Na hodniku pozvonim pri napačnih vratih. Zvonca sta tako nerodno skupaj. Odpre namrščeni čokati šestdesetletnik in brez besed sprejme opravičilo. Ogrnjen je v dnevno haljo, šlafrok. Na stopnišču starega bloka gost vonj po kuhanju, morda segedin.

Tečen, zamorjen človek, pisatelj, poveš. Skoraj ne hodi ven. V električni števec imaš skozi razbito stekelce zataknjen dinar, blokada porabe. Vedno vržeš ključe stopniščnih vrat skozi okno drugega nadstropja. Seveda če si doma, ko se pritepem pod grajski grič. Telefonov nimamo. Mobilni so znanstvena fantastika, tisti starinski s kablom v steno, so redki. Sladki, počasni socializem! Sivi, puščobni socializem.

V stanovanju je mraz, zato greva naravnost pod odejo. Jogi na tleh. Že leta govoriš, da se boš odselila, ali vsaj vzela sostanovalca. Najemnina je previsoka, učiteljsko plačo v nekaj dneh poje inflacija. V kasetofon vstavim eno od kaset, ki so razmetane po omarici.

Pisatelja poznam po imenu. Je eden tistih, ki je pomemben v učnih programih, bran pa ne mnogo. Bolj skregan z oblastjo, v njegovem pisanju naj bi se prepoznavala. Literatura je v socializmu pomembna in resna stvar. Napišeš naprimer: »veliki črni bik« in čokat politik misli, da je to on. Zmes samozaverovanosti in preganjavice. Literatura je polna je prispodob, namigov, primerjav in tančic, naravnost se ne sme dosti povedati.

Uživam v raziskovanju tvojega športno izklesanega telesa. Seksu rečemo spati skupaj, nikakor pa ne fukanje. Prav kultivirana dejavnost to spanje skupaj ni. Bolj nagon tja do poroke, potem se energija usmeri v gradnjo nekakšnih vikend hišic. V pogrošni srbo-hrvaški literaturi, ki mi ji jo je priskrbel verjetno starejši brat ali njegovi prijatelji, se naučim, kaj so to škarjice. Makaze.

Kazalec ti vtaknem v pičko, sredinec v ritno luknjo. Ob tem ti oblizujem razgubano površje, svetle mehke dlake so mi v napoto. Tvoja notranjost se ritimčno krči okrog mojih škarjic. Domišljam si, da sem dober in izkušen ljubimec.

Mnogo kasneje, pisatelj je davno pod rušo, ti si se potem enkrat res končno odselila, vmes je bilo še obdobje s sostanovalcem, s katerim sta si šla na živce, organsko se nista trpela, si povedala, mnogo kasneje, jaz doma že nosim šlafrok, mnogo kasneje mi poveš, da sem bil slab ljubimec in siten, zaguljen tip. S slednjim se strinjam, s prvim pač ne. To si je težko priznati. O sebi imam podobo talentiranega začetnika. Ampak zakaj bi ti oporekal, najina telesnost je daleč za nama in spomin je subjektivna datoteka v posameznikovih možganih. Mogoče se res tako spominjaš, morda me samo dražiš. To je bila od nekdaj tvoja igra.

Mnogo kasneje je tisti blok videti natanko takšen, kot se ga spominjam. Niso mu vgradili kakšnih svetlečih plastičnih okenskih okvirjev, da bi izstopale kot izbuljene oči povodnega moža. Niti ga niso oblekli v debelo stiroporno fasado. Redko me pot zapelje tja, vedno pa se tam spomnim nate. Enkrat sem spodaj postal, iz drugega nadstropja ni priletel ključ, res pa je, da nisem imel komu pozvoniti.
Pisatelj na pročelju nima spominske table. Verjetno je bran še manj, kot zaživa. Oblasti literatura ne zanima več. Mnogo kasneje, oblečen v šlafrok, sem se potopil v njegove svetove. Odličen pisatelj je bil. To je seveda moje subjektivno mnenje.

Coffee Anan

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!