Dogodki se kotalijo kot snežna kepa po pobočju. Nihče ne ve, kako velika se bo nabrala. Včasih ni iz nje nič, nihče ne ve zanjo. Drugič konča kot ogromen plaz, ki zasuje vas in prebivalce. Kot tisti pred leti na Tirolskem, Galtür se imenuje dolina. Za osvežitev spomina, leto 1999, 38 mrtvih, 49 težko poškodovanih.Morda ne veste o čem govorim, preživeli turisti na smučanju tam je nikoli ne bodo pozabili.

Najina kepa je bila tvoja elektronska pošta. Po dvajsetih letih popolne odsotnosti komunikacije mi stavki v slogu »a veš, sem se slučajno spomnila nate« povedo zelo natančno: v tvojem življenju zeva razpoka, ki jo želiš zapolniti. In varneje in bolj gotovo je seči po čem preverljivem kot tipati po neznanem. In prvo sem jaz in zato tvoja elektronska pošta.

Sledila je kava.Kepa je dobila jasno podobo in potencial kotaljenja. Podlaga najine zgodovine je tako trdna, da je bil dogovor o dopoldanskem pobegu med službo k tebi domov le vprašanje logistike. Že med vožnjo v primestje mi je bilo jasno, da kepica to ne bo. Da se nekaj pripravlja, da je nekaj, kot pravimo, v zraku. Agencija za okolje bi razglasila splošno nevarnost, sam pa sem nasprotno, o tem plazu primoran molčati. Pluti s tokom, ostati na površini, paziti, da ne bo kolateralne škode, jo vsaj spraviti na minimum. Inženir elektrotehnike sem, moje razmišljanje je tehnično.

Pri tebi takoj v tvojem slogu. Vse vrhunsko, vse urejeno. Tako tvoje telo, kot okolje in scenarij. Tako enkratno in vredno spomina. In vseeno tako običajno: enostaven naboj med dvema človekoma, ki se mora realizirati in razelektriti. Le izvedbe so različne. Najina je bila takšna:najprej ohlajena penina v preddverju domače kletne savne. Zastrte barvaste luči, zunanjega sveta ni več. Nekaj nežnih, čutnih poljubov. Potem božanje v finski savni. Temperatura narašča, tudi napetost med nama. Kmalu ti ližem gladko pičko in pomislim, kako si v resnici še lepša, kot nekoč. Potem fukanje. Občutki izpred toliko let so natančno tu, kakšna je skrivnost človeškega spomina! Potem šeškanje z brezovimi vejami med nabadanjem od zadaj. Drobna športna rit dobiva ornament tenkih rdečih lis, mene vzburja ta estetika, tebe igra moči in podrejenosti.

Potem nisva več samo vzdražena, ampak zamaknjena v nasladi. Nadaljevanje na kamniti mizi v preddverju. Ti ležiš, jaz počepnem in te zopet ližem, dražim s prsti. Potem zahteva po preseganju same sebe in tvoj topli urin zagomazi po mojem obrazu in kamnitih tleh. Potem penina v peneči kopeli, sproščeno kramljanje po razelektritvi.

Potem jaz na dopustu in ti daleč stran. In kratka sporočila o obujanju spomina. In sva oba naenkrat čisto noter. V obeh tli neizrečeni predlog, da se usedeva v avto in dobiva na pol poti, nekje na Reki. Ne upam ga izreči, plaz zdaj resno bobni v dolino. Na tvoj zadnji: vse me boli od misli nate, ne znam nič več. In se potegnem vase. Moj molk ustavi plaznico v trenutku. Vse zamrzne. Vsega je konec.

Komisije nastale škode ne popisujejo. Kaj je škoda in kaj korist? Odtehta užitek bolečino? Varnost nedoživetja ali predajanje toku? Načela ali čutila? Stroški in koristi, na koncu koncev. Ne morem iz svoje kože. Tehnokrat sem.

Nikoli ne se ne ve, kaj bo s snežno kepo. S tole je bilo tako.

Anan

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!