Kolesarimo kar po sredi ceste, ki je v rani zori popolnoma prazna. Trije, na starinskih kolesih, črnih, predvojnih. Taka so šik. Na vzhodu se riše temno vijolična zarja, ki komajda odstopa od nočnega neba. Zadnje zvezde mrzlo ugašajo. Tiha ura dneva, semaforji oranžno utripajo.
Mesto je pusto, pročelja hiš so zamazana od prahu. Nikjer nobenih neonskih napisov ali reklamnih plakatov. Ponudba dobrin je namreč bistveno manjša od povpraševanja in kupci sami poiščejo, ne tistega, česar si želijo, temveč tisto, kar je ravno na razpolago.
Od nočne izmene smo izmučeni, zato nas na kolesu še bolj zebe. Ne govorimo. Mladoletniki sicer ne bi smeli delati ponoči, zakonodaja pravično skrbi za zdravje vseh segmentov delovnega ljudstva. Tudi dijakov, bodoče delavske inteligence. Vendar se je možno marsikaj dogovoriti mimo pravil. Mi hlastamo po dodatnem zaslužku za samostojno šotorjenje ob morju, zaposleni pa nam prav radi prepuščajo osovražene nočne izmene. Naši odnosi z delavci v distribucijskem skladišču sadja in zelenjave so bili v začetku prav prisrčni. Ko pa so v prvih dneh pri čikpavzi izvedeli, da naša urna postavka preko študentskega servisa znaša več kot njihova redna plača, je bilo idile med proletarci in njihovo bodočo možgansko nadstavbo hipoma konec. Ogorčenje nad sistemom so usmerili neposredno na nas. Njihove čikpavze so postajale vedno daljše, mi pa smo namesto njih ročno premetavali zabojčke limon, vreče krompirja in podobno. Več kot surovih ukazov nismo bili deležni, sem in tja še kakšne zbadljivke za povrh.
V nočni izmeni ne raztovarjamo s tovornjakov na tako imenovani rampi, ampak vsak s svojim vozičkom nabiramo robo in jo vozimo na tehtalne postaje. Na tehtalni postaji dobiš listek ( 3 vreče krompirja, 2 zaboja jabolk, 8 zabojčkov solate…), nato z vozičkom slalomiraš med razvrščenimi kupi, nabereš in dostaviš nazaj na postajo.
Postaja je zaprt kiosk, do polovice v steklu in v njem sedi eden od zaposlenih v modri delovni halji. Mi imamo na sebi modre predpasnike. Na postaji slišimo zaničljive pripombe. Počasni smo, če se zmotimo pa še zabiti in mi bi bili radi šolani.
Na moji postaji dela mlada ženska. Majhne rasti, ravni črni lasje ji padajo daleč preko halje. Zaobljene postave, okroglega obraza in zelenih oči. Obline ji silijo skozi oprijeto haljo. Tudi ona mi sem in tja navrže oblastno pripombo. Neverjetno, kako je človek podvržen zlorabi svoje moči in položaja.
Ne vem, kaj je povod, kaj preskoči med nama, kakor rele, kakor kretnice pri železnici, ampak naenkrat me gladi preko predpasnika in kavbojk po kamnito nabreklem in utripajočem kurcu.
»Glej,kako mu stoji«, reče nejeverno in brezsramno, na glas. Starejša delavka pri drugem kiosku se zasmeji. Od tistega trenutka dalje postane tlačansko delo zame en sam izziv in čakanje, kdaj bom prišel do rampe. Nabiram vrtnine, porivam voziček, nabrekli deški kurac mi stoji ves čas, ure in ure in kar me močno ovira pri gibanju. Kavbojke, ki jih kupujemo v zamejskem Trstu morajo biti namreč oprijete, da jih zjutraj komaj navlečemo nase. Znamka Levis je obvezna, Rifle tako tako. Domače Varteks nosijo otroci in čudaki, ki so izločeni iz paritvene igre.
Na rampi so najina otipavanja vedno daljša in vedno bolj divja. Grabim jo po velikih joških in drgnem pod haljo po pički. Preko hlač čutim, kako je vroča. Ona mi ga drka, enkrat od vzburjenja ne zdržim več in morje sperme mi zalije spodnjice. Z nezmanjšano erekcijo se poženem v naslednji krog.
Ostali kmalu opazijo najino igro. Delavke se brez sramu pogovarjajo z njo, kako trdega ima, a ni premlad. Moški se sedaj do mene in tudi do sotrpinov malce bolj naklonjeni. Jo boš pofukal, mali? Me vpraša eden od njih. Seksualnost ni tabuizirana, vendar je groba in preprosta. Moja prijatelja mi početje zavidata, ugled mi je nekako zrasel.

Enega naših zadnjih juter stojimo pri izhodu iz skladišča, nočne izmene je konec. Mala črnolaska mi po celonočnem petingu vpričo mojih dveh prijateljev reče, no mali, kam greva. Preseneti me, nimava kam. Ne znajdem se. Ne vem, kam, odmomljam.
Železo se kuje, dokler je vroče. Raztopljeno je v maslo, jaz pa ga vržem v mrzlo reko, ki se leno vije nedaleč stran od skladišča.
Naše skladišče, najino telesnost, našo mladost, celo neko družbeno ureditev prekrije težka prašna zavesa pozabe.

Coffee Anan

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!