Nikoli ni nikomur povedal. Nikoli ni povedal, kako me je nagega, pijanega kot mavro dobil z drugo žensko…Ampak pojdimo lepo po vrsti.

Nedelja je Gospodov dan. Nedelja je dan, ko v mojem domačem kraju pobožne ženice nase nadenejo najlepšo bluzo, skrbno zlikano, morda dodajo malce vonja vijolic (a ne preveč, kaj si bodo pa ljudje mislili), pograbijo toško in se v najlepšem kostimu zapodijo k jutranji maši. Pri jutranji dirki za čim boljša mesta v cerkvi tako izginejo vse sledi revme, bolečin v križu in popuščanja mehurja, potrebno si je pač zagotoviti dobro pozicijo za poslušanje nedeljske pridige. Prima je tudi, če soseda dobro vidi, ko spustiš del svoje borne (večinoma v komunizmu prislužene) pokojnine v zato namenjeno posodo med nabirko. Sam kraj ne spada ravno med velemesta, a v deželici je prav gotovo med desetimi največjimi. To pri vsej zgodbi niti ni važno. V tem mojem domačem kraju se vseeno nekako ve, kdo je med »farškimi« in v nedeljah zjutraj drvi v božji hram, prav dobro pa se ve tudi kdo je »satanov«, ali pa morda celo – ježešpomagaj – komunist.

Tista konkretna nedelja je bila čudovit dan. Fantje iz moje družbe – gre za mešanico delavcev, pa višje izobraženih mož, glasbenikov, javnih uslužbencev, policajev, pa tudi kakega »bluzerja« – smo najbrž vsi častilci Satana in komunjare, saj nihče nima navade hoditi v cerkev. K maši pa vseeno hodimo. »Maša« je namreč naš naziv za nedeljsko dopoldansko rekreacijo. Pravzaprav je sama maša tisto obredno pitje kave v lokalu v bližini športnega prizorišča. Morda je za dobro jutro kdaj padlo tudi kako pivo, ali dve. V našem mestecu je posebej popularen, pa tudi zelo uspešen – tudi v mednarodnem merilu – eden od moštvenih športov. Natančno s tem športom smo se fantje ubadali vsako nedeljo dopoldan. In tista konkretna nedelja je bila samo podaljšek naporne sobotne noči.

S kolegom sva nekje pila. Sram me je priznati, ampak takrat smo občasno zdržali do jutra. Tudi tiste konkretne nedelje je bilo tako. Vljudno sva pozdravljala mamke na poti v cerkev, te so se iz meni neznanega razloga z grozo v očeh umikale, delale ovinke okrog »dveh pijandur«, se najbrž v sveti jezi zgražale nad neotesanostjo nekaterih, ampak…te stvari so moji neverni duši preprosto nedoumljive. Mlajših deklet se ne spomnim. Pozdravljal bi sicer tudi njih, najbrž bi bil ravno tako vljuden. Ena pa je sicer prav gotovo bila pri tisti maši. Pobožna ženska, tako pač vzgojena. Po izgledu sicer človek tega ne bi kar tako ugotovil. Imel sem srečo, da sem z njo nekaj časa delal v isti firmi. Nekoč je priznala, da sem ji v oči padel prvi dan, ko sem se pojavil na novem delovnem mestu. Tudi ona je meni kmalu padla v oči in…kakor so se stvari razpletle, sem ji dal ljubkovalno ime »Seks na dveh nogah«. Imela je lepi, čvrsti dojki, ne ravno ogromni, a v primerjavi s konkurenco je prav gotovo ni bilo potrebno biti sram. Kdor je imel ta privilegij, da je lahko pobožal, potežkal, poljubljal, ali masiral ti dve lepotici, je morda postal pobožen, kajti prikazal se mu je Bog. Poleg tega je Meri (ime je seveda izmišljeno, ob izbiri pa sem pomislil na samo Devico Marijo :P) imela ravno prave obline tudi drugje. Občudoval sem njeno lepo zaobljeno rit. Morda bi kak težak ocenil, da bi se Meri lahko znebila kakega kilograma, meni pa se je vsekakor zdela utelešenje boginje. In končno – ustnice. Ustnice te naše Meri so najpopolnejše, lepo mesnate, najprimernejše ustnice za poljubljanje na svetu. Pravzaprav imam v mislih eno drugo dejavnost, ki se tudi opravlja z ustnicami…Tistega jutra Meri k sreči nisem srečal, sva pa bila dogovorjena za…hmm…kavo popoldan.

Še kava in pivce pred »treningom«, dve uri naporov, pa se je naporna noč kar malce razkadila. Sem že omenil, da sem bil v tistih časih nekoliko bolj resno vezan? Fantje smo imeli navado po tekmi/treningu še malce analizirati igro, spiti kako pivo, če je koga popadla lakota morda pojesti kako pizzo in…pač koristno izpolniti nedeljsko dopoldne. Ko smo ravno pri pizzi in pizzerijah…prav na tisto nedeljo me veže en zanimiv spomin. V lokalu, kjer smo fantje tehtno premlevali izjemne akcije, ki smo jih odigrali poprej, je delala Anica. Anici sem v puberteti večkrat poskušal zlesti pod majico, pa mi nekako ni uspevalo. Tja bi bilo namreč vredno zlesti. Anice sem bil seveda vesel, po nekaj pivih pa se je vrnila tudi želja po otipavanju tistega, kar je vabilo goste pizzerije najbrž bolj, kot sloves hrane. Anica je sicer imela eno neprijetno pomanjkljivost – bolj slabo je videla. Očal ni hotela nositi, leč ni uporabljala, je pa ves čas ožala pogled, na nek način fokusirala in ciljala kam in koga gleda. Tako je človek lahko v miru buljil v njeni dve lepo migajoči joški, ko se je bližala mizi, nosila pijačo drugim gostom, ali menjala pepelnike (ja, takrat je bilo v lokalih še dovoljeno kaditi) – preden je sama sploh zaznala, kam jo človek gleda.

Tista nedelja najbrž ni bil ravno njen dan. Poleg tega, da je v lokalu mrgolelo drugih gostov, smo ji obilo dela dali tudi jaz in moja druščina, vsi s podobnimi nagnjenji v jajcih, pa vsi s podobnimi promili v krvi. Že zaradi njenih jošk je bilo vredno popiti kako rundo več. Ko pa je Anica ob prihodu skozi nihajoča vrata iz kuhinje po tleh stresla še nekaj pic in je tisto morala pospraviti, smo si vsi obilno napasli poglede na predelu za njeno bluzo. Prijazno dekle sicer danes, če so moje informacije točne, dela na eni od bencinskih črpalk v sosednjem kraju. Ko sem jo zadnjič videl – in tega ni tako dolgo – so bile na njenem obrazu sicer že vidne posledice borb, ki jih pred tako žensko postavi življenje – ampak tisti dve njeni lepotici jo pa še vedno krasita. Pravzaprav jo najbrž na nek način definirata. Upam, da Anica še vedno ne vidi dobro, kajti ljudje jo brez dvoma še naprej gledajo natančno na mesto mojih pubertetniških sanj…

Vrnimo pa se raje k dotični nedelji. Človek se takole zrekreira, napije in nažre, dan je lep in do popolnosti mu manjka le to, da bi nekaj kresnil. Moško šovinistično, ane? Kot sem že prej omenil, sem bil za nedeljsko popoldne dogovorjen z Meri za kako kavo. Vmes sem se spomnil in poklical domov, da me ne bo na kosilo, saj da se je nekaj zavleklo. Meri je stanovala v bližini doma mojega soigralca, ki je ravno takrat potreboval prevoz. Pa sem združil prijetno s koristnim, peljal kolega do doma in pobral Meri, Seks na dveh nogah. Prepričal sem jo, da sva se vrnila v pizzerijo, pa tudi kolega se je odločil, da gre še na kak drink. V malem avtu, ki sem ga takrat imel, je revež moral sedeti zadaj, moje roke pa so se kar med vožnjo razlezle po Meri.

»Ja kaj ti je, drži roke pri sebi!« se je smejalo pobožno, a tako seksi dekle.

Seveda jih nisem. Kolega se je delal, da občuduje lepote pokrajine, jaz sem lovil cesto, pa Merijino mednožje, oprsje, volan in…nekako pripeljal nazaj. Minila je še kaka ura, medtem pa sem Meri pošteno spravljal v zadrego, saj sem postal hobotnica – moje roke je najprej skrivaj, potem pa vedno bolj očitno in vsem na očeh – čutila po vsem svojem božanskem telesu. Potem pa me je končno uspela ukrasti pijansko-športni druščini in zaželela sva si nekaj samote. Ona je sicer živela s svojo, še bolj pobožno mamo, ki mene – satanskega komunista – ni prebavljala ravno dobro. V njenih očeh tudi to, da imam družino, ni bil ravno plus k druženju z njeno hčerjo, a take so pač matere. Iz določenih razlogov z Meri nisva mogla niti k meni domov, pa sva se zapeljala nekoliko v naravo. Krasen dan se je medtem prevesil v noč, rahlo je začelo deževati. Kraj, v katerem se je to dogajalo, leži ob meddržavni meji. Zakaj je to pomembno, boste kmalu izvedeli. Parkirala sva se z Meri torej tam v nekem skritem kotičku in končno sem si lahko dal duška. Podrl sem najprej sedež, pa nato še Meri. Nogi je kaj hitro imela na mojih ramenih, jaz pa sem suval, suval, suval. Z vsem tem suvanjem sva tisti moj mali avto pošteno gugala sem in tja, tudi naključnemu opazovalcu bi bilo takoj jasno kaj se v njem dogaja. Zaradi dežja zunaj sva imela okna na avtu zaprta in kmalu so bila stekla čisto zarošena. Pri tako napornem delu se človek nekoliko oznoji, tudi jaz sem se. Meri pod mano se ni pritoževala. Oboževala je mojega kurca v sebi in nekoč mi je priznala, da se ji zdi, da se v trenutkih, ko ji prihaja – lahko poveže z Bogom. Ustrežljiv fant kakor sem, sem se prvič taki razlagi sicer smejal, kasneje pa sem z veseljem pomagal k doživljanju pravih mističnih trenutkov te čudovite ženske. Nekoč sem se smejal tudi, ko je Meri sklenila roki, pogledala v zrak in najbrž tiho molila, medtem ko sem ji jaz molil svojega tiča tja pred obraz. Seksala je rada, fafanje pa je bilo zanjo nekaj, kar dostojno dekle ne počne. Tako sem si ga med smehom pač drkal pred njenimi očmi, ona pa je s sklenjenima rokama iskala stik z Bogom…

Pa nadaljujmo z zgodbo. Kakor je to v moji zoprni navadi, sem si kar sredi seksa moral olajšati mehur. Seveda je bilo kurca potrebno izvleči iz mokre, vroče, voljne češplje, se usesti za nekaj minut, da je erekcija splahnela in se odpraviti ven na dež – opraviti z malo potrebo. V tistih časih sem si domišljal, da sem nekakšen roker in sem tudi poleti kot obuvalo uporabljal črne, polvisoke škornje. Tako sem si torej nataknil tiste škornje in se odpravil ven, v temno noč lulat, sicer pa nag kakor ob rojstvu. Če človeka tako zelo tišči lulat, da mu skoraj odpove mehur, pa se potem olajša, je to v mojih občutjih podobno manjšemu orgazmu. Torej se z Meri še nisem sprostil, ampak zunaj je pa pošteno špricalo od mene. Spričo dežja pa tudi po meni. Olajšal sem se in se vrnil v avto. Meri me je navihano gledala.

» A bova še?« je vprašala.

Nisem dosti govoril. Spet sem si dal njeni nogi na rame, tak položaj nama je obema ustrezal. Kasneje sva nekega dne ugotovila, da se na stropu v avtu – če človek ve kaj gleda – natančno pozna odtis enega od njenih stopal. Strop je bil namreč načeloma bel, kombinacija njene noge, vlage v avtu in najbrž še česa, pa je tam pač pustila večni pečat najine male fukaške skrivnosti. Spet sem suval vanjo, se potil nanjo, poljubljal tiste čarobne ustnice, povedal kak dovtip zamaknjeni Meri in…postajal vedno bolj utrujen. Pivo zadnjega dne in prejšnje noči je prihajalo za mano, kot se temu reče.

»Nabijaj, nabijaj!« je začela zahtevati Meri, očitno se je bližala vrhuncu. Res sem poskušal spraviti svojo rit na primerne obrate, potem pa je nekaj šlo hudo narobe. Spet sem moral dol z Meri, ven z Meri. Nekoliko prisiljeno se je zasmejala in vprašala:

»A spet?«

Tiho, osramočeno sem pokimal. Nataknil sem si škornja, odprl vrata in se opotekel ven. Dež je še vedno padal, ne spomnim se, v kakšnem stanju je bil moj »najboljši prijatelj« v tistih trenutkih. Nedaleč od avta sem bruhnil, se nagnil naprej, prijel za kolena in…bil grd, zabit pijanec. V avtu me je čakalo eno najbolj seksi deklet v mestu, iskalo stik z Bogom in mojim kurcem, jaz pa sem zunaj v dežju, nag in v škornjih – bruhal. Po nekaj peklenskih minutah sem se osramočen vrnil in prepričani ste lahko, da je bilo zibanja avta za tisto noč konec. Tudi pijanega bedaka mine želja po seksu z okusom bljuvanja v ustih. Kaj si je morala misliti o vsem skupaj pa uboga Meri, pa raje ne vem… Sedel sem torej nag tam, Meri si je nepotešena dajala opravka z modrcem, hlačkami in ostalim, potem pa…potem pa je v avtu kar naenkrat postalo zelo svetlo. Neumno sem pogledoval kaj za vraga pomeni ta svetloba, Meri pa je kriknila:

»Policija!«

Parkirala sva se namreč v bližini državne meje. V zadnji del mojega ubogega avta je sijalo kup policijskih luči, s katerimi so osvetljevali teren pri lovljenju prebežnikov, ki so v tistih letih masovno prehajali preko naših meja. Tuhtal sem kaj naj storim, v tistem hipu nisem našel nobenega svojega oblačila, ampak škornje sem imel pa vseeno na nogah. Meri bi se najraje ugreznila skozi stol in dno od avta nekam v zemljo, take stvari se poštenim dekletom ne spodobijo. Potrkalo je na šipo na moji strani. Zaslišal sem smeh, odprl vrata, se zazrl v policijsko baterijsko svetilko in se skobacal ven. Z rokama sem osramočen zakril svoje bistvene dele, policistov smeh pa kar ni pojenjal.

»Z mejnega prehoda smo opazili, da se nekdo vozi tod naokrog, pa smo prišli preveriti.« je rekel…

vedno bolj znani glas. V tistem trenutku sem se namesto Meri z Bogom povezal jaz. Še vedno sem v vsej tisti svetlobi bolj buljil v tla, kot kam drugam in počasi ugotovil, da je policist nihče drug, kot Tom, eden od mojih soigralcev z nedeljske rekreacije. Kdo je bil drugi policist še danes ne vem, pa niti ne želim vedeti.

»Koga imaš v avtu, te niti ne bom vprašal.« je smeje se dodal moj prijatelj-policist.

Meri se je tako izvlekla iz nerodne situacije, saj policista nista niti pogledala v avto. Tudi jaz sem jo srečno odnesel, brez kazni ali kakršnekoli druge neprijetnosti, mojo golo rit pa je Tom tudi že videl tako kdaj prej, kot kasneje. Kakor pa sem že na začetku omenil – nikoli ni nikomur povedal. Nikoli ni povedal, kako me je nagega, pijanega kot mavro dobil z drugo žensko…

Kakor se stvari v življenju obrnejo, sva z Meri nekajkrat še gugala tisti mali avto. Enkrat celo na parkiriščih pod letalnico v Planici, medtem ko je njen otrok (ki ji ga je naredil njen sedanji mož) spal na zadnjih sedežih in mu je guganje očitno zelo ugajalo. Meri sicer dela v tujini, je pa mati štirih otrok. Tom ni več policaj, begunci več ne prehajajo meje tako masovno, jaz pa hvalabogu tudi ne pijem več. Tudi tistega avta z odtisom njenega podplata že davno nimam več.

Tole je bila torej še zadnja iz serije 3 jane zgodbe. Zgodbe same po sebi ne morejo biti reklama za dober seks, pravzaprav bi bralce morale odvrniti od podobno neumnega početja. Upam pa, da so Vam bile vseeno všeč, saj veste – moje teme morajo biti nekoliko »drugačne«. V nasprotnem se…dolgočasim.

Benjamin Twinklemin Kelsson

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 3 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!