Knjiga. Branje. Požiranje stavkov, besed, črk. Slikanje podob v glavi.
Trde platnice, vonj po papirju, tiskarski barvi.
Tisti občutek, ko osliniš prst, z njim podrsaš po hrapavem listu, obrneš stran.
V pričakovanju kaj se bo zgodilo. Sam določaš intenzivnost. Tempo.
Branje je čutno. Erotično.
Branje na glas nekomu drugemu je vzburjajoče. Za oba.

Ležeš v posteljo, ljubljena leže poleg tebe in se ti, medtem ko čitaš postopoma približuje. Privije se k tebi. Počasi. Nežno. Na vratu čutiš njen dah, na svojem zapestju njeno božajočo dlan.
Kot bralec se vživiš v zgodbo, podajaš vsebino poslušalki in s poudarki, glasom in s premori, ko zajameš sapo ali pa pogoltneš slino ter s pogledi proti poslušajoči, nevede ustvarjaš atmosfero za kaj bolj intimnega.
Z bežnimi dotiki ti sporoča, da ji ugaja tvoje branje, da ji božaš ušesa, dušo in če boš v tem slogu nadaljeval, ji morda smeš pobožati tudi telo.
Zgodba te prevzame, poznaš jo že, ne bereš je prvič. Nadaljuješ z branjem, ko zaključiš se ozreš k graciji na svoji rami in jo z glasom še ravnokar beročega interpreta pobaraš:”Ti še kaj preberem?”
Pogleda te in se med:”Ne, ne beri mi več!”, zvije v klobčič, obrne proč in obstane.
“Kaj pa je narobe? Zakaj ne?!”, jo z negotovostjo vprašaš.
“Ker imam že povsem mokro pičko!”

Berite torej. Branje je fuckin rajc.

 

(Svetovni dan knjige, 23. april)

 

BoneR, maycheee

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!