Sedela sva v sodobno urejeni, svetli dnevni sobi. Na steni slikarija močnih barv toplih, oranžno-rdečkastih odtenkih.
»Pravijo, da je kič, a mi ni mar. Prinesla sem jo s potovanja po Dominikanski republiki. Vsako leto si privoščim eno potovanje. Zaslužim si ga. Dosti delam, skrbi s podjetjem…zato potrebujem takšen odklop« reče. Njena polt čudovito sovpada s sliko na steni.
»Tudi meni je všeč. Ne spoznam se na slikarstvo, zanesem pa se na svoj občutek«, dodam.
Njena polt. Bronasto rjava, skoraj čokoladna. Naravno, nezagorelo, še najmanj iz kakšnega solarija. Nenavadno za te kraje, kjer smo ljudje pretežno blede polti.
Gaugin je moral za tole na Tahiti, jaz, ki sem len in zapečkarski sanjač, ga bom očitno deležen kar tule.
Najin popoldanski klepet namreč ni kar tako. Prvič sem pri njej in veva zakaj. Dolgo sva se nagovarjala in zbliževala z dovtipi, namigi in šalami. Poletje je, ogrnjena je v rahlo bombažno ogrinjalo. Rdeče in polinezijsko vzorčasto, ne bi znal opisati ločnice med enostavnim in svetlim veseljem, ki jo izraža tkanina in neokusno kričavostjo, tega ni zaznati. Pod ogrinjalom slutim tisto, kar bom tipal, oblizoval, gnetel in sesal čez nekaj minut. Hruškasti dojki srednje velikosti, lepo zaobljeni navzgor in trdi kot pri kakšni najstnici, čeprav se zapletam z žensko v zgodnjih zrelih letih. In temna koža, gladka in negovana.
Kratko črno runo diši in vabi, raziskujoče tipam z jezikom. » Daj, daj mi kurca«, hlastne. Nasadim jo, zelo kmalu konča. Globoko, močno, s popolnim padcem. »Kako fantovski način«, pomislim.
»Daj mi nekaj minut«, šepne sproščeno in toplo. Vročina je, vendar so rjuhe, na katerih leživa, prijetne in hladne. Iz posebne tkanine so, bojda prav za vroče kraje. To mi razloži sicer podrobneje, vendar je moje poslušanje prekrito z množic čutnih zaznav in vtisov in razlaga zdrse mimo mene. Prav kmalu mi med klepetom začne lizat kurac, nato me zajaha, pustim da valovi na meni v zdaj blagem karibskem ritmu, kot nežni in počasni pacifiški valovi. Tokrat traja in traja. Nato me razjaha, postavi se na vse štiri in reče v opolzkem tonu: »Pofukaj me, ti kurc!«
Počivava. Pove, da rada kvanta med seksom, da ji najprej zelo hitro pride, nato mora malo počiti, potem pa lahko in obvezno nadaljuje. Razlaga skoraj sistematično, sam pa dodam le »mhm«, nekako nedoločno, a naklonjeno. Vse to se opazil, si mislim. Ne govorim veliko, take vrste tip sem. Morda zaradi molčečnosti ne slovim kot posebno bister, a mislim, da mi ljudje delajo krivico. Vendar mojo nezgovornost ženske cenijo, molčečnost moškega je vrlina za ženske, ki vedno rade veljajo za bolj krepostne, kot sicer so.
Gauguina sem vzljubil na prvi pogled njegove reprodukcije. V kakšnem koledarju ali kaj podobnega. Kot sem povedal, ne spoznam se na slikarstvo, vendar mi je toplina podobe pričarala svet, kot ga nisem poznal. (»je južni otok, je…«. To misel sem prečital nekje kasneje in neverjetno lepo se dopolnjuje s podobo zaobljene pacifiške lepotice na obali).
Rojen sem namreč v kraju s sitnim podnebjem. Dolgim vlažnim jesenskim dnem, polnim megle in smoga sledijo strupeno ostre zime. Zrak je tak, da bi ga rezal z nožem in sneg suho škriplje pod nogami. Mesece dolgo čakamo na kapljanje s streh. Potem pomlad hipoma butne z visokimi temperaturami in se hitro prevesi v neskončno dolga, žgoča poletja. Skrivamo se pred pekočim soncem, vso vegatacijo požge pripeka. Vsako jutro molimo k megličasti jeseni in tako se bedni krog naših let sklene.
In zdaj mi pade Gauguin v naročje, lenemu in neambicioznemu sanjaču. Za tak pomislek me takoj zapeče vest, češ, nisi si zaslužil tega. Pri nas je potrebno vse prigarati, pri nas so roke zvite na hrbet in pogledi uprti v tla. Poti pa strme, ob njih razpela, opomini trpljenja.
Blažena pacifiška idila je dobila nevarne razpoke že istega dne. Med prvim počitkom sem bil postrežen z izdatno porcijo umešanih jajčk. Ker sem dobronamerne narave, v tej gesti nisem zaznal podtona, da me čokoladna gospa pravzaprav pripravlja na fizično zadovoljevanje njenih čutil in potreb. Mastil sem se kot lev nad plenom, brez zavedanja, da so vloge morda obrnjene.
Potem sva posteljne radosti ponovila v podobnem ritmu kot prvič in odšla srebat težko rdeče vino na teraso. V pojemajoči vročini je bilo čutiti celo rahlo sapico, opazovala sva vijolično žarenje na zahodu in prav prijetno brezčasje me je zalivalo. V tem lebdenju me je presenetila z zelo jasnim in racionalnim videnjem najinega pravkar nastalega razmerja (kar naj bi spolna združitev očitno že pomenila. Pravijo, da se je potrebno pred seksom precej pogovarjati. Drugi spet, da to ubije čar. Ciniki, da je bolje čar ubiti kasneje kot prej, ostane ti vsaj dober seks).
Ona si po ločitvi ne želi stalne zveze, dobivala se bova občasno, ko bo sama. Sina zaenkrat ne želi begati s tem. Ne bova par, vendar bo najino razmerje ekskluzivno, monogamno torej (pojasnilo za tiste, ki jim tujke niso ljube: ne bom fukal z drugimi ženskami). Tole je bilo naenkrat vse drugje kot na Tahitiju. Bolj pri kakšnem natančnem nemškem odvetniku, ki precizira člene predporočne pogodbe. Zdaj se mi je to skrižalo nazaj z jajčki. Niso mi bila več tako všeč.
»Mhm«, sem dodal nedoločno.
Za nameček sem dobil še isti večer svojo zobno krtačko za moje periodične obiske. Razumno gledano, ni bilo s tem prav nič narobe, ampak v meni je vzbudilo občutja kot bi divjemu konju (lahko tudi oslu, če je komu ljubše) odredili privez in zajeten kup sena. Gauguinovo platno se je trgalo, cefralo po robovih, barve pa topile, kot polite z razredčilom.
Opravičil sem se in odplazil v noč. Bila je prijetna, tiha. V počasni hoji sem se počutil svobodnega in izdajalskega. Gauguina ne občudujem več. Čokoladna gospa me je gotovo odpisala kot neizterljivo terjatev slabega poslovnega partnerja. Slikarstvo mi je še vedno precejšnja neznanka. Včasih si ogledujem postaje križevega pota v trnovski cerkvi. Magično moč imajo in nerazumno me privlačijo.
Coffee Anan
