Hiša v gozdu

‘Ko sem te prvič videl, sem bil malce razočaran. Šele pozneje tisti večer, ko si me gola med mojima stegnoma pogledala v oči …’ Vseeno me je po prvem stisku rok povabil v avto in odpeljal k sebi, kot sva se domenila že preko interneta.

‘Končno nama je uspelo,’ sem nestrpno odtipkala po več neuspešnih poskusih povezave v chat-roomu.
‘Počasi’, je prišel odgovor. ‘Pri nas v gozdu se vse dogaja počasi.’
‘Dobrodošel v raju’, sem mu zaželela.
Nihče od naju se ni zavedal, kako so prve besede določile odnos.

Med pogovorom v prijetni temi tihega avtomobila, ki je drvel po avtocesti, sem se le bežno zavedala, da potovanje traja že nekaj časa, pravzaprav več kot je napovedal. Ko sva zavila na makadam in se potopila v gozd, me je prešinila misel na razkosane dele mojega telesa, ki ležijo zakopani na različnih koncih gozda. Kar me ni ustavilo, rojena sem v ognjenem znamenju in, kot sem pozneje ugotovila, ideja je zanj čisto premalo prefinjena, čeprav ne daleč od resnice. Pustila sem svoje dele odtisnjene v pikslih, odsevane v ogledalih njegove hiše, v pisavi na papirju, madežih krvi na odejah. Verjetno sem, kot že kakšna ženska pred mano, tam pustila velik del dekliške, naivne sebe.

Še ovinek in pripeljala sva do lesene hiše, okna so žarela v soju sveč in ognja v kaminu. ‘Romantika,’ sem se cinično posmehnila, ‘a me skušaš očarat.’ Ne ravno prijazno do nekoga, ki se je moral tisti dan že enkrat pripeljat, da je vse to pripravil. Ko bi si le dovolila več nežnosti in manj ironije.

Znotraj se še vedno malce posmehljivo, pa tudi že občudujoče sprehajam po golih Modiglianijevih telesih na zidu – tako imenovani ljubitelji umetnosti imajo vedno v rokavu Rdeči akt, pomislim. Sediva pred ognjem in klepetava pozno v noč. Ko se že zdi, da se ne bo nič drugega zgodilo, se mu z glavo uležem v naročje. Z dlanmi gre čez moje telo, dvignem se. Zajaham ga in poljubljava se. Ko se pričneva slačit, me za roko pelje gor po stopnicah. Zgoraj je spalnica, povsem gola, z ogledali. Fukava, od vsega se najbolj spomnim globokega, temno zapeljivega glasu pevke v zraku. Ta glasba se je vrezala vame, določila je seksualnost v zraku.

MORAŠ PREBRATI  Ni ga čez profesorico!

Potem sem se vozila v gozd in jezna, ker mi je vedno pozabilo ukrasti premalo bližine, pozabljala, kakšen mora biti občutek, ko ostajaš sam v hiši, ki jo je pravkar zapustila vroča ljubica. ‘Všeč so mi gladko obrite pizde,’ izjavi in v istem trenutku skočim iz postelje, pograbim njegovo opremo za britje. Iztisnem peno na mednožje, drgnem z malce topim rezilom tesno po koži. ‘Pravzaprav pa ni nič posebnega,’ izjavi, ko opravim.

Veliko hodim sama po gozdu in po travnikih z dolgo, bleščečo travo, ki se upogiba v vetru. Samotno je tu, večina hiš zapuščenih, ljudje so odšli za delom. V čudovitem sončnem dnevu se mu izogibam po stopnicah in po gozdnih poteh okrog hiše. Raje s topo stranjo noža strgam luske z ribe v potoku, da ne bi v kuhinji preveč smrdelo. Potem mi pred spalnico zastavi pot in me potisne na posteljo. Z eno potezo odpne hlače in mi jih potegne z riti. Namesti se nad mano in počasi začne zasajati svoj trd kurac med moji mehki ritnici. Gre zelo na tesno, začutim krč v mišici. Malce se ustavi in me pozorno opazuje, če bom kaj rekla, se upirala. Povsem tiho sem, diham in čutim, kako se zariva vame, užitek in bolečino obenem. Tako intenzivno je in tako si to oba želiva, da ne spravim iz sebe niti glasu. Kmalu potem, ko se do konca zarine vame, začutim krče njegovega orgazma. Tišina gozda je naenkrat glasna. Veje, listi, ptiči kričijo. Takšna sva kot Jeremy Irons in Juliette Binoche v filmu Sramota, pomislim. Hitri fuki brez uvoda, brez zapeljevanja, boleče željni in skoraj nerodni, kljub najini izkušenosti.

MORAŠ PREBRATI  Greva ven.

Pa vendar si včasih vzameva čas. Za dolge kopeli z vinom in glasbo, umivam mu lase, strižem nohte. Gledava pornič, ‘ko bi imel to sočno pizdo zdajle zraven sebe,’ zavzdihne. Ko jezno odidem, se pripelje čez dve uri pred moja vrata in mi brez besed vrne krtačko za zobe, ki sem jo pustila pri njem. Izzivam ga s svojim telesom, z nogavicami in visokimi petami. Ko gre končno z roko pod moje dolgo krilo od gležnjev navzgor po stegnih, je to cela zmaga, ekstaza. Na sončno liso na tleh pogrne odejo in me potegne nase. Zajaham ga, zasadim se na njegov kurac. Snema me med fukom, tega ne maram, pa vendar me vzburja. Ko ostanem pri njem par dni, se zdi, da padam v brezčasje, kot bi bila v komi. Fuk, vino, ležanje in glasbo prekinjajo le izmenjave senc in svetlobe, dneva in noči. Pobegnem. Kadiva travo in več ur skupaj mi ne pusti spati, govori mi, mi ukazuje, me trese. Vse skupaj je nočna mora. Ko končno lahko, se odpeljem. Potem se na pol poti obrnem, vozim nazaj. Zlezem k njemu v posteljo in mu ližem kurac. Meša se mi, pomislim. Je tako, ko na koncu znoriš?

Ne vem več, ali sva se na začetku zmenila za fuk ali da si izmenjava življenji? Kdo ve, po čem hrepenimo, samotni sredi svojih puščav in se za hip pritegnemo, bežno in nezadostno. Potem se vidiva zelo občasno in pogovarjava, fukava vedno manj. Zame je pojemanje fuka kot bi me nekdo počasi ubijal. Ne to, da me med fukom drži za vrat in duši – pač pa to, da me sploh ne fuka več. Prvinska potreba, ki je ne morem zaobit in pretentat. Je to ego? Verjetno, a me rešuje. Končno preneham prihajat.

MORAŠ PREBRATI  Gdč. Maycheee

Zdaj se včasih spomnim zamazanih rjuh, odsevov najinih vedno golih teles v ogledalih, zadetega smeha, celo božanj. Moj moški ne mara božanja pred spanjem, pravi, da ga žgečka in zbudi. Njemu nikoli ni bilo dovolj. Ženska, ki ga boža in je budna priča njegovemu življenju celo noč, je njegova oblika raja, mi je rekel.

midori

Rating: 4.3. From 23 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

8 Comments

  • valun says:

    všečno!

    No votes yet.
    Please wait...
  • DevilL says:

    :O božansko!!

    No votes yet.
    Please wait...
  • Gray Wolf says:

    Saj so vse predhodniki že napisali, ampak naj se ve…ODLIČNO!!!

    No votes yet.
    Please wait...
  • midori says:

    Hvala vsem, seveda je najlepše pisat, če v nekom nekaj vzbudiš … karkoli …
    @ Anan, pretiravaš. Zgodba je napisana na hitro in zdaj, ko jo še enkrat berem, polna lukenj, celo napak. Ampak tako mi je tisti hip ustrezalo, nisem se želela preveč ukvarjat z njo. Midva bi morala kdaj kaj skupaj napisat, ne? 😉
    @ BoneR, takoj za tem sem pomislila na Zadnji tango, res. Tudi na tisti prizor z maslom, hehe, sploh ker tu še masla ni bilo.

    No votes yet.
    Please wait...
  • Palčica says:

    Res vrhunska zgodbica…taka realna, brez tiste sluzaste pravljičnosti….moj poklon …

    No votes yet.
    Please wait...
  • BoneR says:

    Sladostrastje, ki postaja vedno bolj grenko in je proti koncu že neznosno trpko, a spomin nanj še vedno vzdraži čutnice.
    Moj globok poklon!
    Stokrat raje vidim eno tako objavo na štirinajst dni, kot pa zgodbe ob katerih se mi ne prebudi ena samcata celica v telesu! Naravnost navdihujoče in navdušujoče!

    p.s. Ob omembi sončne lise in pogrnjene odeje, se mi je že ob prvem branju pred oči prikradel prizor. Že davno pozabljen. Sedaj pa je oživljen.
    Marlon Brando in Maria Schneider na preprosti žimnici položeni na tla stanovanja v Poslednjem tangu v Parizu. 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • Anan says:

    Khm…cmok v grlu…takole stopi starogrška boginja na proskenium in razgrne svojo zgodbo. Mi pa se poklapani odpravimo šilit svoje svinčnike, grizljat njihov drugi konec in tuhtat o smislu svojega početja. Nekam v zavetje, v gosto grmovje, mračne kleti, podstrešne sobice.
    Midori – adore 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • MoodyBlues says:

    Oh, midori, vrhunsko. Prebrala s cmokom v grlu in v enem dahu.

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *