila pripravljena. Z roko sem segla do tvojega trdega, ki je že gledal ven iz spodnjih hlač. Še vedno sem bila obrnjena s hrbtom proti tebi, ko si nežno prodrl vame. Zastokala sem in zamigala z boki. Oh, kako je lepo. Toplo. Polno. Prijetno. Hitro ti je prišlo. Na potovanju si me najbrž  pogrešal. Jaz pa se v kočljivem trenutku nisem hotela zaustaviti, da bi te počakala. Preveč sem si želela ugoditi tebi. Preveč sem te hotela zadovoljiti. Zadovoljiti in potem objeta zaspati nazaj v sladko nezavest.

MORAŠ PREBRATI  Jezero

Skozi okno je gledalo že skoraj jutro. Nebo  je bilo prav grozljivo lepih barv. Nekaj rožnatih oblakov je plavalo po rumeno oranžnem nebu. Neresnično. Kot v sanjah. Mogoče sem samo jaz danes videla te barve jutranje zarje. Zaljubljena. In ljubljena.

Rating: 4.8. From 4 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

3 Comments

  • nami says:

    moč tvojih nežnih besed je nepopisna. vsaka beseda je kot bi bila živa.

    No votes yet.
    Please wait...
  • M says:

    Lepo, zelo. Ko sem to prebrala, sm se spomnila, kaj pogrešam. In kaj hočem zopet imet. 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • Ela says:

    Beautiful 🙂

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *